Pošta Slovenije

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Jana za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Moški pred menoj izvleče plastično kartico in jo podrži pred čitalnikom; zatem vtipka zahtevano kodo za vstop. »Semkaj, prosim,« pokaže na prozorno plastično komoro, ob kateri pomislim na znameniti teleport iz znanstvenofantastične serije Zvezdne steze. Plastične stene se nepredušno ovijejo okoli mene in za neroden trenutek ali dva sem povsem ločen od okolice, zadosti, da me sistem premeri od pete do glave in stehta do grama natančno. Ko se vrata spet odprejo, izstopim na drugi strani komore – in se znajdem v prijetno ohlajenem prostoru z vrstami škatlastih kovinskih omar. Sem v srcu največje shrambe podatkov v Sloveniji, v celici premium podatkovnega centra Pošte Slovenije na mariborskem Teznem.

Slovenija

Nasmejan poštar Grega prihaja iz slavne čevljarske družine

Tukaj je zbran velik del informacij, ki so življenjskega pomena za našo državo, podjetja in za posameznike – vključno z vami. Kajti sodobni človek ne obstaja zgolj v materialnem svetu, temveč v vse večji meri tudi v digitalnem, kjer je njegovo življenje zaobjeto v vse več podatkih. Če ste danes že poslali elektronsko pošto, opravili spletni nakup, brskali po družbenih omrežjih ali se naročili k zdravniku, ste ustvarili nove podatke, ti pa so se po nevidnih povezavah stekli na strežnike, postavljene v velikih podatkovnih centrih bodisi v Sloveniji bodisi v tujini. Na teh strežnikih so tudi vse ključne informacije, potrebne za delovanje državnega aparata in slovenskega gospodarstva.

Podatki so zlato našega časa – zato ne čudi, da so podatkovni centri, ki jih hranijo, zavarovani bolj kot najbogatejše med bankami. »Med našimi naročniki so poleg države banke in finančne institucije, pa tudi avtomobilska industrija in telekomunikacijski operaterji. Stabilnost njihovega delovanja je odvisna od varnosti in razpoložljivosti strežnikov, na katerih hranijo podatke,« razloži Srečko Videčnik, uradno arhitekt in analitik informacijskih sistemov na Pošti Slovenije, neuradno pa kar oče podatkovnih centrov v Sloveniji. Ki je bržkone najzaslužnejši, da podatkovni centri Pošte Slovenije danes zagotavljajo bojda natančno 99,982-odstotno razpoložljivost vsak trenutek vsakega dne.

Shutterstock

Kibernetski vojaki jih napadajo ves čas

Vsak korak poti, po kateri me v spremstvu piarovca Mateja Šobe vodi Videčnik, je pod najstrožjim nadzorom. Varnostne kamere mi sledijo že od trenutka, ko sem z avtom zapeljal na parkirišče. Po varnostnem preverjanju na recepciji se z gostiteljema napotim v drobovje kompleksa; hodniki brez oken so osvetljeni z bledikasto umetno svetlobo, na vratih, mimo katerih stopamo, so opozorila o prepovedi snemanja in videonadzoru. In res – povsod so kamere, ki spremljajo vsak naš gib, vsak vstop v sobe s podatkovnimi centri je zabeležen, v kompleksu so noč in dan prisotni varnostniki, v virtualnih prostranstvih pa bdi oddelek IT-brambovcev. Ko po izhodu iz premium centra znova vstopim v komoro, me sistem spet natančno stehta – da ne bi slučajno skušal odnesti česa iz prostora.

Vsi sistemi napajanja, hlajenja in varnosti so vsaj podvojeni – vsaka možna grožnja je predvidena in odpravljena že vnaprej. Naravne katastrofe? Zgradbe kompleksov Pošte Slovenije so zgrajene po najvišjih protipotresnih in protipoplavnih standardih. Požar? Senzorji v komorah zaznajo vsak najmanjši dvig temperature, opremljene pa so s sistemom za gašenje s posebnim plinom; tudi če bi hodnike izven njih zajel peklenski ogenj, se temperatura v njih ne bi dvignila nad 40 stopinj Celzija. Hekerji?

»Seveda se redno soočamo tudi s tovrstnimi grožnjami, vendar jih uspešno prestrezamo. Izvajajo se stalni postopki zaznavanja in odzivanja na kibernetske grožnje,« zatrdi Videčnik. In doda, da se sledi za njimi praviloma izgubijo nekje v tretjih državah, kar nakazuje, da jih izvajajo visoko usposobljeni oddelki za kibernetsko vojskovanje določenih vodilnih svetovnih armad. Ki bi bile seveda nadvse vesele informacij o delovanju slovenskih institucij ali pa osebnih podatkov tisočev državljanov in državljank …

Slovenci med svetovnimi pionirji

Pošta Slovenije je prvi podatkovni center vzpostavila že pred kakimi dvajsetimi leti, s čimer je bila med globalnimi pionirji; za začetnika te industrije sicer velja ameriška mega korporacija Amazon, ki je svoj glomazni center odprla leta 2002. Kakor so naraščale potrebe po kapacitetah za shranjevanje podatkov, tako je Pošta širila svoje zmogljivosti in danes upravlja tri velike komplekse, enega v Ljubljani in dva v Mariboru; slednjega so lani še dodatno razširili in zdaj velja za največjega in najzmogljivejšega v državi. Toda to bo že kmalu premalo, kajti z razvojem digitalnih tehnologij je količina ustvarjenih podatkov eksplodirala. Človeštvo je lani ustvarilo toliko podatkov, da bi zadostovalo za (zajemite sapo) 18.000.000.000.000 ur visoko kakovostnih videoposnetkov.

Umetna inteligenca, ki za svoje delovanje potrebuje gore informacij, iz katerih spet ustvarja nove podatkovne Mount Evereste, sedaj ta trend poganja v še neslutene višave. Hrvaška je nedavno napovedala, da bo vložila 50 milijard evrov v gradnjo kompleksa Pantheon, enega največjih centrov za umetno inteligenco in drugega največjega v Evropi. Slovenski državni projekt gradnje podatkovnega centra v Mariboru, v katerem bo gostoval novi superračunalnik (ki ga bo postavil javni zavod Arnes), je s 100 milijoni proračuna proti hrvaškemu palček, kljub temu pa gre za jasen signal, da je tudi naša država trdno odločena slediti globalnemu trendu. Ki pa ima tudi temne plati.

UI

Prej nam bo zmanjkalo sveta

Kajti vsi ti podatki ne obstajajo zgolj v digitalnem svetu, temveč tudi v materialnem; kot se med svojim obiskom na Teznem prepričam tudi sam, so strežniki, na katerih so shranjeni, povsem oprijemljivi – predvsem pa za delovanje potrebujejo veliko, res veliko energije. Ekologi tako že opozarjajo, da na globalni ravni podatkovni centri vse huje obremenjujejo okolje; največji med temi kompleksi lahko letno porabijo toliko elektrike, kot bi jo pokurilo 400.000 električnih avtomobilov, do leta 2030 pa naj bi podatkovna industrija letno porabila več elektrike kot celotna Japonska. Hrvati bodo za svoj Pantheon potrebovali toliko energije, da je premier Andrej Plenković že pocukal za rokav slovenske kolege glede možnosti, da bi južni sosedje sofinancirali izgradnjo drugega bloga NEK, v zameno pa bi iz nje dobivali del elektrike … Srečko Videčnik zatrjuje, da se na Pošti Slovenije – kjer upravljajo skupaj 1.200 kvadratnih metrov površin za podatkovne centre – dobro zavedajo njihove okoljske cene: »Zato smo na ljubljanski lokaciji že postavili sončno elektrarno, enako pa načrtujemo v Mariboru. Seveda s tem ne bomo pokrili vseh potreb, nekaj pa vendarle bo.«

Tako je videti nova doba človeštva. Podatkovni centri niso ravno polja s sarkofagi, v katerih so v znamenitem filmu Matrica trdno spali in sladko sanjali o svojem življenju ljudje prihodnosti – vsekakor pa se v njihove komore seli vedno več vidikov vsakdanjega življenja. Klik za klikom, posnetek za posnetkom, zapis za zapisom se naša stališča in prepričanja, naši strahovi in želje, naša kreacija in naše skrivnosti, naši umi in naše identitete stekajo za debele zidove najstrožje varovanih kompleksov. Resnično, podatki so neprecenljivi; za razliko od srednjeveških alkimistov je sodobni človek izumil vrsto tehnologij, ki proizvajajo praktično neomejene količine sodobnega zlata. In zato je na mestu vprašanje, kje so meje – koliko podatkov lahko še sprejme resnični svet?  

revija Jana