Osebni arhiv

Prostodušno: meni se sliši tako lepo zveneča beseda! Po slovarju pomeni odkrito, iskreno, brez pomislekov. Torej, prostodušno priznam, da se ne gledam rada v ogledalo. Zato obstaja pa res veliko vzrokov.

V otroštvu nismo imeli v hiši nobenega ogledala. No, kolikor mi spomin seže, smo ga enkrat imeli, potem pa ne več. Neke noči je oče, ne prav trezen, vadil po hiši metanje kladiva in ciljal mamo, k sreči je kdaj tudi zgrešil. Ogledalo je bilo pritrjeno na staro psiho, to je nizka omara z velikim stoječim ogledalom. Od njega je potem ostal samo malo večji kos in  služil … ne vem, komu in čemu, vse drugo se je razdrobilo. Tudi ne vem, zakaj in čemu je mama čisto ponorela, če sem šla mimo tistega kosa ogledala, ki je še ostal v okvirju, in se pogledala vanj. Še zdaj ne razumem, zakaj ji je to šlo tako na živce.

Kasneje v življenju nisem marala ogledala, ker sem imela tako nizko samopodobo, da bi me najbrž že samo en pogled na svojo podobo spravil v depresijo. In zdaj? Zdaj pa res nimam nobene potrebe, da se gledam v ogledalo, si štejem sive lase, da o gubah ne rečem sploh nič! Pa o preostalih pomanjkljivostih, ki jih prinesejo leta, tudi ne. Ampak veste kaj, če se že pogledam v ogledalo, me čisto nič ne potre in spravi v slabo voljo. Sem takšna, kot sem, in že dolgo več ne hrepenim po čem drugem.

Pravzaprav pa se mi sploh ni treba ogledovati v ogledalu, ker je moje ogledalo: Janek! Zdaj moram tole malo razložiti. In bom najprej poklicala na pomoč Malega princa. On zna bolje povedati od mene. Če odraslim ljudem rečete, da ste videli hišo iz rdeče opeke, z nageljni na oknu in golobom na strehi, si tega ne bodo mogli predstavljati. Če pa rečete, da ste videli hišo za sto tisoč frankov, pa bodo vsi rekli, da je res lepa. In Janek vedno vidi tisto prvo … Vrednost, ki se ne more meriti z nobenim denarjem.

Moj Janek je vendar odrasel, ampak kot že veste: njega svet ne more pokvariti, še manj denar, sploh ne vrednote (če to sploh so vrednote?), ki imajo izključno materialno vrednost, enako velja za kriterije o lepoti, ki bi jih morale pod nujno upoštevati predvsem ženske, seveda, in še druge nesmisle, ki sploh niso pomembni za življenje. Jaz sem vse to pogruntala po mnogih letih svojega bivanja tukaj, Janek pa to ve že od rojstva. Vsako takšno spoznanje mi vedno naredi srce malo lažje. Če kdaj pomislim,  da je on na izgubi, ker ne razume povsem tega sveta, ker ne more živeti takšnega življenja kot drugi … pa je v resnici mnogokrat njegovo življenje veliko bolj naravno, pošteno, nezlagano …

Ampak zdaj se bom vrnila k svojemu ogledalu. Janeku. Prav nič mi ni treba premišljevati o tem, kakšen obraz kdaj delam,  včasih čemernega, včasih jeznega, seveda tudi veselega, pa velikokrat otročjega … Prav enak obrazek ima Janek. In takrat se zavem. S svojimi skrbmi, včasih pretiranimi, včasih resničnimi, pa res ni treba, da pokvarim še Janeku dan. Zato  potem vzravnam ramena (in kaj vržem čez ramo) ter mislim na to, da sem vse, kar mi pride na pot v življenju, enkrat že preživela in ni razloga, da ne bi tudi tokrat.

In tudi brez ogledala vem, da sva se oba z Janekom postarala. On malo hitreje od mene in včasih se mi zazdi, da sva natančno takšna kot tista dva človeka v pesmi Adija Smolarja, Daleč je za naju pomlad.

Kadar greva na sprehod v frnjažo in je še vse enako kot prejšnje dni, za strumnejši korak zapojem kakšno pesem. Tudi zato, da nisva tiho. Ali pa zato, da ne razlagam, govorim vedno istih reči. Kar ima sicer Janek rad, jaz pa niti ne toliko. Včasih mi pride na misel kakšna otroška pesem, včasih deklamacija, včasih kakšna melodija, pa tudi pesem. Janek me prime pod roko, on hodi po potki, jaz po travi. Tudi če kakšen dan hodi težje, vedno vztraja, da morava do klopce.

In čisto zares drži za naju vse tisto iz pesmi: da je za naju ta svet malo prehiter (zato sva lahko vesela, da živiva v tej prijazni dolini, ki naju ne potiska naprej, dajmo, še več, hitro …). Stara sva in siva (jaz malo bolj, čeprav se mi ne vidi toliko, Janek malo manj, ker je mlajši), najine poti so kratke (no, včasih se mi zdi, da so vedno krajše, ob kakšnem dobrem dnevu, ko sva naspana in naju ne bolijo noge ter se nama še ljubi, pa so še kar spodobno dolge), vedno skupaj, vedno sama (pošteno povedano: večkrat  sama, ampak marsikdaj se najde kdo, ki nama dela družbo) …

Zagotovo pa drži za naju tisto, da se velikokrat nasmejiva, da sva zadovoljna, srečna, ker sva se našla, da je res lepo, »da sva se spoznala in skupaj skozi življenje šla«. Srčno upam, da enako misli tudi Janek. Pravzaprav bolj čuti.

Ne vem, kakšne spomine ima Janek na preteklost. Ali se spomni kakšnega najinega prepira? Ali se spomni, da sem mu kdaj vzela računalniško tablico in je bil jezen name? Da sem skuhala krompir, on pa je hotel jesti vsak dan testenine? Janek ne zmore govoriti o svojih spominih. Prepričana sem, da jih ima, tako kot mi vsi, nekje spravljene. A mi lahko govorimo o njih, dobimo razlago, tolažbo, jih razrešimo, pustimo za seboj … Srčno upam, da ima tudi Janek kakšno meni neznano strategijo, da lahko živi s svojimi spomini.

In ko Adi Smolar na koncu pove, da »prežene grenko misel, kdo od naju ostal bo sam« … Za prmej, da me niti tole sivo nebo zunaj in dežne kaplje, ki polzijo po šipah na oknu, niti ta hladni jesenski večer, ko sem izbrskala debele nogavice za svoje mrzle noge …, nič me ne bo pripravilo do tega, da bi danes mislila na to!

Ne danes! Kdaj drugič!

Ostanite zdravi in pri zdravi. Če sem jaz, boste tudi vi!

 *Adi Smolar: Daneč je za naju pomlad.

Kolumna je objavljena v reviji Jana, št. 39, 30. september 2025.

Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.