Jaka Koren

Te dni smo lahko na nebu videli skoraj vse, kar obstaja v naravi. Ves dan se je naokrog potikala polovica lune, včasih je bila večja, včasih manjša, včasih so jo zakrili oblaki. A bila je tam. Ko me je neko noč nekaj prebudilo, sem skozi okno gledala zvezde, tu in tam je bil kakšen majhen svetel oblak, tudi sredi noči so na nebu utripale lučke letal, potem se je zabliskalo za Svinjakom, in še preden sem popila kozarec vode, se je ulila ploha.

In včeraj je popoldanska ploha, ob zadnjih kapljah dežja, ustvarila na nebu prelepo mavrico. Največkrat lahko vidimo samo kakšno polovico, ki se pne pod nebo in potem porazgubi. Tale pa je bila čez celotno nebo. Kot da se je začela na Klužah in končala nekje v Čezsoči. Ta čas, ko sem iskala mobitel po hiši, da bi jo spravila za spomin, se je nad njo povzpel še lok druge mavrice. Gledam in se čudim tej neznanski lepoti, želela sem si, da bi se mi vtisnila v spomin. In da bi jo lahko priklicala, kadar bi hotela. A tako to ne gre. Očitno moji ali pa človeški možgani niso sposobni zajeti in ohraniti teh lepih trenutkov takšnih, kot so v resnici.

No, potolaži pa me, da je moderna tehnika, kamor bi lahko uvrstila svoj (sicer bolj stari) telefon, sposobna še manj! Fotografija mavrice pač ni bila nič posebnega in ni ohranila tistega, kar je videlo moje oko. In si po tihem mislim, da zato, ker nima duše. Samo človekova duša vidi mavrico.

In potem sem si neskromno zaželela, da bi videla še za mavrico! Da bi uzrla meni vse tiste ljube ljudi, ki so že tam, na oni strani mavrice. Ah, človek postane prehitro prezahteven. Vedno bi hotel še več in več. Mavrica je bledela in počasi izginjala. Ni še čas, da bi lahko videla za mavrico …

A kaj bi razmišljala o tem, ko so naju naslednji dan čakale čisto posvetne reči. Janeka sem naročila v Tolminu pri prijazni Andreji na pedikuro. No, saj že veste, vsak teden se trudim s trdo kožo na njegovih blazinicah palcev. Trudim se, da superge čim pogosteje menjava. Namaka noge v slano vodo. Ker pa rad hodi in tudi njegova teža mu pri tem ne prizanaša, res skrbim, da pri tem ne bi trpel.

Vse sem mu razložila, Janek je navajen te nege in se nikoli ne upira. Pravzaprav se je veseli. Jaz pa sem veselo računala, da mi kakšna dva tedna ne bo treba izvajati domače pedikure. Ampak v salonu je bil na začetku še kar pogumen. Nekoliko nejevoljen se je zvrnil na stol, da sem mu sezula superge in nogavice, potem je že z večjo muko in vzdihi porinil noge v posodo s tekočino. Andreja mu je obrisala nogi in jaz sem potipala: trda koža je bila mehka kot maslo. Veselila sem se, da bo imel po dolgem času narejeno pedikuro tako, kot je treba. No, moje veselje je bilo kratkega veka. Janek se je res razjezil, vstal iz stola in odpeketal.

Potem mu je bilo malo težko, meni malo žal, ker me spet čaka zahtevno delo, ampak sem ga naročila za naslednjič. Pa da vidimo! Kdo bo prvi omagal, hehe.

Proti večeru sva se spravila na kavč kot zavedna državljana in stiskala pesti za naše kolesarje. No, če povem po pravici, jaz ne vem, za koga je navijal Janek, jaz navijam za naše in tudi za druge. Včasih niti ne morem gledati toliko mučenja po tistih gorah, potem grem stran. Se pa oba veseliva, ko je konec! Janek preklopi na svojo veseljaško muziko, jaz pripravim manjši obrok hrane.

In potem pozvoni na vratih. Midva namreč nimava veliko obiskov, zato sva se radovedno spogledala. Gospe pred vrati nisem takoj prepoznala, sem pa prepoznala glas, ker sva se slišali po telefonu. In seveda idrijsko narečje. Tega zagotovo ni mogoče zgrešiti.

Prijazna gospa Marija je skupaj z nama vsak teden, ko bere tele kolumne. Pridružila se je Janeku na kavču. Videla sem ga, kako jo je radovedno opazoval. In niti enkrat ni sklonil glave, kar bi pomenilo, da mu nekaj ni prav. Potem je Marija iz svojega nahrbtnika potegnila čokolado. Janek jo je vzel v naročje, se zahvalil in je nato ni več izpustil iz rok. Pa ne samo to, dodala je še domačo klobaso in tudi to je stisnil k sebi.

Jaz pa sem vedela: Marija mu je všeč! Ima prijazen in miren glas, njene oči se smehljajo, in ko kaj vpraša Janeka, počaka, da lahko odgovori. In vpraša ga tisto, kar je sposoben razumeti in odgovoriti. Marija se je že v preteklosti srečevala z otroki s posebnimi potrebami in o njih govori milo in z veliko empatije.

Ne morem vam povedati, kako sem je bila vesela! Janeku sem rekla, da bom priboljške, ki jih je dobil, odnesla v hladilnik. Pa ni dovolil. Dokler Marija ni odšla, jih je držal v naročju. In jaz sem razmišljala o tem, da si Janek v trgovini nikoli ne zaželi sladkarij. In da tam na kavču pravzaprav ni stiskal k sebi daril, temveč Marijino ljubeznivost in njeno naklonjenost do njega.

Njegovi radarji za dobre ljudi še vedno brezhibno delujejo!

In Janek ima še enega človeka več na svoji strani! Neprecenljivo!

Ostanite zdravi in pri zdravi! Če sem jaz, boste tudi vi!

Kolumna je objavljena v reviji Jana, št. 31, 5. avgust 2025.

Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.

revija Jana