Mateja J. Potočnik

Topla, vesela, zgovorna, živahna se vate zazre z živimi zeleno-rjavimi očmi. Iskreno se zanima za sogovornika in s širokim nasmehom reče: »Od malega sem zelo klepetava in radovedna. Pa kot ovnica, rojstni dan imam desetega aprila, tudi nadvse trmasta.«

Bolezni

Tinkina zmaga nad rakom: Slepa, skoraj gluha, a polna upanja

Nedavno je dobila veliko priložnost v predstavi v SiTi teatru, za kar je globoko hvaležna, prav tako ji je ostalo v lepem spominu sodelovanje z Jernejem Gašperinom. Čeprav je bilo velikokrat težko, ni nikoli dovolila, da bi jo gluhota ustavljala in določala. »Jaz sem (predvsem) Špela,« odločno pove in doda, da bo storila vse za uresničitev svojih sanj.

##PAIDBREAK##

Gluha je od rojstva

Gluha sta tudi njena starša, pa očetova starša, mamin stric … Sta pa slišeča mamina starša. Gluh se je rodil tudi njen dve leti starejši brat Primož, s katerim se imata zelo rada in se odlično razumeta. »Moji mami je bilo vseeno, ali se rodi slišeč ali gluh otrok. V vsakem primeru je bila pripravljena prilagoditi vzgojo, ker so za gluhega otroka drugačne metode. Gluhoto so mi odkrili šele pozneje, ko se kot dojenček nisem odzivala na zvoke. Hvaležna sem mami. Ni me zavijala v vato, zato sem dobila največ, kar sem lahko – izobrazbo, z njo pa sanje in drugačen pogled na svet, ki mi omogoča, da si jih uresničujem,« pravi Špela, ki je na pogovor prišla s tolmačko znakovnega jezika Karin. Skupaj sta že dolga leta in ji pomaga pri lažjem povezovanju s svetom.

Mateja J. Potočnik

Slovenščina kot tuji jezik

»Mama me je vpisala v vrtec za gluhe, ki ima res dober program, in me vsak dan vozila v Ljubljano. Tam sem uživala. Našla sem dobre prijatelje, naučila sem se znakovnega jezika, razvila domišljijo, saj so nam zgodbice predstavljali v znakovnem jeziku, ki je drugačen od slovenščine, ta je zame pravzaprav kot tuji jezik. Znakovni jezik mi je bil domač od začetka, slovenščina ne. Imela sem izzive z naglaševanjem, ozkimi in širokimi glasovi, naučiti sem se morala pomena besed. Že zgodaj sem dobila slušni aparat,  da sem lažje spremljala govor in zvoke v okolju. To pomaga tudi pri razvijanju govora.

Gluhi ljudje namreč lahko razvijejo govorno sposobnost in vključevanje v okolje brez slušnih pripomočkov, je pa z njihovo uporabo to veliko lažje. Z aparatom 'slišim', vendar ne zvokov kot drugi ljudje. Rekla bi, da sprejemam skupek različnih zvokov, ki jih večinoma prepoznam v tihem okolju ali preko vizualne zaznave; v glasnih prostorih pa je zame zelo kaotično, ker si ne morem izbirati, na kateri zvok se lahko osredotočim, pa potem samo vse šumi. Poleg tega potrebujem vizualni znak, da to povežem v slišano. S tem je bilo povezano tudi učenje metode govora. Naučiti se je bilo treba, denimo, kakšen je zvok avta, kako se sliši tovornjak … In potem to še izgovoriti. Slovenščina je zelo zahtevna za učenje, mnogo laže mi je šla angleščina. Že zelo zgodaj sem se naučila brati in pisati, to mi je omogočalo lažjo komunikacijo s svetom,« pove Špela, ki je obiskovala redno osnovno šolo v Ribnici.

Mama ju je z bratom tja vpisala, da bosta dobila boljšo izobrazbo in s tem več možnosti v življenju. Na ta leta ima zelo lepe spomine, sošolci so jo zelo lepo sprejeli, naučili so se znakovnega jezika. Kadar se srečajo, jo preseneti, da se še spomnijo enoročne abecede. Špela doda, da je imela ogromno srečo, da jo je razred tako lepo sprejel. Gluhi otroci so namreč pogosto tarča žaljivk. V petem razredu je dobila še tolmača. Z njo je bil do fakultete.

Zahtevna leta

Leta na srednji šoli za oblikovanje pa so bila zanjo zelo zahtevna. Novi sošolci niso znali znakovnega jezika in je niso razumeli. Prilagoditi se je morala tudi profesorjem. »To me je spodbudilo, da sem začela bolj razvijati govor. Potem je prišla korona, ko je vse potekalo po Zoomu. Velikokrat se je zgodilo, da je kamera, kjer je bila tolmačka, nehala delovati in mi je ušlo, kar so povedali. Pa še doma sem bila, kjer smo vsi gluhi in nisem potrebovala govora. Morala sem se res zelo truditi, da sem pilila govor,« priznava Špela, ki je vseeno zlahka opravila z maturo, saj je imela več časa za pisanje.

Grafično oblikovanje nadgrajuje na akademiji za likovno umetnost in oblikovanje, to jo navdihuje in veseli. Poleg šole je kar sedem let trenirala plavanje. »Vztrajala sem, četudi mi ni bilo najbolj pisano na kožo. Plavanje je individualni šport, jaz pa sem nadvse družabna. Veliko lepše mi je bilo, ko sem začela plesati. Ples mi je dal res veliko: spoznala sem svoje telo, ki ga zelo uporabljam pri sporazumevanju z ljudmi, še posebej roke. Ob plesu sem se veliko naučila, od tega, kako ujamem ritem, da sem pogumna, rinem iz cone udobja, to pa mi potem pride prav tudi pri znakovnem jeziku. Med plesom tudi prevajam pesmi.«

Ves čas sem se morala boriti

Vse od malega je se je borila zase. To ni bilo prijetno. »Med odraščanjem sem imela veliko problemov, nisem se počutila vključena v družbo. Zaradi gluhote sem pozneje dobivala informacije v primerjavi s slišečimi ljudmi. Zdaj se ne počutim več tako, prepuščam se, nimam občutka ogroženosti. Kadar sem v družbi, se slišeči spontano veliko pogovarjajo, jaz pa počakam, da se dogovorijo in mi potem predajo informacije. Ko gledam nazaj, vidim, kaj vse sem morala narediti. Borila sem se in mi zdaj ni nič več težko narediti. Vidim, kako zahtevno pot sem prehodila. Sprejemam se kot Špela, velikokrat pozabim, da sem gluha. To sem sprejela, prav tako kot posebne prilagoditve. Nekateri se temu prilagodijo, se potrudijo in je v redu. Drugi pač ne. In tudi to je v redu. Nisem jaz kriva, da sem gluha,« pravi Špela, ki počne čisto vse.

Po telefonu komunicira po videoklicih v znakovnem jeziku. Z mamo in tolmačko si pošiljajo posnetke. Tudi s prijatelji se zlahka dogovori o vsem. Njen socialni krog je zelo širok, še več ljudi pa jo pozna s Tiktoka, kjer je med pandemijo objavljala posnetke, kako je biti gluh. »Nekateri bi mi radi pomagali, vendar ne potrebujem pomoči. Vse, kar lahko storim sama, pač storim. Sem gluha oseba, ponosna na svoj jezik in skupnost, vendar je to samo del mene in ne zavzema vsega mojega življenja ter karakterja. Veliko znam in zmorem, česar pa še ne, se bom naučila. Nikoli mi ni bilo nič težko delati. Med drugim sem bila tri leta natakarica v lokalu, zdaj z veseljem prirejam tečaje učenja znakovnega jezika, na katere prihaja veliko mladih ljudi, ki jim je všeč, da je moje poučevanje zabavno. Imam kar nekaj načrtov za naprej.«

Na odru

 Na gledališkem odru zelo uživa. Dolgo je nastopala v gledališki skupini gluhih Tihe stopinje, v SiTi teatru pa je navdušila. »Od nekdaj sem rada nastopala. Doma imam veliko videoposnetkov, ko sem postavila kamero in začela plesati. Ni bilo glasbe, a sem jo slišala v glavi in se prek nje izražala. Rada raziskujem vloge, različne osebnosti, trudim se iskati sebe … Sodelovanje z Jernejem Gašperinom je bilo prvo s profesionalnim, šolanim igralcem.

Pokazal mi je številne nove tehnike, pa tudi uporabo glasu, jezika večine. Zelo sem napredovala. Zares sem mu zelo hvaležna. Upam, da bomo nadaljevali, saj je bil odziv občinstva izjemen. Lepo mi je bilo doživeti, kako me čutijo drugi ljudje,« je zadovoljna Špela, ki ji ne utegne biti dolgčas. Poleg obveznosti na fakulteti (je tudi že osamosvojena v študentskem stanovanju) hodi rada na koncerte, gleda filme, prevaja pesmi v znakovni jezik, bere ... »Življenje je lepo in želim ga začutiti ter užiti v vsej svoji veličini,« sklene.

Mateja J. Potočnik

Ko pogovor ni samoumeven

»Običajni« ljudje niti ne pomislimo, kako zahtevno je sporazumevanje za gluhe. »Rada se pogovarjam neposredno, brez prisotnosti tretje osebe – tolmača. Zato se želim potruditi za neposreden stik z ljudmi.« 

O fantih

»Fantje so se naučili znakovnega jezika, da je komunikacija laže stekla. Želim izbirati, ali bom kretala ali govorila. Človeka gledam globlje, vseeno mi je, ali je slišeč ali gluh.«

Kako »sliši« pesem?

»Ko sem bila majhna, slušni aparati niso bili tako razviti. Morala sem imeti base, kar pomeni, da je bilo za druge res zelo glasno. V roki pa zvočnik, da sem čutila vibriranje. To sem čutila tudi preko tal. Potem se je tehnologija razvila in napredovala, predvsem razne aplikacije, preko katerih lahko spremljaš besedilo. Glasbo sem sprejemala z novim slušnim aparatom z bluetoothom in slušalkami. Vem, da si slišeči težko predstavljajo, kako 'slišim' glasbo. Čutim ritem in mi je lepo. Veliko ima pri tem tudi domišljija. Prepoznam, ali je skladba bolj seksi, živahna ali narodno-zabavna. Zaznam in sestavim. Kadar grem v disko, takoj začutim, kakšna je glasba: španska, hip hop, tehno …«  

revija Jana