Mateja J. Potočnik

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Jana za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

»Ideja je predvsem ta, da se revolucija rojeva v kuhinji,« mi takoj pojasni dr. Svetlana Slapšak, ki je pred kratkim izdala knjigo z naslovom Kuhinja revežev, v kateri boste izvedeli, kako globoko so prepleteni hrana, zgodovina in vsakdanje življenje. »V nasprotju z idejami, da mora biti hrana draga in da je del socialnega prestiža, bi se morali vrniti k temu, da mora biti zdrava hrana dostopna vsem. Stvarnost pa je takšna, da revni uživajo hrano slabše kakovosti, kar je ena od nepravičnosti, ki je posebej ogabna oziroma smrtonosna,« pravi antropologinja, ki je v drugem delu knjige zbrala še nekaj svojih varčnih, pa vendar okusnih receptov. Slapšakova namreč ima izkušnje s kriznimi časi, zato smo jo povprašali tudi o tem, da bomo pripravljeni na posledice vojn, ki jih čedalje bolj čutimo tudi v svojih žepih.

Domači

90 let Bernarde Jeklin: Delala bi škandale, sem z vsemi žavbami namazana!

V knjigi pišete, da je hrana nekdanjih revežev danes hrana elite.

To je zato, ker kulinarika, posebej visoka, krade. Išče recepte med reveži.

Če so ti recepti zdaj namenjeni eliti, ali so še vedno dostopni revežem? 

Seveda so še dostopni, vendar si jih je prisvojila nova buržoazija, ki se od srednjega razreda razlikuje po tem, da ima veliko več denarja. Dovolijo si vse kulinarične eksperimente, s katerimi kažejo, da so drug, višji in vrednejši svet. Reveži pa lahko tudi sami izkoriščajo tradicionalne, starejše in zgodovinske recepte, ki so dostopni, preprosti in predvsem – res zdravi.

Prav taki so recepti v vaši knjigi. Kako še lahko prihranimo pri hrani in še vedno jemo dobro? 

Težava je v paradoksu, da je danes zdrava hrana dražja od industrijske, visoko predelane hrane. To je problem: reveži morajo premišljevati, kako priti do dražje, zdrave hrane. Tu bi morala intervenirati država in subvencionirati ekološko proizvodnjo, da bi bila dostopna in cenejša od industrijske. To bi bilo idealno.

Slovenija

800 evrov pokojnine in še vedno preveč za državno pomoč

Kaj pa lahko storimo glede tega v trenutnih razmerah? 

Predvsem je treba o hrani premišljevati in se naučiti dejstev. Pri izbiri se ne smemo naslanjati le na mestne tržnice, temveč tudi na okolico, kmetije in prijatelje. Pa na lastne vrtove in vse drugo, kar je na razpolago v Sloveniji. V tem smislu Slovenija ni v slabem položaju, saj ima tradicijo individualne pridelave hrane. Eden od fenomenov je na primer, da pridela dovolj zelja za svoje potrebe, kar je precejšnja redkost.

Rusija ga uvaža iz Poljske, Slovenija pa s svojimi vrtički in na druge načine omogoča zadostno proizvodnjo. To je torej mogoče. Država bi morala za te možnosti bolj skrbeti, jih razširjati in spodbujati ideologijo zdrave hrane. Tudi filantropijo bi bilo treba usmeriti v to, da revni ne dobijo poceni, ampak boljšo hrano. Ideja knjige pri receptih je prav ta, da si reveži s svojimi sredstvi lahko zagotovijo bolj luksuzno hrano zgolj z malo truda. Hrana revežev ima namreč lastnost, ki jo visoki kuharji dobro poznajo: zanjo je potrebno veliko več dela oziroma časa. To odvzema čas za koristnejše zadeve, zato je treba razmišljati o rezervah, s katerimi se kuha hitro in preprosto.

Govorite o zamrzovanju, sušenju in ozimnici? 

Tako je. To so načini, s katerimi si skrajšamo čas kuhanja, ki sicer večinoma pade na ženske, kar ni pravično. Hrana revežev bi morala temeljiti na teh rezervah, predvidevanju in načrtovanju za pol leta ali celo leto vnaprej, ne da bi pri tem trpela kakovost ali zdravje, hkrati pa bi se zmanjšala potrebna sredstva. Večina revežev namreč konca meseca ne dočaka z denarjem, ampak zadnji teden ali dva živijo v pomanjkanju.

Če si želiš v sezoni nabaviti večjo količino ozimnice ali sadja za marmelade, potrebuješ v tistem trenutku nekaj več financ. Čeprav se dolgoročno to splača, je za nekoga v finančni stiski to izziv.

Seveda se splača. Treba je izkoriščati akcije, čeprav poceni blago pomeni tudi izgubo časa. Oditi je treba na drugo prodajno mesto, ki je včasih daleč. Ko bo bencin dražji, bomo dvakrat premislili o poti … Pomembno je poskušati uskladiti te rezerve z izgubo časa pri iskanju poceni hrane. Gre za celo serijo deprivilegiranosti, ki spremlja hrano revežev, in na to sem želela opozoriti. Poceni hrana zahteva več časa za pripravo in več časa za iskanje; vse to reveže še bolj deprivilegira. Zato so potrebne strategije, ki omogočajo hitrejšo, bolj zdravo in dostopno hrano. To se ne more zgoditi brez države, brez večjega načrta, sodelovanja strokovnjakov in izobraževanja. To je dejansko revolucionarni program!

Mateja J. Potočnik

V čakanju na to revolucijo pa dajte še kak namig za varčevanje.

Varčujem tako, da sem se postarala in so moje potrebe postale veliko manjše. (nasmešek) Stvar, pri kateri ne morem varčevati, so knjige. Stroške je mogoče zmanjšati tudi z rušenjem mitologij in trendov. Pomembno je, da prebivalstvo opusti nepotrebne in škodljive potrošniške navade ter o vsem premišljuje. Rada imam ročno delo in skrb za oblačila, vendar to spet jemlje čas. Ni prav, da višji razred živi tako, da mu drugi ponujajo storitve, reveži pa morajo vse narediti sami. Ženska ne bi smela izgubljati vsega svojega časa za to. Priznati moram, da čutim precej simpatije do kitajskih izdelkov po spletu, ker so neprimerljivo cenejši od evropskih.

Paradoks je, da evropski proizvajalci prek Kitajske svojo robo prodajajo ceneje, ker se jim to splača. Zakaj si ne bi privoščili nečesa poceni, posebej če gre za praktične zadeve? Tretja zadeva pri rušenju mitologije bogatih je uničevanje trendov, kot so nakit, zlato in diamanti. Moj nečak pripada skupini, ki je precej pretresla industrijo diamantov, v kateri še zmeraj v rudnikih v Afriki delajo otroci. Ugotovili so, da diamantov, ki so proizvedeni industrijsko, noben strokovnjak ne more ločiti od naravnih. Privoščite si torej broške z umetnimi diamanti za en evro, saj so videti enako kot pravi!

Vi že imate kakšen poceni diamant?

Seveda, čim več jih je, tem bolje! (nasmešek) Druga stvar je visoka moda. V njej se najde odstotek čistega kiča. Če se kič prodaja potrošnikom po visoki ceni, je sramota, da se to kupuje. Raje uporabimo poceni kič, dajmo nase okraske, ki so poceni, in nato skrbimo za reciklažo. Pri tem ne mislim le na odlaganje smeti, ampak na izmenjavo med ljudmi. Ne pustimo se ujeti v potrošniško prevaro.

Kupovanje dragih zadev brez prave vrednosti je prevara. Zakaj ne bi namesto tega kupili veselega kiča za dva evra?  Pomemben psihološki element vsega tega je samozavest revežev – da so kreativni in sposobni. Čeprav nepravičnost obstaja in je zoprna, se bodo borili in ne bodo trpeli le zato, ker so revni. To je program, ki izhaja iz te knjige.

Spomnim se, kako dobro so bila oblečena dekleta v Sarajevu takoj po koncu vojne. Iz vojaških uniform so si skrojila domiselna oblačila. To je torej ta kreativnost, kajne?

Seveda. V osemdesetih je bila prava moda kupovati na vojaškem odpadu in iz padala, na primer, delati obleke ali bluze. Tudi jaz sem barvala stare zavese ali tkanine za posteljnino. Dodaš malo čipke in imaš obleko! To so bili časi, ko marsičesa ni bilo, pa si improviziral. Danes pa improviziramo, ker imamo preveč. V svetu obilja se je treba povleči nazaj in si izmisliti novo, predvsem uporniško kulturo.

Ali pazite, kdaj uporabljate aparate, ki trošijo več elektrike?

To je navada, ki smo se je starejši naučili že v socializmu. Midva paziva na to, prav tako na vodo. Trudiva se imeti čim več LED-svetilk; praktično vse žarnice sva zamenjala s temi, ki niso tako pogoltne. Vendar s tem ni mogoče resnično prihraniti, razlike na položnici so majhne … Največ lahko privarčuješ pri hrani in oblačilih. Še en paradoks, na katerega opozarjam, je, da varčevanje ne sme pomeniti, da so reveži brez užitkov! Nasprotno, varčevanje mora dopuščati vsakdanji užitek vsakomur; to je del človekovih pravic. Reveži se ne želijo vedno počutiti revni. In zakaj bi se? Ne vidim razloga, da bi jim odrekali pravico do zadovoljstva, strehe nad glavo, zdrave hrane in oblačenja po lastni želji. To niso privilegiji, ampak osnovne pravice.

Imate morda kak predlog, katero od luksuznih stvari si lahko privoščijo tudi reveži?

Jaz se počutim bogato vsak dan; to je odvisno od tega, kako razumeš stvari. Z Božidarjem si denimo pripravljava gosja jetra (foie gras). To stane desetkrat manj kot v trgovini, je pa vrhunski luksuz. Jetra dobiva pri mesarju, ki jih uvaža. So draga, a še vedno cenejša kot pripravljena v trgovini ali restavraciji. Tudi dobro svežo ribo si je mogoče občasno privoščiti. Potem so tu domače marmelade in ozimnica, ki so hiperluksuzne. Možnosti je ogromno! Ključno je, da imaš znanje, da to počneš z veseljem in ti je v zadovoljstvo. Ideja je: izboljšati kakovost življenja, ne se le prilagoditi revščini.

Pravite, da se vedno počutite bogato. Imate kak nasvet za človeka, ki je čez noč izgubil službo ali se zaradi drugih okoliščin znašel v drastično slabšem položaju, da se ne bo počutil kot zguba?

Občutek, da si potlačen, drugačen in si ne moreš privoščiti toliko, kot bi si želel, se težko uredi. Iluzorno je pričakovati, da so ob vsem tem srečni. Zame je biti revež začasno stanje; treba se je boriti ne le individualno, ampak kot ljudstvo oziroma družba. Zato je nujno biti aktivist, kar posebej velja za ženske, ki imajo še več razlogov za boj za svoje pravice. Vidimo tendenco zmanjševanja pravic žensk; že to, da imamo v parlamentu le predsednike in podpredsednike ter da da ni več polovice žensk, je zgovoren znak.

Kako pojasnjujete, da ljudje izvolijo politike, ki jih spravljajo v še slabši položaj? Kako je mogoče nasedati obljubam Trumpa, Vučića ali Orbana, čeprav se pod njimi večini slabša standard? Ali je ljudstvo neumno, da ne spregleda volilnih programov in ne vidi, kolikokrat so se že zlagali? 

Mediji so prispevali k temu, da laž nima več negativnega prizvoka, ampak velja za naravno politično sredstvo. O morali se ne razmišlja več. Rešiti se moramo iluzije, da je ljudstvo pametno; ogromno ljudi ne razmišlja in ne prebere programov strank, za katere glasujejo, ker ni ustreznega državljanskega izobraževanja. V šolah se morda učijo le institucionalnih shem. Osnovni problem je, da so ljudje neinformirani in neizobraženi. Laž se širi hitreje od izobraževanja, zato glede tega nisem optimistka. Nekdo, ki gleda resničnostne šove, v nekaj mesecih spremeni svojo mentalno strukturo na slabše. Pametna država bi takšno zabavo, ki prinaša le sovraštvo in sebičnost, prepovedala.

To so gladiatorske igre našega časa …

Ne. To je le sejem neumnosti. Država bi morala skrbeti za boljšo zabavo. Če ne bi bilo resničnostnih šovov, na Hrvaškem ne bi bilo Thompsona. Ko izgubiš znanje, spomin, okus in kriterije, slediš takšnim stvarem. To se lahko zgodi tudi v Sloveniji.

Se strinjate, da je lažje jokati v mercedesu kot na kolesu?

Mislim, da je sreča bolj pravično razporejena, kot se zdi na prvi pogled. Bogati imajo skrbi, ki me osebno ne zanimajo, vendar je posledica ta, da jih te skrbi odvračajo od kakršnega koli razmišljanja o drugih. To je katastrofalno! Podatek, da ima Elon Musk toliko bogastva kot polovica državljanov Amerike, je grozljiv.

To je grozljivo tudi zato, ker vemo, da je v drugi polovici še kup milijarderjev!

Da, on ima sam 53 odstotkov! Musk je pošast, ki razpolaga z denarjem, s katerim lahko uniči svet. Morda se bo jutri s Trumpom odločil za to. Za zdaj Trump to počne z državnim denarjem. Kakšna je to ureditev sveta, kjer večina živi pod pragom revščine, nekdo drug pa lahko kupi pol planeta? To ni zdravo in ne obeta nobene prihodnosti! Aktivni reveži oziroma reveži aktivisti so verjetno edina rešitev. Bogataši ne bodo rešili sveta; če bo treba, bodo šli na Mars ali Luno. Svet v takšnem režimu ne more preživeti, parlamentarna demokracija pa žal ni dovolj učinkovita; je le obliž, ki nas občasno razveseli, kot ko denimo pade Orban.

revija Jana