Shutterstock

Donov spomin na 24. december 1973

»Bil sem še čisto svež novinar – premalo izkušen, da bi vedel, da se dejanje dobrote, veliko ali majhno, pogosto najde na najbolj nepričakovanih krajih in v trenutkih, ko ga ljudje najbolj potrebujejo. Dan pred božičem je šef obelodanil, da bo časopis poslal v tisk nekaj ur prej, če se bomo dovolj podvizali z oddajo člankov, in nam tako omogočil dodatne urice z družinami. Ker sem poročal o policijskih temah, je bila moja glavna naloga preveriti, ali je prišlo do kakšnega zločina. 'Ne, nič ni,' je izstrelil policijski načelnik, še preden sem ga sploh vprašal. 'Prehladno je za naše lokalne kriminalce,' se je zakrohotal in mi izročil policijski zapisnik, ročno napisan seznam klicev na policijo. S prstom sem sledil zapisom, kot običajno je šlo za malenkosti.

Nato je moj pogled obstal. Nekdo iz najrevnejše četrti v severnem delu mesta je podal prijavo, da so njegovi družini ukradli oblačila. Kako grozno, sem pomislil, nato pa na seznamu opazil še en klic istega moža; sporočil je, da so oblačila našli. Nenavadno. Ker policist ni imel logične razlage, sem sklenil, da bom sam preveril, kaj se je zgodilo. Prav čutil sem, da je v ozadju zgodba! Tako sem skočil v svojega rumenega hrošča, se odpeljal naravnost k družini ter z beležko v eni roki in svinčnikom v drugi potrkal na vrata.

Zgodbe

Venček dobrih zgodb: Srčni ljudje ogreli premražena srca

Na pragu se je pojavila mlada ženska, v naročju je držala dojenčka, za njenim krilom pa sta se skrivala dva dečka. Materi sem razložil, da bi rad napisal zgodbo o njihovih izginulih oblačilih, in skoraj opravičujoče mi je povedala, da so se znašli v težkih časih, saj je mož zbolel in izgubil službo. Kljub temu se je zbrala in pojasnila, da je med pripravo na praznike oprala vsa oblačila in jih kljub nizkim temperaturam obesila na vrvi za stavbo, saj najemodajalec še vedno ni popravil sušilnega stroja.

Ko je čez nekaj časa želela preveriti, ali je perilo zmrznilo, je ugotovila, da so oblačila izginila. Ukradli so jih, je pomislila in obvestila policijo. A čez nekaj ur je nekdo potrkal. Ko je odprla vrata, je na hodniku zagledala veliko kartonsko škatlo. V njej so bila vsa njihova oblačila – posušena, zlikana in skrbno zložena. Na vrhu jo je presenetil list papirja, na katerem je pisalo: »Želimo si, da bi lahko storili več. Vesel božič.«

Ko sem se vrnil v redakcijo, sem prvič – in zadnjič – v svoji karieri zakričal: »Ustavite tisk!« »Upam, da je vredno,« je godrnjal šef, medtem ko je oblikovalec strani zarenčal, da sem tako pozen, da lahko zgodbo stisnemo le na sedmo stran. »Sedma stran?« sem skoraj zavpil. 'Stran z osmrtnicami?! Nikakor! Moja božična zgodba mora na prvo stran – nad pregib!'

No, pozna vest je vse skupaj resda zamaknila za dobro uro, in ko se je tisk začel, sva bila v uredništvu le še jaz in šef. Ko je v roke vzel prvi izvod, je bila tam: moja božična zgodba, na prvi strani, nad pregibom! 'Dobro opravljeno,' je z nasmehom na ustnicah rekel šef in me lopnil po hrbtu. 'Zaradi tvoje zgodbe bo imelo celo mesto lepši božič – in jaz tudi.'«

Po navdihu neznanega dobrotnika izpred pol stoletja smo se podali na lov za letošnjimi decembrskimi iskricami prijaznosti. Čakajo vas v reviji Jana, št. 51, 23. december 2025.

Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.

revija Jana