Sara Lipovšek

Tekst in foto: SARA LIPOVŠEK

V času, ko je december postal skoraj sinonim za hitenje, nakupovanje in neskončne sezname obveznosti, večkrat pomislim na preteklost, ko je bilo vse veliko manj izpostavljeno, a toliko bolj doživeto. Želela sem pobrskati po spominih, ki sežejo še dlje od mojega otroštva, zato sem se določila, da jih bom obujala z nekom, ki me bo popeljal globlje v preteklost. Stanka Hojnik Leber iz Šempetra v Savinjski dolini ima zelo lepe spomine na tiste dni.

Poznam jo iz svojih mladostniških let. Od nekdaj me je navdihovala s svojo milino in toplino do sočloveka, ki ju dandanes pogosto pogrešamo. Upokojena učiteljica in katehistinja o sebi pravi, da je najprej mama in žena. Predvsem pa je srečen človek, saj je njeno življenje izpolnjeno z mnogimi lepimi dogodki, ki jo bogatijo. Tudi zato, ker vrednote in tradicijo iz svojega otroštva skrbno nosi s sabo in ohranja. Popeljala me je kakšnih 50, 60 let v preteklost, ko je bila še deklica, in razkrila, kaj je bilo bistvo božičnih praznikov takrat.

Lepota

Doma narejena lepotna darilca, ki se jih bo vsakdo razveselil

Božič se ni začel z reklamami

Praznike so takrat doživljali v krogu družine. Božič se ni začel z reklamami ali okraski v izložbah kakor danes, ko je že novembra vse okrašeno. To so bili časi, ko je vsak božični običaj imel svoj smisel, svoje mesto in svoj ritem. Časi, ki so kazali, da je toplina praznikov v resnici sestavljena iz drobnih, skoraj neopaznih trenutkov. Bili so povsem drugačni od današnjih – preprosti, tihi in prežeti z občutkom pričakovanja, ki ga je bilo čutiti v zraku. Ni šlo za darila ali blišč, temveč za čar, ki se je razlival med družino in domačimi običaji. To je bilo obdobje, ko so majhne, preproste stvari imele največji pomen.

Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 51, 23. december 2025.

Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.

revija Jana