Primož Lavre

Tiste dni sem v Rogaški Slatini kar nekajkrat srečala čilega devetdesetletnika Jožeta Lipnika, ki trenutno slovi po tem, da je svoj visoki jubilej skupaj z vnukom in sinom praznoval na švicarskem štiritisočaku. Na vrh je prilezel s svojimi nogami in postal drugi najstarejši Evropejec, ki mu je uspelo kaj takšnega. Med drugim sva se srečala na literarni prireditvi v mestni knjižnici, kjer ga vsi poznajo, saj jih je učil od osnovne šole pa do fakultete, in ko sva se končno dogovorila za pogovor, je z žalostjo sporočil, da takrat pa res ne more, ker je dobil posebno vabilo na zaključek turnirja v taroku. Tega pa res ne more zamuditi.

Mnogi šolani ljudje končajo daleč od svojih korenin, življenje jih pač zanaša sem in tja in odloži kdo ve kje. Ampak za dr. Jožeta Lipnika to vsekakor ne velja. »Od tod sem,« pravi. In čeprav je bil marsikje po svetu, se je zmeraj vrnil. Enim to ne pomeni veliko, njemu pa vse.

Primož Lavre

Mama je komandirala, mi smo pa kuhali

Leta 1935 se je rodil v proletarski družini, kot pravi, mama je bila gospodinja, oče pa vrtnar v Rogaški Slatini, tam je družina prvih pet let pred vojno tudi živela. Zdravilišče je imelo kar nekaj vrtnarjev in tisti, ki so imeli srečo, med njimi tudi Lipnikov oče, so bili zaposleni tudi čez zimo. Denar je družini prišel zelo prav, oče si je zgradil hišo poleg hiše svojega očeta v bližnjem Irju. Tam si je pozneje uredil svojo vrtnarijo, zemlje je bilo le za hektar, pa pet otrok.

Ljudje

Kazimira Lužnik: 21 kilometrov za 90 let

Mlajši bratec je umrl star dve leti, eden od bratov je postal kovinar, drugi vrtnar in steklar, tradicija pač, Jože pa je šel v gimnazijo. Ko jo je končal, bi se lahko zaposlil in kar dobro zaslužil, a ga je vleklo na univerzo. A kaj, štipendija je bila majhna, mesta v študentskem domu ni bilo. A se je zgodilo eno tistih naključij, ki jih kar stresa z rokava. Iz Ljubljane je prišel stric, vprašal ga je, kje bo študiral, povedal mu je, da bi rad v Ljubljani, pa ne ve, kako bo z bivanjem. In odgovor? »Pri meni boš!« In je bil.

Pa še eno naključje se je pripravljalo kar lep čas v sogovornikovem najstniškem življenju – mama je bila precej bolna, zato je svoje fante vodila kar iz bolniške postelje. »Ona je komandirala, mi smo pa kuhali,« se spominja. To mu je vse življenje prišlo zelo prav, predvsem pa je čez kuhalnico spoznal svojo Jutranjo Zarjo.

Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 51, 23. december 2025.

Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.

revija Jana