Sara Livk: Kap me je obrusila, da si upam več
Sara Livk po hudi izkušnji zdaj z užitkom zajema življenje. "Nič ne počnem, ker moram, ampak ker si tako želim!"
Na prijetno nedeljsko popoldne pred desetimi leti se je Sari Livk in njenemu fantu Matjažu nenadoma sesul svet. Komaj petindvajsetletno mlado zaposleno in izredno študentko je zadela možganska kap. »Nočem še umreti,« je poskušala izgovoriti misel, a glas je ostal nem. Le prisebnosti fanta reševalca, ki je takrat prisegel, da jo bo oženil, če jo bog reši, se ima zahvaliti, da je bila v pičlih 45 minutah v primerni zdravniški oskrbi. Življenje ji je dalo novo priložnost. Danes živi svoje sanje in se z vsem srcem posveča družini.
Vsega je kriv ples, začne, ko se srečamo v njenem butiku plesnih oblačil v starem jedru Škofje Loke, kjer sta si v eni od hiš z Matjažem uredila prijetno družinsko gnezdece. »Plešem že od zgodnjih otroških let, in ko sem iz kranjskega kluba prišla plesat v Ljubljano, sem spoznala Matjaža. Že ob prvem srečanju sva začutila iskrico. Ko sva se po nekaj letih spet srečala, je ponovno vzplamtela,« se spominja. Matjaž ni postal samo njen soplesalec, temveč tudi fant, in tako sta, študenta, začela graditi svojo prihodnost.
Kaj se mi dogaja?
Tiste nedelje sta bila pri njegovih starših. Ravno se je nehala učiti za prihajajoči izpit na Gea Collegeu. Ura se je bližala šesti popoldne in Matjaž ji je predlagal, da si ogledata film. Pospravila je knjigo, in ko je prišla za njim v sobo, se je čudno počutila. Rekla mu je, ali ji lahko pomaga, a Matjaž se spomni, da je v resnici samo blebetala.
»Spomnim se, da mi je rekel, ali se hecam. V tistem sem začutila, da je nekaj hudo narobe, in adrenalin mi je preplavil telo. Nisem več čutila leve roke, pol obraza se mi je povesilo. Nato se je vse dogajalo izjemno hitro, čeprav je v moji glavi vse bolj megleno. Odnesli so me v spodnje nadstropje, Matjaž je poklical 112 in spomnim se še, kako je mojemu očetu sporočil, da me je verjetno zadela kap. Edino, kar sem lahko pomislila v tistem trenutku, je bilo, da imam še toliko pred sabo in da nočem umreti,« pripoveduje s solzami v očeh. »Matjaž se spominja, da sem sedela kot okamenela in da mi je kar naprej zategovalo obraz. Ko je opravil vse potrebne klice, je pokleknil pred mano in mi nudil prvo pomoč. Vedel je, da bi se lahko končalo drugače.«
Hladen, mrtev občutek
Vožnje v UKC se spomni kot v počasnem posnetku.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 13, 31. marec 2026.
Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.
Digitalna naročnina
Začnite preizkusno naročnino za samo 0,99 evra!
Digitalna naročnina
Začnite preizkusno naročnino za samo 0,99 evra!