Mateja J. Potočnik

Objavljamo odlomke iz avtobiografije Sanje Lončar Do zadnjega diha (Založba Chiara, 2025, trda vezava, 29 €). Naročite jo na spletu www.zalozba-chiara.si ali kupite v bolje založenih knjigarnah po Sloveniji.

Moja črevesna flora je bila že v otroštvu sesuta zaradi verižnih kur antibiotikov, ki so jih takrat predpisovali kot bombone. Za probiotike takrat nihče ni niti slišal.

Da se mi vsak prehlad ni pretvoril v sinusitis in vnetje ušes, so mami zabičali, da se mi nos ne sme zamašiti, in sem zato morala uporabljati kapljice, za katere se je pozneje izkazalo, da jih je treba prepovedati. Meni pa sta ostali presušena nosna sluznica in delna izguba vonja, ki je trajala skoraj do tridesetega leta.

Odnosi

Sanja Lončar: Koliko stane dan življenja?

Že s petimi leti sem doživela akutno vnetje slepiča, ki so mi ga potem operirali.

Dodatne težave so mi predstavljali zobje. Že mlečni so se intenzivno kvarili. Pravijo, da zaradi nekega sirupa, ki je bil potem tudi prepovedan. Tisti stalni pa so vsi po vrsti hitro dobili začasne zalivke, ki so mi jih potem menjavali do 18. leta, dokler od zob ni ostalo skoraj nič. Zoboboli so bili moj redni večerni program, števila zaužitih protibolečinski tablet pa nikoli ne bom mogla prešteti. To se je na koncu prelevilo tudi v največji zdravstveni izziv. A nismo še tam.

Dejansko je v otroštvu škripalo povsod. Zjutraj je trajalo nekaj ur, da me je nehal boleti vrat. Na revmatološki kliniki so mi že pri dvanajstih letih ugotovili spondilitis in blag revmatoidni artritis.

Mononukleozo so preprosto prezrli in me zdravili s tremi vrstami antibiotikov, predno so ugotovili, da mi je ta poškodovala jetra.

Vnetja pirinidalnega sinusa, prebavne težave, kožne težave ...

Vse to bi danes verjetno klicalo po celostni obravnavi, takrat pa se ni nihče posebej menil za to.

Kar se je preveč zakompliciralo, pa so želeli odrezati.

Bila sem tik pred tem, da me pošljejo na operacijo pirinidalnega sinusa (zagnojena vrečka, ki se je delala na repu hrbtenice), ko sem povsem slučajno srečala glasbenico Jennifer Garrett.

Ko je videla, da se ne morem usesti (ker sem imela dren v ritnem delu), me je začela zasliševati.

»Kako kaj prebava?«

»Hvala za vprašanje, grozno.«

»Kako zobje?«

»Še slabše.«

»Kako slepič?«

»Nimam ga.«

»Glavoboli?«

»Je sploh kdo brez njih?«

»Bolečine v sklepih?«

»Seveda …«

»Koliko vode spiješ?«

»Nič!« (Voda iz pipe je smrdela, negazirane takrat niso prodajali in sem dejansko pila le mleko in sokove.)

»Kakšno zvezo pa ima to z mojim pirinidalnim sinusom?« sem vprašala.

»Punca, tvoje telo kopiči toksine. Imaš srečo, da jih je tokrat začelo zbirati v vrečki, ki je blizu površja telesa, in se lahko sami zdrenirajo. Če boš to odrezala, se bo smetnjak naredil nekje drugje. Lahko na precej bolj nedostopnem in nevarnem mestu. Edina trajna rešitev je, da prenehaš uživati vse paštete, hrenovke, salame, vse, kar vsebuje kemikalije, in začneš uživati več vode in vitaminov.«

To je bilo moje prvo srečanje z naturopatskim pristopom. Že po dveh tednih se je težava uredila in operacija ni bila potrebna!

Signalni sistem telesa pa je ostal. Nekaj dni grehov, pa lučke že utripajo.

*

Dejansko je občutljivost mojega telesa z leti le še večja. Vse, kar sem raziskovala znotraj projekta Skupaj za zdravje človeka in narave in Zazdravje.net, sem počela, da najdem rešitve zase in za svoj dolgi seznam težav.

Vse sem preizkusila na sebi, zbirala pričevanja številnih ljudi, preverjala vse dosegljive vire, sodobne znanstvene pristope in poskušala iz vsega potegniti čim bolj uporabne nasvete, da ne bo treba čisto vsakemu po tej trnovi poti. Ni mi bilo dovolj, da vem, da deluje, želela sem vedeti tudi, kako in zakaj, pod kakšnimi pogoji ... Dejansko sta na vsaki takšni nalogi sodelovali moji leva in desna možganska polovička. Ena je nekaj »zavohala«, druga pa je to temeljito raziskala.

Če nisem tega počela zase, so me motivirale zdravstvene težave mojih bližnjih.

Ne zanikam, da je to res odlična motivacija za hitro učenje. Vprašanj nikoli ne zmanjka.

Vsekakor nisem vzor železnega zdravja in dobrega počutja – sem pa se naučila pomagati in optimizirati delovanje telesa, da sem vsaj nad rdečo črto. Telo je očitno moj inštrument in učni pripomoček. Sili me v prisotnost in nenehno reševanje ugank. Te pa – kot da bi iz leta v leto le pridobivale težavnostno stopnjo. (O ja, še kako. Ko sem to zapisala, nisem niti vedela, o čem bodo pisala zadnja poglavja).

Kot dosežek si štejem, da me je zdravnica zadnjič videla pred desetimi leti, ko sem imela zlomljen gleženj, da sem zadnje antibiotike zaužila leta 1998 in da škatlice protibolečinskih tablet praviloma zavržem neuporabljene, ko jim preteče rok.

Pa ne zato, ker ne bi več imela težav. Imam jih ves čas, vendar sem naučila, da se jih da reševati tudi drugače in brez kolateralne škode. Arnika, gabez, ehinaceja, šentjanževka, rman, kamilice, čajevec, fermenti, pelin, šetraj, bazilika tulsi ..., vse to so moji zvesti pomočniki pri vsakdanjem lovljenju krhkega ravnovesja.

Verjetno »Ščepcev« in vseh priročnikov »Resnice in zmote o …« ne bi bilo, če mi ne bi življenje nenehno postavljalo novih ugank v lastnem telesu. Če bi bilo dobro hrano možno kupiti, je verjetno ne bi pridelovala s toliko angažiranosti. Če bi lahko začela z dobrimi kupljenimi sadikami, ne bi nikoli odkrila, kakšna spoznanja prinese pridelava lastnih ...

Včasih se želim spuntati. Zaželim si, da bi se hranila v restavracijah, ne da me potem dva dni zvija. Želim si, da mi ne bi bilo treba detektivsko brati sestavin v vsakem kupljenem izdelku.

Imam pa očitno zelo zahteven učni načrt. Vsaka moja daljša razposajenost hitro izstavi račun z obrestmi in potem imam novo študijsko nalogo, kako rešiti novi problem, ki sem si ga zakuhala.

Ravno sem pri enem takšnem »doktoratu« ... vendar o tem več v zadnjem poglavju.