Šimen Zupančič

V zadnjih letih v čedalje bolj surovih razmerah, a nikoli tako hudih kot po sedmem oktobru 2023.Tam je pomagal tudi usposabljati kolege, a ne ve, ali je še kateri med njimi živ. Za številne znance sluti, da so prišli do skrajne točke obupa. Ko zaključi z delom v nepredstavljivih razmerah, se vrne in svetu govori o moriji, ki jo poimenuje s pravim imenom – genocid. Poslušali smo ga v Cankarjevem domu, kamor so ga povabili iz Gibanja za pravice Palestincev in v okviru Kulturne ambasade Palestine.

Tom Potokar ne zna slovensko, čeprav bi glede na ime in priimek to predvidevali. Po mami je Anglež, po očetu Slovenec, njegovo celo ime je Thomas Stephen Potokar. Pred desetletjem je za svoje delo, povezano z zdravljenjem žrtev opeklin po svetu, prejel red britanskega imperija. Kot vojni kirurg je deloval v Bosni in Hercegovini, Ruandi, Iraku, Afganistanu, Siriji, Sudanu, Ukrajini, Libanonu.

· Parlament EU

Nezaupnica Von der Leyen ni bila izglasovana: Kako so glasovali Slovenci?

Droni, dim, kričanje in tihi otroci

Pozna človeške zgodbe za vso črno statistiko iz vsakodnevnega poročanja o Gazi. Kot smo se mi, na žalost, navadili na to, se sčasoma vsak človek na vojnem območju navadi na nenehno preletavanje dronov, njihov živce parajoči zvok, to neznosno brnenje, ki prinaša eksplozije in razdejanje. Uničenje, smrt. Tudi Potokar se je navadil na drone, ve, da so nekateri opazovalni, drugi napadalni.

»Najprej te preletijo, kmalu sledi napad, vidiš oblak dima, sledi kratka pavza in potem slišiš sirene, in zelo hitro potem se na oddelek bolnišnice zgrnejo ranjenci skupaj s sorodniki, ki so jih pobrali. Kup ljudi, kričanje, jok, stokanje – med njimi so pogosto otroci, ki pa ne kričijo. So tiho, v šoku. Izmed tistih, ki so jih pripeljali v bolnišnico, so nekateri tudi že mrtvi. Sicer pa ranjenci, prekriti s prahom, z odprtimi ranami, odprtimi zlomi, kosti gledajo ven ... Sledi triaža. A problem je, ker je preveč tistih, ki potrebujejo pomoč takoj, pa premalo osebja, operacijske dvorane so zasedene. Številni imajo več odprtih ran zaradi šrapnelov (tudi po sto takih ran) in pogosto se za na pogled majhnimi ranami skrivajo velike težave. Pogosto kost, ki štrli iz telesa, ni tako življenjsko ogrožajoče stanje kot majhna rana, ki lahko pomeni smrt.«

»Neštetokrat se vprašam: Zakaj?! Kaj je narobe s človeštvom, da pobijamo otroke?«

Potokar je večinoma v operacijski in je pravzaprav kar postavljen pred dejstvo, ko mu bolnika na postelji potisnejo pod roke. V triažnem procesu več kot odlično delujejo izkušeni palestinski zdravniki.

Shutterstock

»Najtežje je, ko pripeljejo otroke, in težko se je spopadati s prizori nedolžnih žrtev. Spomnim se zadnjega primera, enajstmesečnega otroka z odtrgano nogo pri boku, drugo nogo smo mu morali amputirati pri kolenu. Te podobe ostanejo z mano, a tam sem kot zdravnik in moram stisniti zobe – če se bom čustveno zlomil, ne bom v veliko pomoč. Se pa seveda nenehno sprašujem, zakaj, kaj je narobe s človeštvom, da pobijamo otroke!? Za to ni izgovora! In ne, to ni kolateralna škoda, ne gre za nekaj slučajno po nesreči ubitih otrok. Do danes je že 20.000 otrok žrtev te vojne! To je odvratna številka.« Večina njegovih bolnikov so ženske in otroci.

Vrnitev v prvo svetovno vojno

V sodobnih konfliktih 85 odstotkov preživelih dobi poškodbe udov. Rane na prsih in v glavi so po navadi smrtne. Tisti z odtrganimi okončinami preživijo, pripoveduje Potokar.

»Danes lahko eksplozija povzroči veliko ran po celem telesu, veliko je opeklin, ki potrebujejo rekonstrukcijske posege, celjenje je dolgotrajno in zelo tvegano za infekcije. Pri čemer se je treba zavedati, da poškodovanci čakajo na hodnikih, v šotoru brez zaščite – v poljski bolnišnici. Storiš, kar največ lahko, s sredstvi, ki so na voljo. Osredotočiš se na preživetje poškodovanca in na to, kar lahko narediš; ne misliš na to, česar ne moreš (ali nimaš).« Tako je dan za dnem, teden za tednom, brez premora.

»Do prekinitve bi prišlo, če bi bila politična volja,« doda kirurg in skoraj v isti sapi nadaljuje: »Obenem pa prihaja do uničenja zdravstvene infrastrukture – skoraj vse bolnišnice v Gazi so poškodovane, nekatere celo uničene. Tista v Al Šifi (največji zdravstveni kompleks v Gazi, op. a.) je bila tolikokrat napadena, da je tam težko narediti še kaj razen obveze. Kot bi se vrnili v prvo svetovno vojno!«

Opiše tudi napad, za katerega ni slišal nobenih opozoril – 14 udarov je slišal drugega za drugim in dobesedno vrglo ga je s postelje, na kateri je počival po dolgem dnevu operacij (dela po 13 ur).

»Stekel sem v spodnje nadstropje, zavohal dim, bolnišnica je bila polna ljudi, ki so kričali, voda je brizgala iz poškodovanih cevi, eno od medicinskih sester je poškodovalo steklo ...« Še dvakrat je bil priča bombardiranju, enkrat je poziv izraelske vojske, da se morata s kolegom evakuirati iz bolnišnice, zavrnil. »Zdelo se nama je moralno-etično sporno. Tega ne moreva, sva dejala. Bila je zelo intenzivna noč, naslednje jutro so evakuirali še preostale bolnike in takrat sva lahko šla tudi midva.«

Kot žival sem zaslutil nevarnost

Med pogovorom, ki ga je vodil Delov novinar Aljaž Vrabec, je Potokar nizal spomine, delil z nami opise življenja na ruševinah, drobce v njegovem urniku reševanja življenj od jutra do večera, kot bi zbrani hlepeli po tem, da z njegovo pomočjo resnično čutimo, kako je biti v Gazi.

Z naslednjim opisom nas je spet prestavil tja: »Po telefonu sem govoril z enotami Združenih narodov, in ko sem gledal skozi okno, se mi je zazdelo, da nekaj ni prav. Kot žival zasluti nevarnost, sem vedel, da nekaj ni v redu. Čez nekaj trenutkov je prišlo do eksplozije. Ko bombe zadenejo objekt, vidiš samo še krater – od tri do štiri metre, celo pet metrov globok krater. Nobenega ostanka stavbe – samo nič, krater. V sedmih letih in 16 obiskih Gaze  – delal sem v različnih bolnišnicah – še nisem videl oziroma doživel kakšne druge dejavnosti kot običajno zdravstveno. Ljudje se morajo vprašati, zakaj Izraelci vseskozi govorijo, da so v bolnišnicah ali šolah oziroma pod njimi kompleksi Hamasa, da se teroristi skrivajo med navadnimi ljudmi. Pri tem pa je treba razumeti, da je Gaza zelo majhno območje, na katerem živi več kot dva milijona ljudi.«

Šimen Zupančič

»Seveda so med njimi tudi vojaki, teroristi, borci, uporniki, kakorkoli jih že poimenujete. Seveda so tam, saj ne morejo oditi kam drugam. In vseskozi poslušamo eno in isto zgodbo, ampak do danes nam še niso predočili nobenega dokaza. Enako so trdili za evropsko bolnišnico blizu Han Junisa, enako za Al Šifo – češ da so pod bolnišnicami podzemni rovi. Seveda so predori, ampak vsaka bolnišnica ima pod zemljo hodnike – ti so sestavni del bolnišnic!«

· Morija na Bližnjem vzhodu

Izrael in Hamas potrdila prvo fazo mirovnega načrta za Gazo

Fant, ki je preživel

Po oktobru 2023 je v Gazi kot v Berlinu leta 1945, je pričeval Potokar. Uničenje, na tone ruševin, do koder seže oko. Ob vsem tem, kar je videl in doživel, ga je neštetokrat prežel občutek nemoči.

»Kako bi to zaustavil, kako spametoval voditelje vsega sveta – 99 odstotkov jih ni bilo niti blizu Gaze. Za 12 ur bi jih peljal tja in vprašal, ali še vedno mislijo enako. Ljudje morajo zapustiti hiše, domove, v katerih so živeli leta, in oditi pod šotor. Kolega kirurg živi v šotoru, ničesar več nima. Ne vemo točnega števila sirot, a več kot 2.000 družin je bilo popolnoma uničenih, na tisoče rodbin je bilo izbrisanih! Nikoli ne bomo vedeli, koliko otrok je izgubilo življenje v Gazi. Spominjam se osemletnega otroka z opeklinami, katerega celo družino so ubili. V trenutku je osirotel. In to ni osamljen primer, niti ne nujno najhujši.«

Omenil je tudi družino zdravnice, o kateri smo pisali v Jani, ki je izgubila devet od svojih desetih otrok ter nato še moža.

»Devet njenih otrok je zoglenelo, razumete, ko so reševalci prišli do njih, so spominjali na zoglenela debla! Preživel je en otrok, ki je sedaj v Italiji, in ravno včeraj so ga operirali (rekonstrukcija živcev). Je občudovanja vreden! Videl sem ga na operacijski mizi, ko smo mu nudili osnovno zdravljenje in ga stabilizirali, a nikoli ga nisem slišal govoriti. Ko pa sem ga, je govoril tekoče angleško, zelo je inteligenten. Zdaj obiskuje italijansko šolo in veste, kaj sporoča? Poln je izrazov hvaležnosti, moli za vse, ki so mu pomagali. Izgubil je vse brate in sestre ter očeta, pa je poln hvaležnosti!«

Oprostite za zamudo, moral sem pokopati otroka

Čeprav se je v pogovoru osredotočal predvsem na žrtve, na tisoče ubitih, poškodovanih, ima ta genocid mnogo daljnosežnejše posledice, je opomnil. Matere tam še vedno rojevajo, ljudje tam še vedno zbolevajo za rakom, otroci pa niso deležni šolanja; na tisoče ljudi živi v bedi, na obali, ki ji pravijo humanitarno, torej varno območje. A nikakor ni varno, saj ga bombardirajo, opozarja Potokar.

»Mislili bi si, da bo palestinski zdravnik, ki je izgubil brata in se od njega niti posloviti ni mogel, tako poln sovraštva, mržnje. Ampak ne! Večinoma gre za velikodušne ljudi, od katerih nikoli nisem slišal nikogar, ki bi podpiral nasilje. Samo mir si želimo, pravijo.«

»Na desettisoče jih tam živi v grozljivih razmerah. Na vseh ravneh življenja gre za uničenje, uničenje človeških življenj, zgodovine, tradicije. Ljudje si moramo zastavljati vprašanja: pomislite na izraelsko vojsko, eno najnaprednejših, najbolj sofisticiranih na svetu, vojsko, ki jo podpirajo ZDA – s kom se bojujejo?! Niti enega Palestinca nisem srečal, ki ne bi obsodil sedmega oktobra, in seveda so v Gazi tudi skrajneži – tako kot so v vsaki državi na svetu – a večina ljudi tam niso teroristi. Zanimivo, ko se bogata država bori z revno, to imenujemo vojna, ko se revna bori z bogato, pa terorizem. Palestinski borci imajo orožje, ki še zdaleč ne povzroči tako razsežnih poškodb, kot smo jim priča na drugi strani. Zakaj ta vojna traja že dve leti in ji ni videti konca?! Ker gre za genocid! Verjetno načrtovan že nekaj časa.«

Ko je vse zravnano s tlemi (95 odstotkov hiš je poškodovanih ali uničenih) in ko so ljudje siti nenehnih evakuacij, preprosto obupajo.

»Dovolj, tukaj bom umrl, pravijo. Ljudje se nočejo več seliti. Vprašajte se: zakaj tako sodobna vojska, kot je izraelska, ki bi lahko zelo precizno napadala in izbirala tarče, tega ne počne? Ker je cilj uničiti Gazo! Gazo, ki je bila ob mojem obisku leta 2021 tipično mesto Bližnjega vzhoda. Danes je nepredstavljivo, čeprav skušajo ljudje živeti 'normalno'. A so sestradani, kost in koža jih je.« Ljudje hodijo v tem vojnem razdejanju celo v službo in kirurg omeni gospoda, ki je zamudo na delo pojasnil: »Moral sem pokopati otroka.«

Nikoli več v Gazo? 

Ko mu je po uradnem delu pogovora poslušalec iz občinstva, po rodu Palestinec, postavil vprašanje, kaj se bo po njegovem mnenju zgodilo, če bo »tole« trajalo še eno leto, je Potokar odgovoril: »Nimam upanja. Kar me osuplja, je, da toliko držav naseda predlogu za mir, ko pa je jasno, da se bosta Amerika in Izrael dogovorila nekaj, kar bo za Palestince neizogibno nesprejemljivo. Še naprej bodo krivili Hamas in imeli podporo osebe iz Amerike, ki je niti ne želim poimenovati. Kako ima lahko tako močna država takšnega voditelja?! Zame je, kot bi živeli zgodbo Cesarjeva nova oblačila. Kaj se dogaja s svetom?! Vsi se priklanjajo temu možu, ko pa je nor – saj karkoli reče, nima nobenega smisla. To je zelo nevarno. In ne, predlog za mir ni v redu, kot ga označujejo vsi – je katastrofa za Palestince. Ne daje jim svobode, pravic, ničesar, daje le izgovor za to, da se ta morija nadaljuje. Vse o tej regiji se odloča izven nje in nisem prepričan, da se bom še lahko vrnil v Gazo, verjetneje v večji Izrael. Če želimo spremembo, bo treba zamenjati svetovne voditelje.«

Ko je Potokar gostoval v Walesu, so ga vprašali, kaj lahko storijo. »Zgledujte se po Sloveniji! Ne govorite o humanitarni krizi, saj ne gre za potres ali poplavo, to je genocid. Da to pravilno poimenujemo, je pomembno.«

Ne bodimo tiho

 Več aplavzov se je zvrstilo med pogovorom in mnogokrat so se mu ljudje po uradnem delu zahvalili za vse, kar počne, ter ga na koncu stoje med ploskanjem pospremili z odra. Ob vsem tem je spomnil: »Ne pozabimo, resnični junaki so Palestinci!«

Da se preveč ukvarjamo s Palestino, sem nekje prebrala ravno te dni. To je verjetno napisal nekdo, ki ni prišel poslušat dr. Potokarja. Kot je dejala ena izmed obiskovalk tega dogodka, je takšnim ljudem treba prisluhniti. Res, še kako je treba! Pomembno je, da naša solidarnost ni tišina.