Osebni arhiv: PichaEats

»Ko smo začele, nismo razmišljale o nagradah,« pravi Kim, soustanoviteljica socialnega podjetja PichaEats iz Malezije, »želele smo le pomagati ljudem, ki so k nam prebežali iz Iraka, Sirije, Palestine.« In uspelo jim je. Njihov projekt je tako domišljen in uspešen, da je revija Forbes ustanoviteljici uvrstila med najvplivnejše Azijce pod 30 let, prejeli sta prestižno nagrado Allianz future generations award, njuni chefi pa kuhajo za največja podjetja, med drugim Google in Meto (prej Facebook). Kim je svoj projekt predstavila tudi v okviru Rog dizajn dnevov v ljubljanskem Centru Rog, kjer smo jo ujeli za naš članek.

Odnosi

Oče in sin zgradila stopnice do Mesečevega zaliva

V Maleziji ni lahko biti begunec oziroma migrant. Država se do njih obnaša shizofreno. Po eni strani jim pušča odprte meje in jih ne ustavlja, a jim je prepovedano delati, zato uradno nimajo nobenega vira dohodka, njihovi otroci pa nimajo dostopa do javnega šolstva. Dostop do zdravstvene oskrbe je zelo omejen, saj morajo vse plačati sami.

Iz lastnih prihrankov morajo plačevati najemnino in si kupovati hrano, pri čemer nimajo prav nobene državne podpore, ne nadomestil, ne stanovanj. To seveda pomeni, da delajo na črno, za gotovino. Pri tem jih sicer nihče ne preganja, a kot vedno in povsod takšno delo pogosto pomeni izkoriščanje ter zlorabo. Praviloma so plačani premalo, pogosto denarja sploh ne dobijo ali pa »plača« pride le vsake kvatre. Mnogi živijo pri prijateljih, v prenatrpanih stanovanjih ali celo na ulici. Ob tem doživljajo družbeno stigmo kot povsod po svetu. Kar 70 odstotkov Malezijcev ima o njih negativno mnenje in kopico predsodkov.

Šimen Zupančič

Od glasbe do hrane

Kim Lim Yuet se je z begunci bolje spoznala v humanitarnem učnem centru, kjer jih je učila peti in brati note. Preden je postala podjetnica, je bila namreč glasbenica. Tam je spoznala tudi Suzanne, s katero sta pozneje ustanovili PichaEats. »Opazili sva, da veliko otrok iz centra preneha z izobraževanjem, ker morajo delati, da preživijo družino. Ti otroci so bili stari 14, 13, tudi 12 let!«

Najprej sta sredstva, ki bi otrokom omogočila nadaljevanje šolanja, skušali zbrati z dobrodelnimi koncerti, a to ni bilo vzdržno. »Bilo je utrujajoče – enkrat imaš denar, drugič ne. Nikoli ne veš, koliko ga bo, ničesar ne moreš načrtovati. Zato sva se odločili, da bova ustvarili nekaj zanesljivejšega.« Tako je nastala ideja o PichaEats. »Na konferenci o socialnem podjetništvu sva spoznali, da lahko s hrano ustvariva poslovni model, ki deluje. Prva kuharica je bila gospa iz Mjanmara, gospodinja. Hrano smo prodajali prijateljem na univerzi, potem podjetjem. Tako se je začelo.«

Zgodbe

Kot je nekdaj kuhala babica: Zen domačega golaža

Beguncem odnašajo hrano z mize

Danes podjetje zaposluje 25 ljudi in sodeluje z okoli 19 kuharji. Delujejo kot dostava, kuharji pa kuhajo vsak pri sebi doma. Prihajajo z različnih koncev – Palestine, Sirije, Iraka, Pakistana. Podjetje sicer beguncev ne more zaposliti, lahko pa z njimi dela pošteno.

»Mi plačamo hrano in uredimo logistiko, oni pa kuhajo. Tako zaslužijo za preživetje. Naša naloga je, da poskrbimo za kakovost, pravočasno dostavo in standarde. Veliko vlagamo tudi v trženje in prepoznavnost, v privlačno oblikovanje in se trudimo, da privabimo velika podjetja, ki pomenijo veliko stalnih naročil.«

Kuharji pri PichaEats združujejo delo z družinskimi obveznostmi. Ker malezijski kupci pričakujejo določene okuse, se morajo begunski kuharji naučiti tudi malezijskih receptov in prilagoditi svoje. Bližnjevzhodna kuhinja je zelo suha, v Maleziji pa imajo radi »mokro« hrano, denimo. »Malezijci res obožujejo svoj nasi lemak, svoje rezance in riž,« se smeje Kim.

»Uspešni bodo le tisti kuharji, ki bodo znali to združiti s svojimi jedmi.« Vsi kuharji se morajo držati strogih higienskih pravil, saj pripravljajo hrano doma, podjetje pa sodeluje s korporacijami, ki takšne standarde jemljejo zelo resno. Kim pravi, da morajo biti zelo čisti, zelo natančni in zelo dosledni, saj kuhinja v domačem prostoru hitro vzbudi dvome o higieni. Hecno je, pravi, da takoj vejo, kdaj ima kuhar doma težave, saj se to okusi v hrani. »Takrat jih vprašamo, ali so otroci poredni, mož tečen ali pa je morda kdo zbolel.«

Politika

Ni mi vseeno: Adijo, pamet

Delo begunskih kuharjev je naporno, pravi Kim. Že tako nimajo na voljo profesionalne kuhinje, delo morajo usklajevati z družinskim življenjem, skrbjo za otroke in pogosto omejenim prostorom. Delo kuharja je zelo fizično, z veliko premikanja, pakiranja, ter dolgotrajno, kar zahteva vztrajnost in dobro telesno pripravljenost. Zgodi se tudi, da pridejo sušni meseci, ko naročil ni na pretek. A pri PichaEats se potrudijo, da jih razdelijo med vse, da vsak zasluži dovolj za preživetje. »Danes sodelujemo z Googlom, AWS, Meto, bankami in zavarovalnicami,« našteva Kim. »To so velika imena in to pomaga. Ampak humanitarna nota ni dovolj. Če hočeš, da se stranke vračajo, moraš imeti kakovost in raznoliko ponudbo.«

Kim se je morala tudi sama veliko naučiti, da lahko vodi ta obsežni in kompleksni posel. »Najprej sem iskala pomoč pri vseh, ki so kar koli vedeli o prodaji hrane in poslovanju na splošno. Pozneje, ko sva imeli projekt že postavljen in je bilo kaj pokazati, so me povabili tudi na različne mednarodne programe in izobraževanja. Šla sem v München na program pri Allianzu, v Amsterdam pri Booking.com, tam sem se učila o vodenju podjetja in financah. Imela sem mentorje, ki so mi pokazali, kako narediti finančne projekcije, kako voditi poslovanje. Brez teh programov ne bi šlo.«

Osebni arhiv

Moč hrane

Kim verjame, da je hrana univerzalni jezik. »Hrana je kot glasba. Vsak ima svoje recepte, svojo tradicijo, svoje zgodbe. In hrana povezuje. V Maleziji se vsi neprestano pogovarjamo o hrani. To je jezik, s katerim lahko ljudem povemo, kdo so begunci in zakaj so tukaj. Imajo družine, sanje in upanje kot mi drugi.«

Podjetje ima poleg zagotavljanja dohodka beguncem še eno pomembno misijo – spremeniti javno podobo beguncev. »Ko predstavljamo naše kuharje, jih ne imenujemo ‘begunski kuharji’. Rečemo: to je chef Sana, chef Dalia, chef Nisreen. Oblečemo jih v profesionalne uniforme, naredimo dobre fotografije. Ljudje jih začnejo dojemati kot kuharice, matere in profesionalke, ne kot begunke.«

Podjetju gre trenutno dobro. A Kim se zaveda, da ni nič zagotovljenega in da bo vedno treba trdo delati za uspeh. In vedno razvijati nekaj novega. PichaEats tako načrtuje širitev. »Trenutno se trudimo za certifikat halal. Malezija je muslimanska država, 70 odstotkov ljudi zahteva oznako halal. Želimo odpreti tudi program za najstnike, v katerem bi jih učili mešati brezalkoholne koktejle. To jih bo zanimalo, obenem pa se bodo kaj uporabnega naučili.« Kim PichaEats vidi predvsem kot platformo za spremembe. »Naš cilj je na različne načine pokazati vladi, da se da. Upamo, da se bo potem kaj spremenilo tudi na sistemski ravni, saj projekti, kot je naš, ne morejo rešiti celotne situacije.«

PichaEats, ki se je začel kot poskus pomagati nekaj otrokom, je tako postal gibanje, ki spreminja dojemanje beguncev in njihovega mesta v družbi. In Kim Lim Yuet verjame, da smo ljudje še zmeraj pripravljeni slišati zgodbe. Tako okusov kot ljudi.

Objavljeno v reviji Jana, št. 47, 25. novembra 2025.

Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.

revija Jana