Osebni arhiv

Če bi nam v Sloveniji uspelo povezati domače pridelovalce ekoloških živil in javne zavode, bi številnim ekološkim kmetijam zagotovili preživetje, otrokom v vrtcih in šolah ter oskrbovancem bolnišnic in domov za starejše pa zagotovili hrano najvišje kakovosti. Kje se torej zatika?

V slovenskih vrtcih, šolah, bolnišnicah, domovih za starejše in menzah javnih institucij se je v zadnjih letih kakovost hrane znatno izboljšala. Tudi po zaslugi ukrepov države, ki sistematično spodbuja javne zavode k odkupovanju ekološko in zdravstveno neoporečnih, lokalno pridelanih živil. Toda časi plastičnih sendvičev s poli salamo iz supermarketa za šolsko malico še zdaleč niso minili; kljub nespornemu napredku ima Slovenija na tem področju še preveč rezerv, ki jih je treba nujno izkoristiti.

Slovenija

Devetdeset odstotkov ljudi ne ve, kaj resnično pomeni samooskrba

Le tako bodo otroci, bolniki in oskrbovanci javnih zavodov prišli do resnično primerne hrane, država pa bo bistveno okrepila samooskrbo in domačim pridelovalcem zagotovila preživetje na trgu. A večina ravnateljev in direktorjev javnih zavodov je nad tem vse prej kot navdušena.

Javni zavodi in institucije so velik delež slovenskega prehranskega trga, saj letno porabijo med 100.000 in 120.000 ton živil oziroma približno desetino vse porabljene hrane v Sloveniji. Če bi uspeli učinkovito povezati domače kmete in predelovalce s tolikšno potrošnjo, bi v dobršni meri zagotovili njihovo preživetje na trgu, mimogrede pa s skrajšanjem dostavnih poti še pomembno razbremenili okolje.

Predvsem pa se lahko s tem znatno izboljša zdravje otrok; kot navaja Nacionalni inštitut za javno zdravje (NIJZ), otroci in mladostniki v času bivanja v vrtcu ali šolah zaužijejo od 20 do kar 70 odstotkov dnevne hrane – in kot vemo vsi, je dobra hrana najboljše zdravilo in tudi jamstvo za ustrezen telesni razvoj.

Shutterstock

Umetnost dokazovanja, zakaj se ne da

Lansko jesen je zato strokovni svet za splošno izobraževanje sprejel zelo natančne smernice za prehranjevanje v vzgojno-izobraževalnih zavodih. Za nameček je vlada že pred časom dopolnila zakonodajo o javnih naročilih, s katero je vsem vrtcem, šolam, bolnišnicam, domovom za starejše in drugim zavodom naložila, da morajo naročati predvsem trajnostno in lokalno pridelano hrano; v vsakem javnem naročilu mora od nedavnega biti vsaj 15 odstotkov ekoloških živil in še najmanj 20 odstotkov živil iz drugih shem kakovosti. Na papirju se zdi odlično, v praksi pa so se združenja vzgojno-izobraževalnih in socialnih zavodov postavila na okope.

Po njihovem so nova pravila povsem neživljenjska in težko uresničljiva; ključna ovira naj bi bile bistveno, tudi do 150 odstotkov višje cene ekološko pridelane hrane, medtem ko imajo vrtci in šole zelo omejene proračune. Poleg tega naj bi bili posamezni dobavitelji iz shem kakovostnih in ekoloških živil dostikrat nezmožni dobaviti toliko hrane, kot je potrebujejo zavodi, obenem pa kmetje in živilci menda tudi niso najbolj navdušeni, ko gre za dostavljanje do odročnih podružničnih šol. Poleg tega naj bi vrtcem in šolam primanjkovalo kadrov za usklajevanje urnikov prehrane in evidence letnih obračunov, pa tudi za nadaljnjo predelavo osnovnih živil v kuhinji.

Zato so predstavniki štirih združenj javnih zavodov s področja vzgoje in izobraževanja ter socialnega varstva državi oziroma ministrstvu za kmetijstvo predlagali korak nazaj: zahtevani delež ekoloških živil bi iz petnajstih znižali na osem odstotkov, živil iz drugih shem kakovosti pa z dvajset na petnajst odstotkov. Obenem bi v shemo kakovosti uvedli novo kategorijo, to je živila s kratkimi transportnimi potmi, s prednostjo izbire ponudnikov, ki so oddaljeni največ 50 kilometrov od naročnika, s čimer bi spodbujali lokalno pridelavo. Pa je to resnično potrebno? Mar vrtci in osnovne šole resnično ne morejo izpolniti standardov glede ekološke hrane, ki jih od njih zahteva država?

Shutterstock

S kruhom pomazano, pa še zdravo

Na dan pisanja tega teksta so imeli učenci in učenke Osnovne šole Toneta Čufarja na Jesenicah za malico kisle kumarice, sir, pšenični polbeli kruh, hruške in zeliščni čaj. Za kosilo pa so jim v šolski kuhinji pripravili boranijo z govejim mesom, polbeli kruh in marmorni kolač. Prav vsa hrana je bila iz ekološke pridelave; izjema je bil le sir, ki je imel oznako »izbrana kakovost«. To je v veliki meri zasluga organizatorke šolske prehrane Saše Femc Knaflič, ki si je pred slabim desetletjem zadala, da bo temeljito spremenila celoten sistem preskrbe z živili na njeni šoli.

V sodelovanju z vodjo šolske kuhinje vnaprej načrtuje potrebe po posameznih živilih, s pravnico, ki jo šola najema posebej za ta namen, pripravlja besedila za javna naročila in ocenjuje ponudbe. Neutrudno se pogovarja z lokalnimi kmeti in zadrugami, dogovarja o vrstah, količinah in cenah naročenega blaga ter na podlagi izvedenih evidenčnih naročil sestavlja letne naročilnice. »V vseh teh letih se še nikoli ni zgodilo, da ne bi dobili živil, ki smo jih želeli, ali da nam dobavitelji ne bi zmogli zagotoviti zadostnih količin,« pove Femc Knaflič.    

Kmetijstvo

Roboti in UI rešitev za slovensko kmetijstvo?

V nasprotju z opozorili ravnateljskih združenj pa kupovanje ekološke hrane v tolikšnem deležu jeseniške šole ni spravilo na kant. Dinamična organizatorka prehrane se je namreč domislila mnogih načinov, kako zmanjšati stroške. Tako na spletu išče ponudnike posameznih skupin živil in primerja cene, kliče dobavitelje in jim sporoča, kakšno ceno jim lahko plača šola. Namesto da bi kupovali že pripravljene, dražje izdelke, včasih naročijo le osnovne surovine, nakar v šolski kuhinji iz njih naredijo sladico, namaz ali marmelado. Vsako kupljeno surovino dodobra izkoristijo – če jim je od prejšnjega dne ostalo dovolj kuhane cvetače, iz nje skuhajo juho; tako so bistveno zmanjšali količino hrane, ki jo je treba zavreči.

Shutterstock

Vse je v glavi (in srcu)

Končni rezultat: leta 2024 je Osnovna šola Toneta Čufarja Jesenice v ponudbi hrane za svoje učenke in učence dosegla kar 40-odstotni delež ekoloških živil, torej skoraj trikrat več od predpisanega standarda. »Letos je ta delež gotovo še precej večji,« je zadovoljna Femc Knaflič.

Ob tem je vredno poudariti, da je cena kosil na jeseniški šoli med najnižjimi v vsej državi. To je pomenljiv podatek, kajti prodaja kosil je ključni vir prihodkov za slovenske osnovne šole in vrtce – in cenejše ko so sestavine, iz katerih v kuhinji pripravljajo obroke, večji je dobiček. To je tudi resnični razlog, da toliko vrtcev in šol ne želi kupovati ekološke hrane.

Zgodbe

Kako bi sprostitev GSO vplivala na nas?

Toda vodstvu OŠ Toneta Čufarja z ravnateljem Gabrom Klinarjem na čelu in neumorni Saši Femc Knaflič je dobrobit otrok daleč pred vsako mislijo na denar. »Po naravi sem entuziastka, ljubim in spoštujem naravo ter zavedam se pomena hrane. Prihajam s kmetije in zato imam danes krasen odnos z lokalnimi kmeti, s katerimi se zelo rada pogovarjam. Tudi danes v moji družini jemo izključno ekološko hrano,« razloži sogovornica.

Skratka, kjer je dobra volja, je vedno tudi pot do še boljšega; to dokazujejo podatki o povečevanju deleža ekološke hrane v slovenskih javnih zavodih. Nadzor, ki so ga na začetku leta kmetijski inšpektorji opravili v desetih vrtcih, 27 osnovnih šolah, dveh zavodih za izobraževanje odraslih in enemu domu starejših občanov, je pokazal, da je predpisani (tedaj še 12-odstotni) delež ekoloških živil v svojih prehranski ponudbi doseglo 30 odstotkov zavodov, delež živil iz drugih shem kakovosti pa več kot polovica – v obeh primerih gre za znatna povečanja glede na pretekla leta. »Prepričana sem, da lahko že danes prav vsaka šola v državi v svoji ponudbi zagotovi zahtevanih 15 odstotkov ekoloških živil,« pravi Saša Femc Knaflič.

Shutterstock

Prihajajo poceni južnoameriška, nemalokrat pa tudi GSO-živila

Evropska unija, s tem pa tudi Slovenija, je tik pred sprejetjem sporazuma s članicami južnoameriškega skupnega trga Mercosur – Argentino, Brazilijo, Urugvajem in Paragvajem. Sporazum bo bistveno zmanjšal ali pa kar odpravil približno 90 odstotkov carin med obema blokoma. Ker so omenjene države predvsem izvoznice poceni hrane v Evropo, je to lahko razlog za preplah med slovenskimi kmeti in živilsko-predelovalno industrijo; oboji lahko računajo na krepitev nelojalne konkurence, ki jim bo odžrla del trga, za potrošnike pa znižala kakovost hrane, ki nam bo na voljo.

Ob tem EU že nekaj časa pripravlja odločilno rahljanje omejitev na področju gensko spremenjenih organizmov (ki v veliki meri prihajajo na naš trg prav z območja Mercosurja); medtem ko se male slovenske kmetije in družinska podjetja ubadajo s trajnostno pridelavo, se nam torej v naslednjih letih obeta naval živil iz umetno zmanipuliranih pridelkov, ki bodo za nameček še bistveno cenejši.

V takšnih okoliščinah je ključno, da Slovenija pravočasno zaščiti domačo kmetijsko in živilsko industrijo ter poveča svojo prehransko suverenost – zato bi bilo na mestu, da še strožje uveljavljamo povečanje deležev trajnostne lokalne hrane v vrtcih, šolah, domovih starejših, bolnišnicah, menzah javnih institucij, vojski … Kljub nasprotovanju kmetijskih in okoljevarstvenih združenj po vsej Evropi je slovenska vlada pred dnevi sporazum EU-Mercosur tudi uradno podprla.

Objavljeno v reviji Jana, št. 47, 25. novembra 2025.

Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.