Shutterstock

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

»Kim Džong Il je oboževal pico s feferoni. Sadam Husein se ni mogel upreti ribjemu žaru. Idi Amin naj bi bil sposoben pojesti celega pečenega kozla. Jedilniki so bili različni, apetit pa enak. Za najbolj razvpite samodržce v zgodovini je bila jedilna miza tudi oder moči.«

Tako Guardian začne članek o dokumentarnem filmu Kako nahraniti diktatorja (How to Feed a Dictator) režiserja Andrewa Neela, ki so ga pred kratkim premierno prikazali na festivalu Tribeca. Film spremlja pet osebnih kuharjev nekaterih najbolj zloglasnih diktatorjev na svetu – ugandskega diktatorja Idija Amina, kamboškega voditelja Rdečih Kmerov Pol Pota, severnokorejskega voditelja Kim Džong Ila, čilskega vojaškega diktatorja Augusto Pinocheta ter iraškega predsednika Sadama Huseina.

Politika

Janin uvodnik: igra novodobnih diktatorjev

Film se delno naslanja na istoimensko knjigo poljskega novinarja in pisatelja Witolda Szabłowskega. Z recepti, rituali in spomini oblikuje portret moči, manipulacije in tega, kako se navadni ljudje na tiho zapletejo v izjemno nasilje. Zvestoba, zanikanje, strah, celo navdušenje in globoka hvaležnost. Izkušnja vsakega kuharja je drugačna, a vse razkrivajo, kako diktatura zleze pod kožo vsakomur, ki se ga dotakne.

Režiser Andrew Neel je film posnel skozi lečo »banalnosti zla«, koncepta filozofinje Hannah Arendt, ki govori o tem, kako največja grozodejstva pogosto ne zagrešijo motene človeške pošasti, temveč povsem navadni ljudje, ki brez kritičnega razmišljanja ubogajo ukaze, se prilagodijo sistemu in svojo odgovornost preložijo na druge. Dokumentarec ne prikazuje psihopatov, ampak navadne ljudi, ki so zaradi strahu, ambicij, revščine ali udobja postali del sistema.

Kuharji pripovedujejo o svojem življenju v bližini oblasti, privilegijih, strahu in moralnih dilemah. Najbolj neprijetnega občutka zato ne pustijo osebnosti ali meniji diktatorjev, ampak dejstvo, da večina njihovih kuharjev še danes ne vidi sebe kot sostorilcev. Večina se spominja predvsem dobrih plač, privilegijev, medtem ko množične zločine potisne v ozadje. Še več, svoje nekdanje gospodarje marsikdo še vedno občuduje.

Profimedia

Kaj je bilo na jedilniku?

Kuhar Sadama Huseina, ki v filmu zaradi varnosti nastopa pod psevdonimom, je diktatorju pripravljal predvsem masguf, tradicionalno iraško jed iz krapa, ki ga razprejo in več ur pečejo ob odprtem ognju. Tej jedi se Husein ni mogel upreti niti takrat, ko se je že skrival v jami, in baje so ga Američani našli prav zaradi nje. Na njegovem jedilniku so bili pogosto tudi jagnjetina na žaru, kebabi, polnjena zelenjava, riž z rozinami in oreščki ter druge bogate iraške jedi. Kljub neomejeni moči ni hrepenel po eksotični hrani, ampak po okusih iz otroštva in od doma. Bil je obseden z varnostjo hrane, zato so jedi pogosto preverjali okuševalci.

Ermanna Furlanisa, italijanskega picopeka, je Kim Džong Il uvozil, da mu je pekel pristno italijansko pico, a diktatorjev okus je segal precej dlje. Oboževal je vrhunski suši in sašimi iz še živih rib, iranski kaviar, juho iz morskega psa, eksotično sadje iz tujine ter najprestižnejše svetovne dobrote. Pil je francoski konjak Hennessy Paradis, vrhunska bordojska vina in uvoženo japonsko pivo. Njegove zahteve so bile legendarne: riževa zrna so morala biti popolnoma enake velikosti, uradniki pa so nadzorovali celo razporeditev oliv na pici. Medtem ko so številni Severnokorejci stradali, so zanj z letali dovažali najdražje sestavine z vsega sveta.

Charles Otonde Odera je Idiju Aminu pripravljal obilne mesne pojedine. Najraje je imel celega pečenega kozla, govedino, piščanca, kasavo in druge nasitne ugandske jedi. Odera ga je opisal kot »človeka velikega teka«, ki je užival v obilju in razkazovanju moči s polno mizo.

Keo Samoun je Pol Potu kuhala preproste kmerske jedi. Na njegovem jedilniku so bili predvsem riž, ribe, ribje omake in pomake ter druge tradicionalne kamboške jedi. Njegov okus je bil presenetljivo skromen in daleč od razkošja, značilnega za mnoge druge diktatorje.

Coco Pacheco, eden najbolj znanih čilskih kuharjev, je Augusta Pinocheta razvajal z domačo čilsko kuhinjo. Na mizi so se pogosto znašli morski sadeži, ribe, govedina in druge tradicionalne jedi. Njegov okus je bil precej bolj družinski in zadržan kot okus večine drugih diktatorjev.

-

Bogate nagrade in služba, v kateri tvegaš glavo

Spraševati se, zakaj bi kdo delal za človeka, ki pooseblja vse, kar je slabega, je v diktaturi odveč. Izbire v takem sistemu človek nima. A kuharji so za svoje delo in zvestobo dobili veliko, nekateri zelo veliko: varnost, denar, ugled, dostop do moči in pogosto tudi razkošno življenje. Ugandčan Charles Otonde Odero je bil reven vaščan, ki se je komaj prebijal iz dneva v dan. Ko je postal Aminov kuhar, je vozil mercedes, preživljal osem žena in živel v izjemnem udobju, medtem ko je diktator med prebivalstvom sejal strah in nasilje.

Keo Samoun je še danes hvaležna Pol Potu, ki je plačal njeno poroko in jo celo pospremil do oltarja. Coco Pacheco pa ceni ugled, ki mu ga je dajala bližina z najvplivnejšim človekom v državi.

Toda privilegiji so imeli visoko ceno. Kuharji so živeli pod nenehnim nadzorom, njihova usoda pa je bila pogosto odvisna od razpoloženja diktatorjev. Furlanisu so oblasti vzele potni list in nadzorovale njegovo gibanje. Sadamov krog je bil prežet s strahom pred zastrupitvijo, zato so hrano nenehno preverjali. Vsi so se zavedali, da lahko že majhna napaka ali padec v nemilost pomeni izgubo položaja, zapor ali celo smrt.

Nobenega od kuharjev njegova služba ne preganja tako kot Odero. Amin mu je nekoč ukazal pripraviti človeško srce, saj naj bi to preprečilo duhu umrlega, da bi ga preganjal. Drugič pa naj bi nesrečen splet okoliščin skoraj plačal z glavo. Ko je enega od Aminovih otrok po obroku bolel želodec, ga je diktator po hitrem postopku obsodil na smrt. S časom se je začel spraševati tudi o moralni ceni svojega privilegiranega položaja. »Pogrešal sem svojo nekdanjo nizko plačo,« pove v dokumentarcu. »Vsaj moje srce je bilo takrat mirno.«

Furlanis pa pripoveduje o lakoti v Severni Koreji. Medtem ko so sestavine za njegove pice dovažali z letalom iz Italije, so številni prebivalci jedli travo in lubje, ker drugega ni bilo. Ko je predlagal, da bi presežke hrane razdelili ljudem, so ga hitro utišali.

-

Vsakdo mora kdaj sprejeti ‘neugodne’ odločitve

Kljub vsem grozodejstvom, ki so jih zagrešili nekateri teh diktatorjev, vdanost njihovih kuharjev še desetletja pozneje ostaja. Keo Samoun še danes obiskuje Pol Potov grob in mu prinaša ribe, sadje in riž. Še vedno ga vidi skoraj kot božansko figuro. Šele ko ji prevajalec, ki je sam preživel nasilje Rdečih Kmerov, predstavi svojo izkušnjo mučenja, se kuharica zlomi. A čeprav v solzah, še vedno reče: »Čeprav je delal napake, ne more biti vse slabo.«

Ugandski kuhar Odera svojo filozofijo preživetja povzame precej stoično. »Kuhar mora kuhati. Druge zgodbe ni,« pravi.

Neuničljiva je zvestoba Pinochetovega kuharja. Še danes hrani njegove fotografije in vojaško kapo. V filmu pripravi njegove najljubše jedi, postavi prazen pogrinjek in nazdravi njegovemu spominu. »Nikoli se nisva pogovarjala o politiki. Vse je bilo povezano z družino. Veliko sva se smejala,« se spominja. Na vprašanje o tisočih pobitih, mučenih in izgnanih Čilencih odgovori: »Moral je dati ukaze, ki jih ni želel dati. Takšno je življenje.«

Podobno lojalen ostaja tudi Sadamov nekdanji kuhar. Sadama opisuje kot ‘očeta Iraka', njegovo usmrtitev pa primerja s smrtjo družinskega člana.

V tej luči je še kako na mestu osrednja misel filma: diktatorji ne ustvarjajo sami sebe. Ustvarjajo jih tudi ljudje okoli njih – telesni stražarji, svetovalci, uradniki in tudi kuharji. Režiser to povzame z odličnim komentarjem: »Odnos, da je ‘to bila odlična služba’, v resnici poganja velik del sveta. Podobno kot stavek: 'To je bil samo posel.’«

revija Jana