Shutterstock

Chaplin je svoj slavni film Veliki diktator, v katerem je karikiral Hitlerja in Mussolinija, predstavil jeseni leta 1940, ko se večina hudega v drugi svetovni vojni še ni zgodila. Pozneje je potožil, da parodije, v kateri je imel glavno vlogo preganjani Jud, ne bi posnel, če bi vedel za grozo koncentracijskih taborišč. Med nepozabnimi filmskimi kadri se najbolj vtisne v spomin tisti, ko se diktator poigrava z napihljivim globusom, ga frca v zrak in odbija celo s svojim zadkom. Naj mi bo odpuščeno, ampak ta prizor se mi zadnje čase nenehno prikazuje, saj postaja svet čedalje bolj igrača diktatorjev, predvsem dveh. Ko sta se Putin in Trump nazadnje srečala, ni bilo nobenega dvoma, kateri je nategnil katerega. In to pošteno.

Trump, ki se je pred volitvami (pa tudi še nekaj časa potem) hvalisal, da bo vojno v Ukrajini končal v enem dnevu, če bi namesto Bidna dobil drugi mandat, pa do vojne sploh ne bi prišlo, ima čedalje daljši nos. Srečanje na Aljaski je sklenil z obljubo, da bo on (ZDA so on) mimo Nata zagotovil Ukrajini varnost, kar smo vsi razumeli, kot da bo ameriška vojska varovala Ukrajince, ko bosta državi sklenili mir. Kagebejevec Putin se je samo smehljal in nekaj prikimaval. In se rokoval na rdeči preprogi. Zdaj, ko to pišem, je Trump pojasnil, kaj ima pravzaprav v mislih – da bo za mir v Ukrajini skrbela Evropa, orožje pa bo s svojim denarjem kupovala v ZDA. Ruski zunanji minister Lavrov pa je razložil, da njegova država ne bo v Ukrajini prenašala niti Američanov niti Evropejcev. Tako je bilo še v petek, kako je danes, ko to berete, pa ne vem. Napihljivi globus se prehitro vrti. Veliki diktatorji imajo veliko zamisli, problem pa je, ker jih kar naprej menjavajo, kar preprosto pomeni, da lažejo. Ne veljajo nobeni dogovori, tudi tisti, ki so podpisani in overjeni s pečatom. Si že kaj izmislijo, da opravičijo svoja dejanja. Recimo, medtem ko razpravljaš o miru, z vsemi sredstvi tolčeš po ukrajinskem glavnem mestu. Saj bi jaz tudi tako ravnal, je butnil Trump, sicer ne to pot, ampak enkrat prej, ko je tudi šlo za podobne pogovore.

Trump sestavlja veliko Ameriko. Celo tako daleč gre, da ukazuje (sicer svobodnim univerzam), kakšno ideologijo morajo preganjati in katere študente odsloviti, sicer ne bodo dobile denarja. Spravil se je celo na muzeje, ki morajo iz svojih zbirk in dokumentacije odstraniti vse, kar meče slabo luč na ugled države. Verjetno namerava zamolčati sužnjelastništvo, razglasiti temnopolte prebivalce za emigrante, evropski priseljenci pa na novem kontinentu niso naleteli na Indijance, ki so jih ponekod skoraj iztrebili. Ali kaj? Se Američanom, tudi tistim na desni, ki so ga izvolili, še ni posvetilo, da jih veliki diktator potiska v zelo negotovo prihodnost? In da jim brezpogojna podpora še enemu diktatorju – Netanjahuju – in njegovim svinjarijam spodnaša še tisto kredibilnost, ki jo imajo.

Medtem ko Trump dela Ameriko veliko, Putin obnavlja imperij. Strašno žaluje za nekdanjo Sovjetsko zvezo in tudi Varšavski pakt zelo pogreša. Belorusijo tako ali tako že ima, za Ukrajino se bo treba še truditi, ni mu padla v naročje, kot je računal. Kavkaz se punta, a se dobro ve, da je veliki diktator potolkel 200.000 Čečenov, svet pa ni niti pisnil, zato je z uporom pač treba malce počakati, da se Putinu zatakne na kakšni drugi fronti. Recimo v baltskih državah, ki so tudi bile sestavni del imperija, še posebej je ranljiva Latvija, kjer je dobra tretjina prebivalcev Rusov. Poročajo, da so tam že napetosti, ampak da se Rusi za zdaj še ne pustijo sprovocirati, saj dobro poznajo ukrajinski scenarij – narediš  referendum, kje bi radi bili, priključiš ozemlje, podeliš državljanstvo …  in potem – vojna. Latvija ima toliko prebivalcev kot Slovenija …

Kako so se življenja velikih diktatorjev brez etike in morale končala? Mussolinija so ubili partizani, Hitler se je pokončal sam, Stalina so pospravili njegovi zdravniki, Franco pa je umrl mirno, v postelji. Njihove žrtve so se pobirale mukoma in počasi, a so se pobrale. Kaj se bo zgodilo z novodobnimi diktatorji, ki brcajo globus v vesolje, pa bomo lahko opazovali. Upajmo.   

Uvodnik je objavljen v reviji Jana, št. 34, 25. avgust 2025.

Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.

revija Jana