UI

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Vse do srečanja z njim nisem vedela, kako mu je ime. V učilnico Zavoda za prestajanje kazni zapora Dob pri Mirni je vstopil Andrej in dejal, da ga lahko imenujem tudi Robi Poreden. Skoraj sovrstnikoma (oba sva malo pod 50 let) nama je bilo staro šolsko pohištvo dobro znano. Takoj je tudi povedal, da pred mano sedi obsojenec na sedem let zaradi poskusa uboja.

Pravi, da se je zgodilo na zabavi in da je dejanje na grozljiv način eskaliralo kot verjetna posledica dolgoletnih procesov in frustracij. Človek, njemu draga oseba, bi lahko zaradi njegove reakcije (z nožem) umrl.

Sledilo je stanje dolgotrajnega šoka in med procesom na sodišču je bil glede svoje obrambe povsem apatičen. Odvetniku je stoodstotno zaupal. »Na sodišču velikokrat poteka 'trgovina' – priznaj, pa ti damo manj, in zadeva je rešena. Meni je bilo zelo hudo. Svet se mi je podrl. Pristal sem na sedemletno kazen, bilo mi je rečeno, naj se ne sekiram, ker bom po štirih letih zunaj. Zame je bilo preprosto preveč naporno, da bi se ukvarjal s procesom, samo naj me že doleti kazen. In ko je padla, sem bil že sprijaznjen, da bom obsojen na dolgotrajno zaporno kazen in da bo znalo biti brutalno. Potem je vse odvisno od posameznika, kako si v svoji psihi postaviš stvari, kako zadevo razumeš in se spopadeš z njo. Je pa bil to zame velik šok, hud udarec. Razsulo me je do konca. In potem počasi sestavljaš te razbite kose samega sebe nazaj.«

Zdaj je na polovici svoje kazni. »In ko nekdo reče, saj boš odsedel samo štiri leta, pa se začno odvijati prvi dnevi, ugotoviš, da se tukaj že dan vleče. Kako bom zdržal sedem let? Kako bom iz tega prišel kolikor toliko priseben?« Tistega začetnega obdobja ne zna opisati, le v dveh besedah ga zaobjame: totalna groza.

Prvega pol leta ni klical nikogar, zavračal je obiske. Še vedno ne želi pogostih obiskov, ker bi bili zanj čustveno preveč obremenjujoči.

Do smrti ji bom hvaležen

Kako se je izkopaval iz teme, so mu pomagali psihologi v zavodu?»Seveda jih imamo, ampak oni služijo svojemu namenu – poudarja se preventiva pred samomori, samopoškodovanjem, pred sintetičnimi drogami (ki jih je v zaporu ogromno); da se lahko posameznik zateče k psihologu, vzgojni službi. Potem pa je odvisno od strokovnjaka, ali človeku zna pomagati in ali je ta človek pripravljen, da sprejme pomoč. Psiholog bi ti moral pomagati razumeti sebe, čustva, da se začneš spet normalno dojemati, da se lahko začneš sestavljati. Imel sem veliko srečo, da sem v preiskovalnem zaporu v Ljubljani srečal psihologinjo Simono Tripković in pedagoga Fulvia. Psihologinja mi je zelo pomagala in do smrti ji bom hvaležen. Ne morem se ji dovolj zahvaliti.«

Slovenija

Nič ni, kot se zdi: svet za rešetkami slovenskih zaporov

V ljubljanskem preiskovalnem zaporu je dobil priložnost opravljati delo knjižničarja. »Veliko časa sem tako preživel v prostoru, kjer sem bil lahko sam, obdan s knjigami. Vrgel sem se v branje. Moram reči, da so me knjige tudi reševale. Ne zanimajo me akcijske vsebine, ne želim brati ali gledati filmov o pobegih iz zapora, na primer. Bral sem o duhovnosti, tudi Biblijo. Zelo sem se umiril.«

Propad ali napredek? 

Že prej, v življenju pred zaporom, je bil naklonjen izobraževanju, delal je v turizmu, dolgo živel v tujini, bil je tudi trener fitnesa. V znanju je moč, tega se zaveda. To, da napredujemo in nadgrajujemo sami sebe, razume kot smisel življenja. V zaporu je videl samo dve možnosti: propad oziroma vdajo ali spremembo, napredek. V okolju, polnem stresa, se mu je zdelo najboljša izbira, da se odloči nekaj narediti, zato se je vpisal na študij turizma in gostinstva (GRM Novo mesto). Predmetnik se mu zdi zanimiv, uporaben, priznava pa, da je veliko dela. »Ni zahtevno, ampak pripraviti moramo veliko nalog, kar je za nekoga v zaporu, kjer nimamo dostopa do interneta, velik izziv. Odvisen sem od literature, ki mi jo v zapor pošljejo s fakultete. Tam so mi v veliko pomoč, težava je le v tem, ker mora gradivo do referentke za izobraževanje in šele potem, ko ona vse pregleda, pride do mene. Nato lahko napišem seminarsko nalogo ali se naučim za izpit, ki ga po prijavi opravljam tako, da pride profesor ali profesorica k meni v zapor ali pa to storimo prek videopovezave.«

Ne zapornik, študent na daljavo

Zelo veliko mu pomeni, da ga profesorji ne obravnavajo kot kaznjenca, ampak kot študenta na daljavo. »Nekateri profesorji so to res v pravem smislu – svoje znanje želijo predati naprej in za tiste, ki pridejo sem, imam občutek, da mi želijo pomagati. Profesorica je bila z mano, ko sem reševal izpit, zaprta v učilnici eno uro in pol, pa ji tega ne bi bilo treba,« se čudi, da se nekomu zdi smiselno voziti v to okolje.

Ampak to okolje se vsem obiskovalcem ne zdi tako moreče kot zaprtim. Na tistem mestu je nekoč stal dvorec (1621) in do tja obiskovalca popelje drevored, valovita pokrajina – posebej ob krasnem vremenu se ti zdi tisti kraj lep. A tam so stavbe, ki v resnici niso lepe in v katerih se odvija marsikaj, česar si ne moremo predstavljati. Družba v malem, pravi sogovornik. Nekaj povsem v redu ljudi, nekaj idiotov, nekaj psihopatov, ljudi, ki so zagrešili strašna dejanja in jih sploh ne obžalujejo, pa tudi ljudje, ki tukaj sploh ne bi smeli biti. Tihotapci ljudi, prevozniki ilegalnih prebežnikov, ki so to postali zaradi preživetvene nuje. Ljudje iz države, kjer poteka vojna, pa v njej niso hoteli sodelovati. »Vidiš, da jim je svet kriminala tuj; že tako izhajajo iz socialno težkih razmer, brez denarja, zdaj pa so še zaprti.«

Mir, človek se uči! 

Študent iz zapora je eno leto in pol, razmišlja o diplomi, a prav zaradi težav pri pridobivanju literature se zaveda, da ne bo tako hitro diplomiral, kot bi si želel (ali bi lahko zunaj zapora).

Menil je, da bo kot študent v zaporu imel več težav s sojetniki, a se je motil. »Iz skupinske sobe in s hodnika že zjutraj začne odmevati glasba, ki bi jo žanrsko opredelili kot balkanski narodnjaki – če ti je všeč, je vse v redu, če pa ta stil glasbe težko prenašaš, je mučno.« Sam vsebino besedil te glasbe (ki se jo posluša po radiu in obenem gleda po televiziji) opisuje kot »promocijo kriminala od ljudi, ki se s kriminalom nikoli niso ukvarjali«. Nekateri si v zaporu s temi podobami gradijo oziroma polnijo svoj ego, opaža. »Ampak ti fantje mi nikoli niso povzročali težav pri študiju, nekateri me zaradi tega bolj spoštujejo. Drugi se pošalijo oziroma jim je nedoumljivo, kako imam voljo, da se v zaporu še s tem zafrkavam, češ ti si nor, da hodiš v šolo.« Ampak pogosto so bili uvidevni, ko so ga videli sklonjenega in zatopljenega v knjigo tam v kotu, pa so rekli: »Ajde, dovolj, človek se uči.«

Tišino si sicer najpogosteje ustvari s čepki v ušesih. Eno leto, ko je bil nameščen v skupinski sobi, je praktično živel s čepki (ne samo za spanje). »Tako sem si zagotovil mir v glavi – če nimaš spočite glave, ne moreš študirati. Tudi če nisi nekaterih stvari v svojem življenju razčistil in predelal, nimaš notranjega miru in se ne moreš zbrati za študij.«

Obvezna praksa v kuhinji

 Dvomesečno obvezno prakso je opravljal v kuhinji Zavoda za prestajanje kazni in zdaj ve, kako v 20 minutah nahraniti 200 ljudi. »Trebil sem solato in čas je minil zelo hitro,« doda Andrej, ki dela kot hišnik in je član knjižnega kluba pod vodstvom pesnice in pisateljice Stanke Hrastelj. Tudi od tam ne odide brez posebnih nalog in izzivov.
Študij mu daje smisel, omogoča mu osredotočenost, a v resnici ne verjame, da mu bo pomagal zunaj zidov. »Ker jaz v turizmu, pri delu z ljudmi, že ne bi zaposlil človeka, ki je bil obsojen zaradi poskusa uboja.«

Ko diplomira, se bo vpisal na drug študij. Volje ima dovolj.

So študenti v zaporu? Andrej pozna še dva, spomni pa se zapornika, obsojenega na 30 let, ki je študiral teologijo.

Študij mu daje smisel, omogoča mu osredotočenost, a v resnici ne verjame, da mu bo pomagal zunaj zidov. »Ker jaz v turizmu, pri delu z ljudmi, že ne bi zaposlil človeka, ki je bil obsojen zaradi poskusa uboja.«

revija Jana