Profimedia

Kaj boš pa študiral, sem vprašala pred meseci maturanta z zelo dobrimi ocenami, pričakovati je torej, da se lahko vpiše na katerikoli študij, tudi tja, kjer so vpisna mesta precej omejena. Zamomljal je, da morda na strojništvo. Pa te to zanima, sem začudeno vprašala. Ne, je rekel odsekano. Ampak ker strojnikov ni, bo zagotovo dobil službo. Ker vem, da mu ležijo jeziki in literatura, njegova največja ljubezen, o kateri tudi veliko ve, pa je zgodovina, sem si drznila pripomniti, da je modro izbrati študij, ki te veseli.

Slovenija

Ko splet nadomesti znanje: nevarna moda nabiralništva

Globoko je vzdihnil. Saj ve, a kaj bo čez pet let, ko bo študij končal? Umetna inteligenca že zdaj prevaja včasih celo bolje kot prevajalci in tolmači, pri slednjih zna celo posnemati barvo glasu, z nekaj kliki lahko izveš vse do prazgodovine s spodobnimi komentarji vred. Najbrž je eden redkih, ki je za šolski esej prebral skoraj 600 strani romana Zločin in kazen, večina dijakov in študentov si pomaga s skrajšano vsebino ter strokovnimi obrazložitvami, ki jih ponuja umetna inteligenca (UI).

##PAIDBREAK##

Pa je res, da bo UI kmalu izbrisala humanistiko in družboslovje, navsezadnje tudi umetnost, saj zna že sama kar spodobno pesniti, pisati zgodbe, ustvarjati filme in slikati? Ne zna pa – in tega verjetno še dolgo ne bo sposobna – odmašiti odtoka v kopalnici. To bodo še naprej počeli vodovodni inštalaterji, ki se sicer ne bojijo UI, v ustrezne programe na tehničnih šolah se pa tudi nočejo vpisovati. Ker ni kul ali kako se temu reče. Vsi bi radi počeli kaj z računalniki, ker je edino v tem prihodnost. 

Že pred časom sem preverjala ChatGPT, kaj ve o nekaterih rečeh, ki jih dobro poznam, in ne bi mogla trditi, da sem bila z odgovori povsem zadovoljna. Potem sem vtipkala svoje ime in priimek (v bližnji in daljni okolici se edina tako imenujem ) in UI mi je naložila, da sem slikarka, da sem se izobraževala v Ameriki, in še nekaj nebuloz mi je natresla. Razložili so mi, da algoritem ali kako se že temu reče ni predviden za to, da česa ne ve, torej se zlaže.

Čez kakšno leto sem poskusila še enkrat in takrat mi je UI povedala skoraj vse o mojem poklicnem in literarnem delu. Bravo, sem si rekla. Pa sem jo povprašala še enkrat, preden sem začela pisati ta tekst. Na ime in priimek ni reagirala, nič ne najde, očitno v svojem okolju nisem dovolj znana, mi je naložila.  Potem sem ji napisala Sonja Grizila, novinarka, Slovenija – in se je vsul kup podatkov, pa tudi pohval o mojem slogu, duhovitosti, kritičnosti in podobnih dušo in ego božajočih rečeh. Navsezadnje me je vprašala, ali želim, da mi napiše tekst v mojem slogu, pri tem pa ni vedela, da jo sprašujem – jaz. Mi je morda grozila? Saj te ne potrebujejo več, ker zmorem vse, kar znaš ti (torej jaz) …     

Kakorkoli že, kadar sprašujemo UI, zlahka ugotovimo, da o zelo znanih stvareh ve veliko, če ne ve, se pa zlaže ali »ugotovi«, da sta človek ali zadeva premalo znana, da bi bila vredna njene pozornosti. Predvsem pa je treba UI znati vprašati – in tu je bistvo vsega. Lahko ti pomaga, če veš, kaj hočeš od nje. In če hočeš to vedeti, moraš sam ogromno znati. UI mora biti pomočnica, ne pa ograja, na katero se nasloniš vsakič, ko ti zmanjka ravnotežja. Lahko ti zbere  podatke in komentarje, lahko nakaže najboljše možnosti, ne more pa misliti in ustvarjati namesto tebe, čeprav so nekateri prepričani, da smo že tam.

Povprašala sem nekaj univerzitetnih profesorjev, ali ugotovijo, če jim študentje prinašajo seminarske in diplomske naloge, ki jih je spisala UI, in odgovorili so – da. Večinoma je to razvidno že iz teksta, goljufijo pa do konca razkrijejo ustna vprašanja, ki vrtajo precej globlje od tistega, kar je napisano. Vrtajo tja, kjer bi moralo tičati znanje, ki nam edino lahko zagotavlja prihodnost. Za duševno zdravje mladega rodu pa je vsekakor pomembno, da se izuči poklica, ki prinaša tudi zadovoljstvo – in ne le upanje o dobri in donosni službi. Vodovodar, ki mi je prišel odmašit odtok iz 50 kilometrov oddaljenega kraja, je pojamral, da gre čez dve leti v pokoj, naslednika pa nima. Kako bomo prepričali mladež, da so poleg računalničarjev in zdravnikov potrebni tudi drugi poklici?

Mimogrede, maturant, ki je prebral skoraj 600 strani Dostojevskega, se je nazadnje pogumno vpisal na zgodovino in francoščino. Za vsak primer pa bi morda poskušal še s počitniškem delom pri kakšnem vodovodarju.

revija Jana