Shutterstock

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Med šolskimi obveznostmi, telefoni, družbenimi omrežji, videoigrami, 24-urnimi otroškimi televizijskimi programi in nenehnim tokom privlačnih vsebin se pospešeno izgubljata otroška zbranost in sposobnost koncentracije. Starši tožijo, da otrok težko vztraja pri domači nalogi, preskakuje med dejavnostmi, hitro izgubi zanimanje in ima glavo polno kakor mravljišče. Strokovnjaki opozarjajo, da otroci živijo v okolju, ki pozornost nenehno razbija na drobne koščke. Kako torej otroku pomagati, da se umiri, osredotoči in spet odkrije sposobnost poglobljenega ukvarjanja z eno samo stvarjo?

Jasmina Jordan, univ. dipl. psihologinja iz Centra za duševno zdravje otrok in mladostnikov v Zdravstvenem domu Ljubljana, takšne otroke nenehno srečuje. Številni starši pomislijo, da ima otrok morda kakšno motnjo pozornosti, a Jordanova poudarja, da težave z zbranostjo same po sebi še ne pomenijo ADHD-ja ali česa podobnega. Strokovnjaki po vsem svetu, ki se ukvarjajo z razvojem otrok, se strinjajo: otroci danes nimajo nujno krajše pozornosti kakor generacije pred njimi, imajo pa veliko več motilcev. Zato sodobni pristopi k odpravljanju te težave ne poskušajo 'trenirati koncentracije', ampak predvsem zmanjšujejo razpršenost pozornosti in krepijo tako imenovane izvršilne funkcije možganov (samonadzor, načrtovanje, vztrajanje pri nalogi).

Slovenija

Pred nami je zgodovinska priložnost za »srčno šolo«

Pomemben je vpliv širšega življenjskega okolja

Slabša zbranost pogosto ni samostojna težava, ampak lahko odraža druge težave, pove Jordanova. »Pri otrocih, ki doživljajo več stresa, negotovosti ali pritiskov, se težave z osredotočanjem zelo pogosto pojavljajo. Včasih so lahko povezane z anksioznostjo, saj otrokove misli zaposlujejo skrbi in strahovi, zato mu zmanjka miselnega prostora za učenje. Podobno lahko slabša zbranost spremlja depresivno razpoloženje, ko otrok deluje nezainteresirano, odsotno ali nemotivirano.« Na pozornost lahko vplivajo tudi vrstniški konflikti, izkušnje z vrstniškim nasiljem, družinske stiske, učne težave ali kronično pomanjkanje spanja. Zato je pri otroku, ki ima težave z zbranostjo, vedno smiselno pogledati širšo sliko in se ne vprašati le, kako se uči, ampak tudi kako se počuti.

Zdravo telo in čim manj motenj

Poleg zdravega otroškega duha je za učinkovito delo in učenje najprej potrebno zdravo in spočito otroško telesce. Jordanova staršem svetuje, naj najprej poskrbijo za osnovne stvari: za dovolj spanja, redno telesno dejavnost, uravnoteženo prehrano in predvidljiv dnevni ritem. Utrujen otrok se bo namreč težko učinkovito osredotočal ne glede na to, kako zelo se trudi.

Pomembno je učno okolje. Otrok naj ima za učenje določen prostor, kjer je čim manj motenj. Koristno je, da med učenjem ni v bližini telefon, tablica ali televizija. Nekaterim otrokom pomaga tudi, če sedijo obrnjeni stran od okna ali drugega dogajanja, ki hitro pritegne njihovo pozornost. Učna miza naj bo čim bolj urejena, saj je lahko že nered dodaten vir motenj.

Otrok tudi ni enako zbran ves dan. Nekateri so najbolj učinkoviti kmalu po prihodu iz šole, drugi najprej potrebujejo nekaj časa za počitek in gibanje. Smiselno je poiskati tisti del dneva, ko je otrok naravno najbolj zbran, in zahtevnejše naloge načrtovati takrat.

Shutterstock

Ne tako čudežne rešitve

Kot pri vseh sodobnih težavah splet tudi staršem, ki jih skrbi otrokova zbranost, ponuja nepregledno množico bližnjic in 'čudežnih' rešitev v obliki aplikacij, trikov in celo naprav. Med najbolj priljubljenimi so aplikacije, kot so Lumosity, Elevate, BrainHQ in CogniFit, ki obljubljajo, da bodo otroške možgane natrenirale kot mišice v fitnesu. A raziskave kažejo, da otroci večinoma postanejo boljši predvsem v igrah v okviru aplikacije, ne pa tudi pri domačih nalogah. Še bolj futuristično deluje Muse Headband, naglavni trak, ki spremlja možgansko aktivnost in obljublja boljši fokus. Nepresenetljivo so strokovnjaki izjemno skeptični do njegovega delovanja. Po družbenih omrežjih se reklamirajo tudi gumijasti bonboni, praški in kapsule za koncentracijo, ti vsebujejo predvsem kombinacije vitaminov, ki jih zdravo hranjen otrok sploh ne potrebuje.

Med brezplačnimi trendi sta zelo priljubljena tudi dva, ki imata vsaj nekaj znanstvene podpore: Pomodoro, ki učenje razbije na kratke sprinte, v okviru Body Doublinga pa otrok nalogo opravlja ob nekom, ki v bližini počne nekaj svojega. Oba sta sicer lahko koristna kot motivacija in organizacija učenja, ne pa da bi otroku izboljšala fokus.

Veliko navdušenih sledilcev sta si nabrala tudi pristopa Dopamine Detox in Low Dopamine Morning, ki obljubljata nekakšen »reset možganov«, če se za nekaj časa odpovemo telefonom in drugim dražljajem. To je seveda hvalevredno, a nevrologi opozarjajo, da možgani delujejo veliko bolj kompleksno, kot to prikazujejo vplivneži. Ob vsem blišču digitalnih rešitev tako raziskave vedno znova pripeljejo do precej bolj vsakdanjih odgovorov: dovolj spanja, gibanja, manj motenj in več časa v naravi. Te preproste stvari na otrokovo pozornost neprimerno bolj in bolje delujejo kot katera koli aplikacija, tehnika ali viralni trik z družbenih omrežij.

Raje pohvala kakor kritika

Jordanova poudari, da lahko starši na otrokovo motivacijo še kako pomembno vplivajo. »Otroci se bolje odzivajo na spodbudo kot na kritiko. Pohvala za trud, vztrajnost in napredek ima večji učinek kot osredotočanje na napake ali ocene. Kadar otrok doživlja, da odrasli opazijo njegov trud, lažje vztraja tudi pri zahtevnejših nalogah,« pravi.

Če pa so težave z zbranostjo dolgotrajne, izrazite ali pomembno vplivajo na otrokovo šolsko uspešnost, odnose in vsakodnevno delovanje, je smiselno poiskati strokovni posvet. Ta vam bo pomagal ugotoviti, ali gre za običajne razvojne izzive, posledico čustvene stiske ali morda za težavo, ki zahteva bolj usmerjeno strokovno pomoč.«

Shutterstock

Krajši intervali in manjši koraki

Pri učenju se navadno bolje obnese delo v krajših časovnih intervalih kot dolgotrajno sedenje za mizo. Ko otrok ne zmore več, naj sledi kratek odmor (pribl. 5 minut). Pomembno je, da odmor ni namenjen telefonu ali drugim zaslonom. Veliko bolj koristno je, če otrok vstane, se raztegne, naredi nekaj počepov, skoči s kolebnico, se sprehodi po stanovanju ali popije kozarec vode. Že nekaj minut gibanja lahko pomaga pri ponovni aktivaciji pozornosti. Prav tako pomaga, če večje naloge razdelimo na manjše korake. Otroci se pogosto lažje lotijo dela, če imajo pred seboj jasen in dosegljiv cilj. Namesto »nauči se celotno poglavje« je lahko učinkoviteje reči »preberi dve strani in označi tri ključne informacije«. Občutek napredka krepi motivacijo in zmanjšuje odpor do dela.

Kaj je aktivno učenje?

Pri učenju je pomembno tudi, da otrok ni zgolj pasiven bralec učne snovi. Številni otroci večkrat preberejo isto besedilo, vendar si ga kljub temu težko zapomnijo. Učenje je praviloma učinkovitejše, kadar je aktivno. Otroka spodbujamo, da med branjem podčrtuje ključne informacije, si zapisuje kratke povzetke, izdeluje miselne vzorce, snov razlaga na glas, postavlja vprašanja ali nekomu drugemu pove, kaj se je naučil. Koristno je tudi, da po prebranem poskuša bistvene informacije obnoviti po spominu, namesto da jih zgolj znova bere. Takšen pristop zahteva nekoliko več miselnega napora, vendar močno izboljša razumevanje, pomnjenje in ohranjanje pozornosti.

Trening zbranosti

Pozornost in samoregulacijo lahko otroci razvijajo tudi z vsakodnevnimi dejavnostmi. Branje, šah in druge strateške družabne igre, sestavljanje kock, ustvarjanje, igranje glasbila, kuhanje po receptu, vrtnarjenje in športne dejavnosti od otroka zahtevajo usmerjanje pozornosti, načrtovanje in vztrajanje pri nalogi. Takšne izkušnje so pogosto zelo pomemben trening zbranosti.

revija Jana