Mestni muzej Ljubljana

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Dolga desetletja so slovenske družine vestno vzdrževale tradicijo napornih romanj v prikolice in počitniške domove v lasti sindikatov in podjetij, da so se potem namakale v morju, družile na terasah, pile neomejene količine pijač, pekle na žaru, igrale pingpong in badminton, gledale ladje … To so bili časi, ko se je železar iz Štor na Reki iz same radosti oblečen vrgel v morje, vpijoč: »Pa smo tu!«, in ko je direktor iz Hmezada v Crikvenici na terasi pil pivo s svojimi delavci. 

Več kot šestdeset let je preteklo od takrat, ko so starši Marjana Mačkoška prvič peljali na letovanje v počitniški dom Železarne Štore na Rabu. Iz domačega kraja so krenili ob sedmih zvečer; z vsega dvema kovčkoma prtljage – več ni bilo mogoče vzeti na dolgo naporno pot – so z lokalnim potniškim vlakom krenili na romanje proti morju, ki se je zdelo v tistih časih oddaljeno kot drug planet. V Celju so presedli na brzovlak, ki je ob osmih odpeljal proti Reki. Po dolgotrajni vožnji brez klime v natrpanem vlaku, ki mu je dodobra preštela kosti, je mali Marjan od silne radosti vriskal, ko je na obzorju zagledal modro črto morske gladine … A pot še zdaleč ni bila končana.

UI

Družino je namreč čakala še večurna odiseja po Kvarnerju z ladjico na premog, ki je krenila iz Crikvenice in obplula ves Krk, preden jih je odložila na Rabu. »Ker nismo imeli denarja za kajuto, smo pluli v drugem ali tretjem razredu, na palubi. Ko smo se izkrcali, smo bili tako črni od dima, kot če bi jedli premog,« se spominja Mačkošek. V železarski počitniški dom so izčrpani in dodobra prepoteni od proletarskega romanja dospeli 24 ur po tem, ko so zapustili Štore – toda prava pustolovščina se je šele začenjala. Sledilo je namreč poletje, med katerim je Marjan s svojo družino v družbi drugih železarskih družin ustvaril spomine, ki bodo za vedno zavzemali posebno mesto v njegovem srcu.

Delavski razred odkrije morje

Zametki množičnega turizma v nekdanji Jugoslaviji segajo v čas neposredno po drugi svetovni vojni, ko je nova oblast sklenila nagraditi vojne invalide ter bolne in zaslužne delavce. Vse dotlej so bile počitnice na morju izključno domena višjega sloja: veleposestnikov, trgovcev, advokatov in plemstva. Kot v svoji magistrski nalogi iz leta 2025, doslej najbolj sistematičnem pregledu tega področja, piše Andrej Praček, je država do prvih počitniških kapacitet prišla z nacionalizacijo velikih posestev, graščin, hotelov in elitnih letovišč. Leta 1946 je bila vsem delavcem in delavkam priznana pravica do dopusta, ki je lahko trajal od 14 do 30 dni, pri določanju dopusta pa so imeli prednost udarniki (ki so pomagali prostovoljno obnavljati in graditi infrastrukturo porušene države) ter borci in za njimi zaslužni delavci, sindikati pa so delu svojih članov subvencionirali počitnice.

Kot navaja Praček, sta bila prva počitniška domova v Sloveniji leta 1946 odprta Dom Franca Rozmana Staneta v Gozdu - Martuljku in Dom Toneta Čufarja v gradu v Dvorski vasi pri Begunjah; že leto pozneje so slovenski sindikati uredili prve počitniške domove na Hrvaškem, v Crikvenici in Dubrovniku. Množični delavski turizem pa se je začel v petdesetih letih prejšnjega stoletja, ko so slovenski sindikati, društva, občine in predvsem podjetja začeli v velikem obsegu pospešeno zagotavljati kapacitete za oddih svojih zaposlenih. Vse so bile v družbeni, torej v skupni lasti, kajti v skupni lasti so bile tudi organizacije, ki so jih postavile. Te pa z letovanji niso smele služiti in tako so morali počitniški domovi vsak dobiček porabiti za obnovo in nadaljnji razvoj; temu primerno nizke so bile cene njihovih nastanitev, ob katerih bi marsikateri krvoses, ki danes oddaja prek AirBnb-ja, doživel infarkt.

Makadam, osli in zabavljanje čez »rjavi riti«

Železarna Štore je svoj počitniški dom uredila v Vili Dragica, ki jo je kupila leta 1954. Tisti čas je bil Rab popolnoma drugačen od turističnega raja, kot ga poznamo zdaj; mesto je bilo bistveno manjše, v njem sta bila dva hotela, turistična ponudba je bila omejena na nekaj konob in prodajaln sladoleda. »Cest ni bilo, le makadami, povsod so bile kozje staje. Edino prevozno sredstvo na vsem otoku je bilo kolo, s katerim je poštar raznašal pošto. Za prenos težjih tovorov pa so uporabljali osle, na katere so naložili blago, ki so ga pripeljale ladje,« se spominja sogovornik. Železarna je ob Vili Dragici že takoj zgradila paviljon s kuhinjo in jedilnico, v kateri so delavske družine vsak dan ob točno določenih urah jedle enake obroke.

UI

V naslednjih letih so uredili še rusko kegljišče, prostora za balinanje in namizni tenis, ponos doma pa je bil v tistih letih motorni čoln, eden izmed dveh ali treh na vsem Rabu; z njim je hrvaški oskrbnik Mato, kasneje pa Stipe, iz mesta prevažal družine, ki so s polnimi kovčki prihajale iz Štor. Razume se, da so nezanemarljiv del prostora v teh kovčkih namenile za pijačo in domače mesnine ter jih potem radodarno delile z drugimi. Čez dan so dopustniki poležavali na plaži pod domom, eden ali dva pa sta si celo upala na prvo nudistično plažo na Jadranu; menda je o njiju nato po Štorah še leta krožila zafrkancija, da »imata rjavi riti«. Pod vročim soncem nabrane moči so nato kurili z večernimi sprehodi v mesto, kamor se je hodilo na sladoled in gledat ladje – pa v večernih druženjih na terasi.

Direktor je na terasi pil z delavci

V takšnih večerih so se izbrisale še zadnje razlike; tedaj so tudi direktorji zvrnili marsikatero pivo z delavci. To potrjuje Saša Krajšek, ki je kot deklica preživljala poletja v Crikvenici v počitniškem domu kmetijske zadruge Hmezad, v kateri je bil njen oče eden izmed direktorjev: »Vsi smo se poznali med seboj, vsi so bili sodelavci in tudi prijatelji. Otroci smo se družili in nihče izmed nas sploh ni točno vedel, kaj delajo starši drugih. Moj ata je zelo spoštoval svoje zaposlene in še leta potem je ohranjal stike z njimi in jih vabil k nam na kosilo.«

To so bila neskončna poletja, v katerih se je v enem samem dnevu doživelo toliko, da je bilo otroško srce zvrhano polno sreče. Nihče ni nikomur gledal pod prste in tako staro kot mlado je bilo pokonci, dokler je šlo. Jedlo se je mastno in ocvrto, cmarilo se je na žaru, lokalo oranžado in Cockto, pivo in vino sta tekla v potokih, kegljali so, kvartali, brcali žogo, balinali, igrali badminton in življenje je bilo sproščeno in bistveno bolj znosno kot sicer.

»Ni bilo televizije ali telefona, ni bilo udobja, kot ga zahtevamo danes, ko gremo na morje. Kuharice iz Slovenije so kuhale domačo hrano, ki je bila enaka za vse; meniji so bili določeni za ves teden vnaprej in nihče ni mogel izbirati, si izmišljati,« pravi Saša Krajšek. Dan je bil enak dnevu in vsak dan je bil po svoje popoln: po zajtrku so se odpravili na plažo, ob pol dvanajstih so se vrnili na kosilo, sledila je siesta do štirih, nato pa spet kopanje, potem večerni sprehod in končno spontano zborovanje na terasi okoli točke »razno«, medtem ko so po bližnji škarpi lezle kresnice in osvetljevale večer s svojo skrivnostno, magično lučjo. Saša Krajšek je v Crikvenici prvič videla morje; nadaljnjih petnajst let je z družino vsako poletje prihajala v Hmezadov dom.

Denar so posušili kar na vrvici za perilo

Od šestdesetih let prejšnjega stoletja v Sloveniji skorajda ni bilo več podjetja oziroma sindikata brez lastnih počitniških kapacitet; poleg domov so firme zaposlenim ponujale tudi prikolice (kranjska Sava jih je imela okoli 40). Čeprav so se nekateri delavci celo upirali dopustu – nekateri so imeli doma še kmetije, drugi so želeli z dodatnim delom kaj zaslužiti –, so bile za večino ljudstva počitnice nesporni vrhunec leta. Praček navaja neimenovanega proletarca, ki je ob začetkih sindikalnega turizma vzhičen pisal o svojem letovanju na Bledu: »Kakor sanje se mi zdi vse to. Oziram se skozi veliko okno lepega hotela in ne morem verjeti svojim očem. Krasno se leskečejo valovi na gladini Blejskega jezera. In vendar je res, da sem prav jaz tisti srečnež, kateremu je dano spoznati lepote naše domovine. Z delom sem si zaslužil oddih, kakršnega si je prej lahko privoščila le privilegirana gospoda.« Marjan Mačkošek pa navaja pripoved o delavcu, ki se je ob sestopu z vlaka na Reki od samega veselja kratko malo oblečen vrgel v morje, tuleč: »Pa smo tu!«

Osebni arhiv

Izkupiček od letovanj so sindikati in podjetja torej vlagali v širitev počitniških kapacitet. Po mestih so vznikale nove restavracije, hoteli, trgovine, marine in diskoteke, v katere so se začeli stekati prvi turisti iz tujine. Osli in koze so izginili z Raba, makadami so bili asfaltirani. Ko je bila zgrajena jadranska magistrala, so se družine na morje vozile z avti; barkače na premog so se umaknile prvim trajektom. Mačkošek se spominja, kako je na Rab začela voziti predelana ribiška barka, na katero so lahko naložili en sam kombi in še to tako, da mu je zadek molel čez krov; da so uravnotežili plovilo, so se potniki nagnetli na nasprotnem koncu.

Nekoč pa se je pripetilo, da je takšen »trajekt« naložil avtobus z dopustniki iz Štor; med njimi je bil možak v klobuku in dežnem plašču, ki je v naročju krčevito stiskal aktovko. »Ob sestopu z ladje je telebnil v vodo s kovčkom vred. Izkazalo se je, da je ta poln denarja. V domu so ga obesili na vrv za perilo in ga preprosto posušili na vetru. Ves ta čas se ga ni nihče dotaknil.«

revija Jana

Vrhunec in hitri zaton

Zaton množičnega delavskega turizma se je začel že v šestdesetih letih prejšnjega stoletja, ko je država ukinila davčne olajšave za počitniške domove in subvencije za počitnice ter v želji po devizah začela pospešeno vlagati v luksuzni hotelski turizem, s katerim je želela privabiti goste iz tujine. A tradicija, rojena po drugi svetovni vojni, je ostala močno zakoreninjena med Slovenci vse do osamosvojitve; okoli leta 1986 so delavski počitniški domovi našteli približno 800.000 nočitev letno, kar je bil vrhunec sindikalnega turizma v naših logih.

Od tedaj je šlo samo navzdol. Nekdaj skupni počitniški domovi so bili med prvimi žrtvami novih časov; gospodarska kriza zaradi izgube jugoslovanskih trgov je po osamosvojitvi leta 1991 marsikatero podjetje tako pretresla, da je bilo prisiljeno prodati svoje nepremičnine. »Številna podjetja so se že odrekla prikolicam in jih zaradi izrabljenosti večinoma prodala,« lahko beremo v Gorenjskem glasu iz 12. julija 1994. »Nekatera podjetja, ki so bila v finančnih škripcih, so najprej razprodala počitniške kapacitete, da so dobila vsaj za plače. Spet drugod so se odrekli samo počitniškim objektom na Hrvaškem. Počitniške zmogljivosti so močno zdesetkane, zato delavcem z nizkim standardom postaja dopustovanje bolj ali manj nedostopno.«

Pomemben del počitniških domov so pokupili podjetni zmagovalci nebrzdane privatizacije, pri marsikaterem pa vprašanje lastništva ni bilo rešeno do danes; po razpadu Jugoslavije so namreč nekatere domove zase zahtevali hrvaški podjetniki ali država, medtem ko se slovenska podjetja in sindikati sklicujejo na pravno nasledstvo za nekdanjimi socialističnimi lastniki turističnih kapacitet. Spori onemogočajo obnovo starih počitniških domov, ti pa zato propadajo; takšna je med drugim usoda počitniškega doma Železarne Štore na Rabu in tudi doma, ki ga je v Biogradu imela Železarna Jesenice; dom Železarne Ravne pa so v devetdesetih letih prodali in pozneje na njegovem mestu postavili šolo.

Sindikalni turizem danes in nikoli več

Danes sindikalne kapacitete – in sindikalne cene! – v Sloveniji ponuja le še peščica podjetij in državnih ustanov. Za uslužbence in uslužbenke državne uprave, vojske in policije je še na voljo precej tovrstnih namestitev, saj država doslej še ni bila tako zelo obupana, da bi morala razprodajati svoje apartmaje. V nekaterih javnih podjetjih, kot sta Pošta in Slovenske železnice, so ohranili del svojih nepremičnin za oddih in tudi v javnih zavodih RTV Slovenija in UKC Ljubljana svojim zaposlenim še vedno ponujajo skromne možnosti za poceni počitnice na Hrvaškem. Od zasebnih podjetij pa imajo lastne turistične kapacitete med drugim še v Cinkarni Celje, Krki in predvsem v Mercatorju. Nekaj malega imajo še vedno tudi delavska združenja, na primer Zveza svobodnih sindikatov Slovenije ter sindikati gostincev, policistov in šolnikov.

A to so relikti preteklosti, ki se ne bo več vrnila – to so vse redkejši opomniki na čase, ko se je na morje romalo, ne pa prijetno potovalo; ko ni nihče žugal z inšpekcijo in še z inkvizicijo, ker apartma nima klimatske naprave, pogleda na morje in lastnega parkirišča; ko nikogar niso motili glasni pogovori in nabijanje glasbe, ker jih je pač (upravičeno) razumel kot povabilo k druženju; ko so starši samo zamahnili z roko, ko je otrok tuleč kazal krvavečo ranico, dobljeno med plazenjem po čereh; ko so delavci in direktorji še dopustovali skupaj in so bile meje med svetovi tako zabrisane, da se je dejansko dalo verjeti, da vsi živimo v istem svetu. »Jaz imam blazno lepe spomine. Drug čas je bil, ampak je bil fajn,« sklene Marjan Mačkošek; iz dečka, ki je preživljal poletja v Železarskem domu na Rabu, je zrasel v moža, ki je nato polnih 21 let vodil Železarno Štore.

revija Jana