Profimedia

Podgane ljudje videvajo povsod. Ko posedajo na kavi v središču mesta, se sprehajajo ob Ljubljanici ali igrajo z otroki na igriščih. »Strašljive so mi,« potoži Maja. »Kadar jih zagledam, pomislim na umazanijo, smrad in kugo. Zadnjič sva bili s hčerjo na tivolskem igrišču, tam pri kamniti ribi. Pritekla nama je prav pod nogami. Samo pobrali sva se in Tivoli me še nekaj časa ne bo videl!« Aleš je malo bolj spravljiv do teh nepriljubljenih glodavcev, a prav rad jih tudi on nima. »Prihajam iz Maribora, v Ljubljani pa živim že 20 let. V obeh mestih kdaj vidim podgano, predvsem zvečer ali ponoči. Sem ter tja kakšna na odročnejših krajih me ne moti, a ko jo vidim dvakrat v enem tednu švigniti mimo sredi dneva, ko sedim v kavarni, pomislim samo eno – mesto mora nekaj narediti.«

Tudi na Zavodu za dezinfekcijo, dezinsekcijo in deratizacijo pri delu na terenu opažajo, da je podgan več tako v Ljubljani kot na drugih urbanih območjih. Natančno prešteti jih seveda ne morejo, ocenjujejo pa, da na urbanih območjih na enega prebivalca živi ena podgana. V zadnjih letih naj bi se število še povečevalo. Kritična območja v Ljubljani so že leta Miklošičev in Tomanov park, park Tabor, nabrežje Ljubljanice, okolica Zmajskega in Žitnega mosta, Tivoli, Pod topoli, Ulica Vide Pregarčeve, na ulicah Pustovrhova, Križevniška, Cilenškova, Rožičeva, Kajuhova, Regentova, v naseljih Zvezda v Šentvidu, Novo Polje in Polje in še kje. 

Občina odgovarja lokalno, ne sistemsko

Pa je letos podgan res več? Na Mestni občini Ljubljana (MOL) odgovarjajo, da opaznega povečanja na celotnem območju mesta ne zaznavajo. So pa lokalna žarišča, kjer se s podganami borijo že dolgo in ne prav uspešno. To so predvsem Miklošičev park, Tivoli, Tomanov park, Metelkova, obrežje Ljubljanice, Poljanski nasip in Bavarski dvor. Na teh krajih se podgane še posebej rade zadržujejo, ker imajo tam obilico hrane. Miklošičev park je bil, denimo, še lani poleti devet tednov zaprt prav zaradi deratizacije. Prav tako so lani jeseni zaprli Tomanov park. V Ljubljani se sicer dvakrat na leto izvaja deratizacija kanalizacije. Čeprav podgane ne živijo v ceveh, se tja hodijo prehranjevat. Poleg tega se deratizacija izvaja v osnovnih šolah in vrtcih ter vsaj enkrat na leto v upravnih zgradbah, katerih lastnica je MOL. Nekakšne splošne ali sistemske deratizacije mesta občina ne načrtuje, lotevajo se je lokalno, po prijavah prebivalcev. So pa naročili zamenjavo košev za odpadke s takimi, ki imajo pokrove, da podgane in druge živali ne morejo do hrane, ki je v njih. Še posebej vrane so pri tem zelo iznajdljive in v Ljubljani je marsikje opaziti raztresene smeti, ob katerih bi pomislili, kakšni packi so ljudje, da ne pospravijo za seboj niti po igriščih, v resnici pa so jih raztresle te inteligentne ptice. Koši v središču Ljubljane pa so hitro polni, čeprav jih je veliko in jih praznijo vsak dan.

Krivi smo tudi sami

Kakor nam je nelagodno videti podgano tekati po cesti ob belem dnevu, pa smo ljudje pogosto sami krivi, da je tem glodavcem tako prijetno bivati v naši bližini. Poleg kanalizacije in smetišč, kjer najdejo največ hrane, to nepazljivo odmetavamo in shranjujemo tudi sami. Ljubljanska občina, denimo, opozarja, naj odpadne hrane ne mečemo v straniščno školjko ali odtok, saj konča v kanalizaciji – na krožniku podgan. Še vedno se nismo tudi odvadili hraniti divjih živali. Race, golobi, labodi in nutrije v Ljubljani imajo na voljo boljše dnevne menije kot marsikakšen človek. Ljudje zadnjim poleg starega kruha na obrežje Ljubljanice nosijo cele vreče bolj zdrave hrane: solate, bučk, jabolk. Vse lepo narezano in pripravljeno za majhne tačke. Lahko je razumeti, da je ob otročku, ki navdušeno kriči: »Glej, račke, dajmo jim jesti,« težko upoštevati znake s prepovedjo hranjenja, a tam so z namenom. Z vsako hrano, ki jo odvržemo na tla, hranimo tudi podgane. Pa tudi globe niso zanemarljive. Gibljejo se med 100 in 400 evri.

Mesto s svojimi zgradbami in infrastrukturo podganam ponuja tudi nepreštevna zatočišča. In eden od ključnih vzrokov za razmnoževanje podgan je prav v pomanjkljivi skrbi za sanitarno neoporečnost stavb. Zakonodaja ne zahteva preventivne deratizacije zasebnih stavb, lastnikom pa zaradi stroškov in dodatnega dela ta prav nič ne diši. Zanjo se odločijo šele, ko že imajo problem, pa še takrat ne vedno prav hitro. Poleg tega je mnogokrat deratizacija narejena nestrokovno in ne dovolj učinkovito. Pogosto jo opravijo le zato, ker jim je to odredil inšpektor in potrebujejo potrdilo. A ko se podgane v hiši enkrat zaredijo, jih je čedalje težje in dražje pregnati, opozarja Nacionalni laboratorij za zdravje, okolje in hrano.

Na plano zaradi vremena in gradbišč

Ne toliko na število kot na opaznost podgan pa vpliva tudi vreme. Raziskava, objavljena v Journal of Mammalogy, je ugotovila, da so podgane najživahnejše v deževnih in zelo toplih nočeh. Takrat naj bi bile za kar 69 odstotkov aktivnejše kot sicer. Med močnim deževjem njihova zatočišča zalije voda, zato se umikajo na odprto. Takrat jih je v večjem številu videti ob kanalizacijskih jaških, v parkih in na rečnih nabrežjih. Tudi kadar je dlje časa vroče in suho, prilezejo na plano, saj je vode in hrane v kanalizaciji manj in ju iščejo na površju. V zadnjih tednih smo imeli tako eno kot drugo, kar je gotovo prispevalo, da so se podgane preselile nadstropje više.

Podgane k begu in selitvi požene tudi novo gradbišče. Pri gradnji in prenovi stavb množično zapuščajo svoja prebivališča. »Kadarkoli se v naši soseski gradi kaj novega, v okolici podgan kar mrgoli,« opisuje Tadej, prebivalec ljubljanskega naselja Prule. »Ko so kopali gradbeno jamo ob našem bloku, sem jih tedne opazoval z balkona. Cele družine so zmedeno tekale po naši trati in iskale, kam bi se skrile. Začasno so se naselile v našem kompostu, čez čas pa so izginile. Vmes so vdrle v našo klet, kjer nekateri hranijo tudi krompir, jabolka in ‘fasungo’. Morali smo jim nastaviti strup.«

Dejstvo je, da se podgan ne bomo znebili nikoli, tako kot muh ali golobov ne, pravijo strokovnjaki. Sobivanje z njimi je nadležno, a neizogibno. Morali pa bomo najti načine, kako njihovo število zamejiti, saj so tam, kjer se namnožijo, eden večjih javnozdravstvenih problemov. Tu bomo morali svoje narediti tako prebivalci urbanih naselij kot občine in država. Ker če jih že ne moremo pregnati iz mestnega drobovja, jih zagotovo nočemo na pločnikih, igriščih in v parkih.