Nasmejan poštar Grega prihaja iz slavne čevljarske družine
Nasmejani in veseli ljudje nam polepšajo dan ter nas dvignejo iz turobnega razpoloženja. Eden takih je gotovo Grega Dermastja, poštar iz Mengša.
Zgovoren, prijazen, spoštljiv, šaljiv. Že na prvi vtis je jasno, da ima rad ljudi in da svoje delo opravlja z veseljem. »Jaz vse počnem z veseljem,« je pritrdil, ko sem ga prosila za predstavitev v naši reviji. Poštar je šele zadnja tri leta, vse življenje se je namreč ukvarjal s čevljarstvom. Rodil se je med čevlji, pravi, saj izhaja iz znane čevljarske družine Dermastja s tristoletno tradicijo. Po duši pa je zaprisežen motorist, ki je obredel že pol sveta. Zato se v vlogi poštarja na motorju počuti kot riba v vodi. »Ne potrebujem treninga, preden se odpravim na dolgo turo,« se smeji.
Srečali smo se tik pred božičem, ko je bilo dela veliko več kot sicer. Ljudje darila čedalje bolj naročajo po spletu, zato je raznašal pakete že skoraj kot Božiček. Tudi prazničnih voščilnic ni bilo manj, kot bi morda mislili, nasprotno, v Mengšu jih je bilo neverjetno veliko, je povedal. On pa kljub temu z nasmehom do ušes. Od kod ta dobra volja, nas je najprej zanimalo. »Ne vem, tak sem. Vse delam z veseljem. Seveda pa imam tudi jaz kdaj slabe dneve. Nekaj je verjetno prispevala tudi vzgoja, saj s strankami delam že vse življenje. Z veseljem vsakogar pozdravim in nikoli se mi ni težko zahvaliti. Ko ljudem prinesem pošto s slabo vsebino in morajo kaj podpisati, se jim zahvalim, kot da so to naredili zame.«
Čevlji namesto igračk
Rodil se je v znano ljubljansko čevljarsko družino Dermastja. Njegov oče je bil Marko Dermastja, h kateremu je zahajala vsa slovenska elita, čevlje so menda izdelovali celo za Pavarottijevo družino. »Kot otrok sem se namesto z avtomobilčki igral s čevlji,« se je smejal. Dneve je preživljal v delavnici in včasih nagajal očetovim sodelavcem. »V dobrih časih smo izdelali tudi do tristo parov na dan. V nekdanji Jugoslaviji smo bili eni najprepoznavnejših izdelovalcev čevljev. Oče je že načrtoval tovarno na Kitajskem, pa ga je zdravje ustavilo, midva z bratom sva imela pa majhne otroke in tega projekta nisva mogla izpeljati. Morda je tako celo bolje. Sicer pa v življenju nikoli ne gledam nazaj, vedno naprej,« je razložil svojo filozofijo. Sicer ga je zanimala arhitektura, a mu je oče položil na srce, da bo najbolje naredil, če se vpiše na obutveno srednjo šolo v Kranju. Ni se preveč upiral. Oba z bratom sta postala čevljarja.
Grega je z očetom delal kakšnih petnajst let. Na začetku so bili to lepi časi, se spominja.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 1, 6. januar 2026.
Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.
E-novice · Novice
