Mateja J. Potočnik

V današnjem času imamo velikokrat vtis, da se mnogi oglašajo tudi takrat, ko nimajo pojma o konkretni zadevi. Ampak pri Klemnu Lahu, ki v javnosti veliko govori in piše o našem šolstvu, je ravno nasprotno. Učil je namreč tako v osnovni šoli, srednji strokovni šoli, gimnaziji,  waldorfski osnovni šoli in waldorfski gimnaziji ter na univerzi. Nekoč je v enem dnevu učil na celotni vertikali: dopoldne najprej na osnovni in srednji šoli, popoldne pa na fakulteti. Klemen torej naš šolski sistem res dobro pozna iz vseh zornih kotov. Trenutno je zaposlen na Filozofski fakulteti, in sicer na  Centru za slovenščino kot drugi in tuji jezik, poučuje pa na Filozofski fakulteti na Reki in na Univerzi v Zadru. Klemen je tudi avtor didaktičnih gradiv (berila), spodbuja branje (knjižni bralni klub za mladostnike #knjigebrat), ustvarjalnost (šolsko tekmovanje), predava o šolski problematiki … Njegovim besedam je torej vredno prisluhniti.

Shutterstock

V družbenih medijih imajo vaši zapisi precejšen odziv. Zelo odmeven je tisti, kako ste dijakinji, ki ni znala ničesar, na popravnem izpitu dali pozitivno oceno.

Res je, odmevno je bilo: po mojem zato, ker opozarjam, da včasih ne moremo storiti večje krivice, kot če smo pravični. Prepoznati tak trenutek je tisto, kar učitelja loči od birokrata: kdaj slediti pravilom in kdaj napraviti izjemo? Omenjeni dogodek, ki se je zgodil na začetku moje šolske poti, je bil sprva impulzivno dejanje: preprosto si nisem mogel predstavljati, da bi na zadnjem popravnem roku »vrgel« dijakinjo samo zato, ker ni znala. Drži, ničesar ni znala, pomešala je vse, kar je lahko. A hkrati je šlo za bistro dekle, ki je bila v zenitu pubertete, ujeta v hormonski tornado. Presodil sem, da se bo snov, ki je v tistem trenutku ni znala, hitro naučila, ko se bo vihar polegel. In res se je tako zgodilo – pozneje je bila na maturi pri slovenščini odlična. Še danes sem hvaležen komisiji, ki mi je dovolila avtonomno odločitev; rešila ni, če sem lahko malo bolj čustven, samo dekletovega življenja, ampak tudi moje. Ne vem, kako bi živel s tem.

Slovenija

Intervju: Svetlana Makarovič vedno na strani pume

Kako danes gledate na ta dogodek?

Medtem ko je bilo to takrat na videz impulzivno dejanje, sem pozneje spoznal, da je temeljilo na vsem, kar so mi – ne samo v možgane, ampak tudi na srce – na fakulteti polagali profesorji didaktike: ne samo znanje, treba je upoštevati tudi razvoj otroka in mladostnika. Če predpostavljamo, da morajo vsi otroci v istem trenutku znati enako snov, ne vemo niti tega, kar ve vsak amaterski vrtnar. Tudi na vrtu vsi paradižniki ne dozorijo hkrati – nekateri potrebujejo več sonca, drugi več časa, a če smo potrpežljivi, bodo vsi obrodili sadove. Primerjava je nerodna, ljudje nismo paradižniki, a dejstvo je, da dozorevamo različno: samo na industrijskih farmah pričakujejo, da bo vse dozorelo ob istem času. Razvojna psihologija pa nas uči, da je puberteta obdobje velikih pretresov, čas, ko hormonski, čustveni in socialni viharji pogosto začasno zakrijejo dejanske sposobnosti posameznika. In to bi morali upoštevati. Pa še marsikaj drugega. Kot pravi skupina Hazard: življenje ni cvetoče polje.

Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 38, 23. september 2025.

Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.

revija Jana