OŠ Rogatec

Čeprav že dlje poslušamo in beremo o prestopkih, nesramnostih in nasilju v naših šolah, se v resnici v njih dogajajo predvsem lepe stvari, ki sestavljajo lepo mladost večine otrok. Ta je v bistvu še vedno taka, kot je od nekdaj mladost človeka – vse to dokazuje muzikal z glasbo skupine Mi2, ki so ga v domačem Rogatcu po letu in pol priprav uprizorili učenci in učenke tamkajšnje osnovne šole. Tudi v dobi zaslonov in umetne inteligence se bo torej še rabutalo češnje, lomila in spet celila se bodo srca ter nažigal rokenrol.

Slovenija

Vlado Kreslin iskreno o težkem življenju svojega 98-letnega očeta

V 90. letih prejšnjega stoletja je bilo življenje najstnika na jugovzhodni periferiji v času okoli prvega maja prekipevajoče od naravnost nore vere v prihodnost – tedaj sta si bila še podobna, mladi človek in mlada država, oba prepričana o svoji nepremagljivosti. Hoste so rade volje prispevale smreke za mlaje, ki so se potem dvignili nad griče, in ljudje so rade volje metali na kupe veje, dračje in rožje iz vinogradov za kresove. Medtem pa je njihovo divje, predrzno potomstvo, zvezano s pionirsko prisego, preživljalo dneve v sanjarjenju, ponoči pa razsajalo po diskotekah.

##PAIDBREAK##

Štajerski Woodstock

»Zbudi me za prvi maj,« z zvonkima glasoma zapojeta fant in dekle na odru pred nabito polno jedilnico osnovne šole in vrtca v Rogatcu. Scena je skromna: za kuliso je platno s projekcijo preprosto narisane ulice, na desni je postavljeno umetno češnjevo drevo, pred njim je majhna škarpa iz stiropora, ob kateri stoji nastopajoči par; pojeta o prazniku, ljubezni, bolečini, o izgubljenih iluzijah – rečeh, ki jih še ne smeta poznati in ki jih nemara nikoli ne bosta poznala.

Jaz jih poznam; kakor pubeci iz skupine Mi2, najuspešnejšega rogaškega izvoznega artikla, ki so napisali legendarni komad, sem tudi sam preživljal prve maje na kresovanju na gori Boč, na štajerskem Woodstocku, v senci gozdov in »v zelenju regratovih trat«, brezobzirno nasmetenih s pivskimi steklenicami in kostmi kotletov, teptanih v plesu in pretepu, pa vendar nezmožnih izpiti vročico iz naših teles. Zdaj poslušam pesem in seveda me spet stisne; kakor Kregarjev Tone, frontmen Mi2, sem se tudi jaz že rodil preklet z nevzdržno sentimentalnostjo.

Seveda smo bili ganjeni

»Zgodba temelji na naših otroštvih,« mi pred začetkom muzikala z naslovom Ko bila sva še Mi2, ki ga otroci iz OŠ Rogatec tisti dan prvič uprizorijo za svoje sošolke in sošolce, pove učiteljica likovne umetnosti Nataša Novak, ki je sestavila scenarij. Kot dekle iz Rajske ulice, na kateri je odraščala v družbi fantov iz danes slavne skupine, dobro pozna silnice, ki so jih oblikovale – kajti oblikovale so tudi njo, ko je z njimi posedala na tisti škarpi, bingljala z nogami, klepetala, se širokoustila in opravljala, nemara tudi flirtala, vsekakor pa sanjarila; napake še niso bile storjene, neskončne priložnosti še niso bile zapravljene – ali pa izkoriščene.

Nataša Novak pozna zgodbe za pesmimi, ve, kdo je koga vabil »Pojdi z menoj v (Atomske) toplice«, o kom poje Teta Estera, kdo je Julija, kaj se je dogajalo na prvi maj … Bila je zraven, ko so Dimek, Tonč, Fiki, Flik in Egon jemali v roke kitare in mikrofone, odločeni, da bodo izdolbli svojo prisotnost v času in prostoru – ali pa se preprosto imeli fajn. Bila je zraven, ko so noreli, se zaljubljali, odraščali. »S temi fanti sem ustvarila veliko krasnih spominov na mladost; vedno bomo prijatelji in vedno jih bom rada poslušala.«

Zgodba muzikala, ki jo je sestavila, je preprosta. Pripoveduje o Tevžu, ki se prvič zaljubi v Zaliko, jo izgubi, vmes pa ustanovi bend s prijateljema Janom in Jožekom ter končno odraste, ko se nauči svoja občutja prenesti v pesmi. Ta občutja so prepoznali tudi člani Mi2, ko so v začetku aprila prišli na šolo na premiero predstave. »Seveda smo bili ganjeni,« pove Tone Kregar. »V predstavi je veliko utrinkov iz mladosti, zlasti to s škarpo je dobra finta. Vsekakor je bilo nad mojimi pričakovanji – glede na dejstvo, da so nastopajoči še osnovnošolci.«

OŠ Rogatec

Dobimo se na škarpi! 

Predstava je kratka, dialogov ni prav dosti, toda nastopajoči dajejo vse od sebe in nekaterim se vidi, da v komadih resnično uživajo; malim plesalkam iz petega razreda žarijo lica, ko poskakujejo po odru, spremljevalne pevke segajo v višave, posebej pa mi pade v oči velik dečko z dolgimi temnimi lasmi, oblečen v usnjen jopič, ki ga opazim v zakulisju. Mladi mojster igra bas kitaro, z močnim glasom prepeva v mikrofon in manično poplesuje, ko vliva zvočni temelj, na katerem stoji dobršen del predstave – slika in prilika rokenrol strica iz ozadja.

Veselje otrok iz male šole v malem kraju je pristno; te dni tolikokrat poslušamo, da se po slovenskih šolah dogajajo samo slabe reči, poslušamo, da so otroci razvajeni, nesramni in priklenjeni na telefone, učitelji pa brezvoljni in izgoreli – resnica je še vedno povsem nasprotna. Rogaški otroci so predstavo pripravljali leto in pol, razloži učiteljica glasbenega pouka Barbara Gračnar, ki je izbrala pesmi in razdelila vloge ter z nastopajočimi marljivo vadila.

In ko se muzikal zaključi s pesmijo Sladka ko med, spoznam konec ene in začetek druge mladosti in obe sta v svojem bistvu enaki; čeprav nemara še ne vedo prav dobro, kaj so prvi maj, ljubezen, bolečina in izguba, ti otroci občutijo enako, kot so v njihovih letih občutili fantje iz Mi2 – škarpa iz Rajske ulice je tudi njihova. »Najbolj fajn pri tej predstavi je, da nas je ful povezala,« mi pove ena od spremljevalnih pevk, ko jih po koncu nadlegujem z vprašanji.

Miha s kitaro

To ni prvi muzikal, ki so ga pripravili na osnovni šoli Rogatec; pred leti so že odigrali predstavi Maček Muri in Muca Copatarica. Da bi pripravili predstavo s pesmimi Mi2, se je domislila ravnateljica Alenka Virant, ki je po lastnih besedah želela »nekaj malo manj pravljičnega« – toda tudi zgodba, kot jo sestavljajo pesmi Mi2, je na neki način arhetipska pravljica o iskanju sreče za devetimi gorami. Kot je Rogatec arhetipsko podeželsko mesto, čudežna dežela, ki je izoblikovala večino malih ljudi v Sloveniji. Zato ne čudi, da je zanimanje za predstavo rogaških osnovnošolcev veliko. Učiteljica Gračnar razloži, da bodo v prihodnjih mesecih gostovali po osnovnih šolah v Rogaški Slatini, Šmarju pri Jelšah, Dobjem pri Planini, Sevnici … Na jesen pa naj bi muzikal odigrali še za gimnazije v Mariboru in tudi v tamkajšnjem Narodnem domu.

V 90. letih so bil Rogatec in vsak mali kraj in veliko mesto v Sloveniji precej drugačni, drugačen je bil prvi maj in država je bila še prepričana o svoji nepremagljivosti. Toda otrok je otrok in najstnik je najstnik – dokler bodo na svetu rasle češnje, se jih bo rabutalo, dokler bodo šipe, se jih bo razbijalo, dokler bo trava zelena, se bo po njej valjalo. Dokler bodo šumele hoste, se bo poslušalo Mi2 in ožuljeni prsti bodo iz kitarskih strun vlekli rokenrol. »Brat mi je rekel, zakaj pa še mi ne bi imeli svojega benda,« se nasmehne dolgolasi pubec v usnjenem jopiču. Ime mu je Miha in v letu in pol je postal že pravi mojster na bas kitari … Tako se začenja, spet.

revija Jana