Tina Maze: Ko sem tekmovala, si čustev nisem dovolila
Pred OI Milano Cortina 2026 je Tina Maze že v kraju spominov, zmag in osebne sreče. "Po hčerkinem rojstvu sem bolj čustveno dojemala rezultate ..."
Nekaj dni pred začetkom težko pričakovanih zimskih olimpijskih iger Milano Cortina 2026 je naša najboljša alpska smučarka vseh časov Tina Maze kot ambasadorka Slovenske hiše že v Cortini. Na ta kraj jo vežejo posebni spomini in čustva, prav tako pa tudi na olimpijske igre. Na njenih zadnjih, v Sočiju leta 2014, je posegla po zvezdah, saj si je prismučala kar dve zlati medalji. Februar, ko se ponavadi odvijajo olimpijske igre, pa ni njen najljubši mesec samo zaradi olimpijskih medalj, temveč tudi zaradi rojstva njene posebne zvezdice, danes skoraj osemletne hčerke Anouk. V življenju jo še vedno spremlja adrenalin, tekmovalnosti pa ne potrebuje več, nam je med drugim zaupala med sprehodom po zasneženi Cortini.
Cortino večkrat omenjate kot svoj drugi dom. Zakaj je ta kraj za vas tako poseben?
Zaradi Dolomitov, barv, ko sonce zjutraj obsije te gore in jih vidiš, ko se s sedežnico zjutraj pelješ na hrib. Cortina ima tudi zelo lepo lego, ni zaprta, in kamorkoli se obrneš, zreš v lepo goro; to jo dela čarobno. Ker je na višini več kot 1200 metrov, si tudi tu bliže naravi. Čustveno pa me kraj privlači tudi po Andrejevi strani, saj je njegov dedek začel hoditi sem leta 1956, ko so bile tukaj prve olimpijske igre, in takrat se je začela njihova zgodba. Glede na to, da sva z Andreo že toliko časa skupaj, sem se pozneje tudi sama počutila kot del te zgodbe in je bila zame nekakšen drugi dom – vedno, ko sem bila tu, sem čutila še večjo željo, da dosežem dober rezultat.
Po tekmovalni upokojitvi ste se spet znašli na olimpijskem prizorišču. Kakšni občutki vas prevevajo, ko se spomnite svojih nastopov na olimpijskih igrah?
Z distance jih gledam povsem drugače. Dejansko si danes dovolim dosti več čustev, sploh ker se je hčerka Anouk rodila prav na dan, ko se začnejo olimpijske igre. Februar je zame res poseben mesec – ne samo da sem zmagala na najpomembnejšem tekmovanju, še pomembnejši dogodek je bilo rojstvo Anouk. Po njenem rojstvu sem bila bolj čustvena in sem tudi bolj čustveno dojemala rezultate drugih ter podoživljala svoje. Ko sem tekmovala, pa si čustev nisem dovolila, sem bila bolj hladna.
Kako se je olimpijski duh spremenil od takrat, ko ste še nastopali?
Mislim, da med tekmovalci ostaja čar olimpijskih iger takšen, kot je bil za nas. Vsakdo, ki se ukvarja s kako disciplino, si želi zmagati na olimpijskih igrah. Žal so vsake štiri leta in je čar ter umetnost biti na vrhuncu prav tisti dan. Kar se mene tiče, se je pa gotovo veliko spremenilo (smeh), danes nimam več predolimpijskega stresa, moje delo je izražati svoje mnenje. Za to pa ni potreben fizični napor in mi je zato dosti lažje.
Nadaljevanje intervjuja si lahko preberete v reviji Jana, št. 5, 3. februar 2026.
E-novice · Novice
