Mateja J. Potočnik

Živimo v nevarnih časih, ko so mednarodna pravila na udaru bolj kot kadarkoli po drugi svetovni vojni, je bila poanta zanimivega pogovora v Cankarjevemu domu med dr. Vasilko Sancin in Philippom Sandsom. Sands je profesor prava, ki predava po vsem svetu, svetuje angleškemu kralju, je odvetnik in razsodnik odvetniške zbornice, v Ljubljano pa je prišel, da predstavi roman Vrnitev v Lemberg. Vasilka Sancin, sicer tudi avtorica spremne besede, ga je spretno usmerjala z vprašanji, ta so dokazovala, da se že dolgo poznata in da je odlična poznavalka tematike.

Novice

Zakaj nam niso povedali, kaj so počeli v vojni?

Pogovor se je začel z njegovo knjigo, ki je v tujini že uspešnica, med drugim je bila razglašena za Guardianovo zgodovinsko knjigo leta. V maniri detektivke v njej opisuje, kako je raziskoval zgodovino ukrajinskega mesta Lemberg in z njim povezanih ljudi. Vse se je začelo, ko so ga povabili, da bi gostoval na tamkajšnji univerzi. Ko je izvedel, da so Lemberg velikokrat preimenovali, je ugotovil, da je to rojstno mesto njegovega dedka. Dedek o tistem času nikoli ni govoril.

##PAIDBREAK##

Mateja J. Potočnik

Sands je z leti ugotovil, da mnogi raje izbrišejo vse spomine na travmatične dogodke. Mu je pa babica pred odhodom dala za dve ogromni vreči dokumentov iz časa, ko je bil ded še v Ukrajini, in tako se je potem lotil raziskovanja njegovega življenja. V Lembergu je poiskal njegovo rodno hišo, nato pa ugotovil, da sta od tam tudi Rafael Lemkin in Hersch Lauterpacht, ki sta hkrati zasnovala ideje o »genocidu« in »hudodelstvih zoper človečnost ter sta, ne da bi se poznala, študirala na isti univerzi v t. i. ukrajinskem Parizu in poslušala iste profesorje. To je zanj izjemno pomembno, saj je prav to tematika, ki je zaznamovala njegovo poklicno pot – med drugim je sodeloval v Haagu pri primerih genocida.

Ne odnehaj, ampak se bori za svoje vrednote

»Konvencijo o genocidu imamo danes le zato, ker je Raphael Lemkin težil in lobiral do onemoglosti,« je povedal Sands in dodal, da je to pomemben nauk tudi za današnje čase. »Če verjameš v pravico, ne smeš odnehati, tudi ko se zdi, da države ne poslušajo. Ne obupajte, temveč sledite svojim načelom in se borite za svoje vrednote.«

Ker, žal, tudi danes veliko držav kalkulira celo pri tako pomembnih temah, kot je genocid. Sands je povedal, da Amerika ne želi uporabljati te besede, saj se boji, da bi jo to lahko obremenilo glede na ravnanje z domorodci in temnopoltimi v preteklih stoletjih. Prav tako evropske demokratične države ne podpirajo priznanja kolonializma, saj se zavedajo, da bi posledično morale pripraviti odškodnino za države, kjer so v preteklosti črpale naravna in druga bogastva. Povedal je, da mu prijatelji iz Afrike in Južne Amerike danes z grenkim nasmeškom pravijo: »Zdaj, ko se Rusija požvižga na pravila v Evropi, končno razumete, kako smo se mi počutili desetletja, ko ste vi počeli podobno nam.«

Poudaril je, da mednarodno pravo ne more biti verodostojno, če se pravila upoštevajo le takrat, ko so ogroženi zahodni interesi, pozablja pa se na »zadnje kolonije« (tak bo naslov njegove nove knjige) in zločine, ki so jih evropske velesile zagrešile po svetu.

Vohuni kot navdih

Sands ni kak suhoparen pravnik. Ko je pred kakima dvema desetletjema spoznal, da za širitev svojih idej potrebuje širšo publiko, je začel pisati knjige. Povedal je, da se je moral naučiti govoriti z ljudmi zunaj »pravniškega mehurčka«, če je želel karkoli spremeniti v javni zavesti. Pri tem mu je pomagalo nenavadno naključje.

Njegov sosed je bil namreč sloviti pisec vohunskih romanov John le Carré. Sands mu je v zadnjih dveh desetletjih (pisatelj je umrl leta 2020) pomagal preverjati podrobnosti lika odvetnika v rokopisih, v zameno pa se je od mojstra naučil, kako zapletene pravne koncepte zapakirati v napeto zgodbo, ki je bralec ne more odložiti. Le Carre namreč nikoli ni označil odlomka, kjer se pojavi »grozni odvetnik«, zato je moral Sands vedno prebrati celotno delo. In tako je spoznaval, kako pisati. Pa tudi govoriti, da dvorana pozorno posluša, kot smo se prepričali na pogovoru s Sancinovo.

Diktator ali ločitev

Ena najzabavnejših, najintimnejših, a hkrati najglobljih prigod, ki jih je delil, se nanaša na njegovo ženo Natalio, ki prihaja iz družine literatov in založnikov in mu torej lahko dobro svetuje tudi pri pisanju. Ko so mu pred leti ponudili, da bi kot odvetnik zagovarjal čilskega diktatorja Augusta Pinocheta in dokazoval njegovo imuniteto, da bi ga vrnili v Čile in bi se tako izognil sojenju, se je znašel v precepu glede poklicnih pravil. V Angliji odvetniki ne smejo kar zavrniti primera – razen če so zasedeni ali kaj podobnega.

»Smo kot taksisti – če smo prosti, ne smemo zavrniti stranke,« je bil slikovit. Natalia pa ni bila niti malo v dilemi. »Če sprejmeš ta primer, se jutri ločim,« mu je rekla povsem resno. Sands ni dvomil, da bo grožnjo uresničila, seveda pa to ni bil dovolj dober razlog, da bi se izognil diktatorju. Potem pa je dejansko imel smrt v družini in tako so ga vendarle opravičili.

Zanimivo je, da je čez nekaj dni za BBC komentiral prav ta primer. Ker je novinar vztrajal, naj pove svoje mnenje o njem, je dejal, da za diktatorja imuniteta ne bi smela veljati, ker ni več na oblasti. Tri dni pozneje je potem dobil novo ponudbo – da bi vodil primer za drugo stran, ki si je želela Pinochetovo obsodbo … Tako je na koncu namesto diktatorja zastopal njegove žrtve! Leta 2001 je zavrnil še enega diktatorja – Sadama Huseina.

Pazljivo pri izbiri partnerja

Sands se je pošalil, da mu je pri podrobnostih vedno svetovala žena, ta dogodek pa mu je služil kot opomin, da so osebne vrednote in partnerstvo včasih nad vsakim poklicnim kodeksom. »Zelo dobro premislite, koga si izberete za življenjskega partnerja. Če vas ta oseba zna ustaviti, ko bi skoraj skrenili s poti, ste na dobri poti,« je dejal.

Spregovoril je tudi o svojem delu na Mednarodnem kazenskem sodišču v Haagu, kjer zastopa ljudstvo Rohingov proti Mjanmaru. Poudaril je, da so taka sodišča danes edini kraji, kjer žrtve dobijo glas. »Ko ljudje, ki so preživeli genocid, vidijo 16 sodnikov, kako tri dni poslušajo njihove zgodbe, to nima le pravnega, temveč tudi ogromen psihološki pomen. To je tisto, kar me drži pokonci v tem 'času splošnega mraka' – vera, da posameznik (kot sta bila Lemkin in Lauterpacht) lahko premakne svet, če je le dovolj vztrajen.«

Pogovor je zašel tudi v analizo današnje družbe, ki po njegovem drvi v nevarne čase, podobne tistim iz tridesetih let prejšnjega stoletja. Poudaril je, da mednarodno pravo ni neka oddaljena teorija, temveč orodje, ki temelji na posameznikih. »Sodniki in politiki niso avtomati. So ljudje z zgodovino, strahovi in ideologijami,« je rekel Sands in nas opomnil, da moramo v današnji razdeljeni družbi spet videti človeka za institucijo. Izrazil je skrb nad tem, kar se dogaja v ZDA, kjer je zavladala »kultura strahu«.

»Ljudje si ne upajo več govoriti, saj se bojijo deportacije. Pred kratkim so samo zaradi njegovih stališč deportirali gostujočega predavatelja na univerzi!« je bil ogorčen in dodal, da ga skrbi svet brez pravil, v katerega vodi Trump. »Skupno nam je samo mednarodno pravo!« je posvaril in omenil tudi svoje pogovore z vrhunskimi psihiatri, ki se sprašujejo o predsednikovem kognitivnem stanju, a ključna težava ni le ta en človek, temveč množična podpora, ki jo uživa. Za Sandsa je to znak, da ljudje v trenutkih tesnobe iščejo »močne voditelje«, kar nas nevarno približuje ozračju iz 30. let prejšnjega stoletja, ko so se začeli najhujši zločini v zgodovini.

revija Jana