revija Jana

20-letnica jima je na sodišču dokazala krivdo za svojo dolgoletno zasvojenost z družbenimi omrežji. Posledice so nepopravljive. Blažila jih bo odškodnina, skupno šest milijonov dolarjev. Za grešnike je vsota manj kot drobiž, za žrtev pa … kakor se bo odločila. Morda bo potovala po svetu, ustanovila dobrodelno fundacijo ali pa predavala, kako izterjati odškodnino … Šest milijonov ublaži marsikatero bolečino. Toliko smrtnik ne zasluži v nekaj življenjih. A pustimo denar, nekaj drugega me bega.

Politika

Ni mi vseeno: Grdi časi

Ko gre za večje zdrse ali pač za težave napol odraslih otrok, starši skoraj nikoli niso omenjeni. Res niso soodgovorni? Vse drugo je prej: nedelujoče institucije, šola, kjer so gledali stran, niso opazili, nespodbudno okolje, objektivne okoliščine … Ne velja le za Ameriko, od koder prihaja uvodna prigoda. Tudi pri nas, ko gre kaj zelo narobe, o poslanstvu in odgovornosti staršev malo slišimo.

##PAIDBREAK##

Moja generacija pomni čase, ko je starši niso tako dobro odnesli. Glavo so jim prali ravnatelji, centri za socialno delo, tudi policija je pozvonila. Tudi če ni bilo hujšega, so maroge še dolgo »krasile« grešnikovo rit. Danes pa odgovornost delegiramo. Tako rekoč za vse se najdejo objektivne okoliščine. Opravičila. Na koncu niso krivi krivci, temveč kar žrtve. Ko se blizu nas zgodi kaj povsem nedojemljivega, pa obnemimo. Kako je to mogoče!?  

Spomnimo. Leta 2023 je v Beogradu 14-letnik v šoli ustrelil deset otrok. Do smrti. Na prvem sojenju je fant obremenil starša in oče, ki je otroka »zalagal« z orožjem, je končal v zaporu. A sodba ni obstala. Prav zdaj poteka nova obravnava. Fant je ploščo obrnil. Starši niso krivi! Ne vem, kako se bo končalo, a zdi se, da se odgovornost za vzgojo otrok pogosto odmika od staršev. Vse mogoče je prej: osebnostne motnje, neprijazna okolica, socialni dejavniki, nesprejetost … Okej, stroka že ve, a jaz v vsej tej navezi starše najbolj pogrešam. Niso prav oni najodgovornejši za svoje potomstvo? Prav je, da imamo kopico institucij, ki pomagajo. Vedno so bile in bodo nefunkcionalne družine, a naj vendarle ne postanejo nadomestilo ali celo alibi za nedelujoča ata in mamo.   

Časi so zagatni. V Sloveniji potreba po psihiatrični obravnavi in zdravljenju otrok skokovito narašča. Leta 2020 ju je potrebovalo 2.000 otrok, lani že domala 4.500!? Čakalne dobe so neznosne. Leto in več. A ni jih malo, ki so prepričani, da številk ne poganjajo le potrebe, ampak tudi ponudba vseh mogočih tovrstnih strokovnjakov in »strokovnjakov«. Poznavalci opozarjajo na divji zahod. Najrazličnejši »terapevti« in »vplivnice«  brez vsakršnih strokovnih kompetenc kot po tekočem traku odpirajo »svetovalnice« in služijo. Ko starši ugotovijo, da otrok vodi njih in ne oni  njega, poiščejo nekoga, ki bo njih in otroke ponovno utiril na pravo pot.

Politika

Ni mi vseeno: Ugled, spoštovanje, vpliv…

Svet se hitro vrti, večina nas mu komajda sledi. Ni naključje, da vsa mogoča svetovanja, terapevtske delavnice, izobraževanja, celo »akademije« za osebno rast in pomoč vznikajo kot gobe po dežju. In dobro služijo. Berem. Akademija Mastermind. Deluje že kar nekaj let in je med kariere željnimi znana in priznana. Poskrbi za osebno rast, motivacijo, pozitivne vibracije … Na promocijski strani so med nekdanjimi študenti tudi imena znanih Slovencev. Tudi športnikov. Zavec, Isakovič, Štuhec … Češ, poglejte kdo vse je z našo pomočjo uspel. Celo zmagoval. Morda res. Reklama ni slaba. A sama sem iz časov, ko smo stavili predvsem na izobrazbo in talent, ko je šlo za poklic, pa tudi na zelooooo dolgo »vajeniško dobo«. Danes je drugače. Vajeništvo ne šteje. Potrebne so vse mogoče, ne le uradne diplome. Certifikati, potrdila, priznanja že za kaj in že od koga. Vse to se plača, a mnogi verjamejo, da tudi izplača.

revija Jana