Tibor Golob

Zgodba o uspehu modnega oblikovalca Davida Hojnika je bolj ali manj znana, ne pa tudi tisto, kar ga je oblikovalo v človeka, ki daje od sebe mnogo več, kot se od njega pričakuje. Njegova zgodba nosi pomembno sporočilo o moči podpore bližnjih. Kajti kakšen človek bi postal, če bi mu kot dečku pristrigli krila, ki so se zdela prevelika za ta svet?

Estrada

Ana Maria Mitič: Na sodišču ni zmagovalcev

S pogledom drsim po unikatnih oblekah, modno dovršenih sladkorčkih, ob katerih mariborski atelje napolnijo tihi »ohi« in »ahi«. Kar omamljena postajam od bleščic, perja, valovanja tila in svetlikajočih se kristalov. Mladenič s kratko pristriženo bradico mi s toplim nasmehom poda roko. Ko stopiva v ozadje, me tudi tam objame val elegance: lične skodelice, sladki grižljaji pod stekleno kupolo, cvetje, mehke blazine in stoli iz pliša. Kot čajanka sredi modne pravljice. David uglajeno sedi v svojem kraljestvu in kmalu v njegovih očeh uzrem fantiča iz Benedikta.

##PAIDBREAK##

Tistega, ki je napolnil nebo z željami. In jih uresničil. Ko si drugačen, te to lahko zlomi ali pa izoblikuje. To je zgodba o fantu, ki je trmasto dokazoval svojo vrednost – ko so se vrata zapirala, je ubral novo pot, jo pogrnil z rdečo preprogo in ustvaril nekaj boljšega od tistega, kamor ga niso sprejeli. Kar ga je nekoč ločevalo od drugih, ga danes določa. 

Doma so me razumeli

Davidovo otroštvo je bilo brezskrben čas, preživljal ga je zlasti v družbi dve leti starejše sestrične Nine. »Živeli smo pri babici na vasi, v hiški, obdani z gozdom in travniki. S sestrično sva si ustvarila svoj svet, prijateljev nisva potrebovala. Rad sem bil v njeni družbi, saj je imela vse, kar sem si želel, a ni bilo ‘primerno’ za fanta. Imela je barbike, pa sva se igrala skupaj. Imela je oblekice, pa sva se preoblačila. Trenirala je balet, pa sem ga začel še jaz,« se smeje in nadaljuje, da se mu je vse to zdelo idealno, saj ga niso privlačile običajne fantovske reči.

Ljudje

Predstavljamo vam stilista, ki oblači Melanio Trump

»Oče me je skušal pritegniti z avtomobilčki in tovornjaki, a mene to preprosto ni zanimalo. Raje sem se igral cvetličarno, izdeloval šopke, aranžiral darila, risal, slikal, ustvarjal, gradil iz kock, oblačil punčke in iskal navdih v reviji Barbie. Celo brati sem se naučil iz nje! Ampak vse to nikoli ni bilo problem – doma so me razumeli,« je hvaležen David, ki so mu domači dajali pomembno oporo, ko je spoznaval svoje odtenke. »Imel sem varno zavetje, in dokler sem živel v tem mehurčku, je bilo vse preprosto. Dovolili so mi, da sem to, kar sem.«

Tibor Golob

Drugačen

Mehurček je počil z vstopom v osnovno šolo. »Takrat sem prvič začutil, da sem drugačen. Fantje so igrali nogomet, se pretepali, zanimale so jih stvari, ki so mi bile tuje. Ko sem stopil v ta svet, sem se moral na novo umestiti,« pripoveduje in poudari, da svoje drugačnosti zavoljo sprejemanja ni zatrl. »Zelo rad sem nastopal z baletno skupino, igral v dramskih predstavah in povezoval prireditve. To je bilo moje. V tem sem res užival.« Po drugi strani je za hrbtom doživljal zasmehovanje in zaničevanje.

»Po hodniku so za menoj metali copate in vzklikali: ‘Glej baletko, glej baletko!’ Takrat se vprašaš, ali si res ti tisti, ki je čuden, ali pa je svet okoli tebe tako zloben. Sem pa vse to nekako potlačil v sebi. Starši dolgo niso vedeli, da je karkoli narobe. Imeli so pridnega fanta, odličnega učenca, ki se je povsod udejstvoval. Seveda me je dogajanje v šoli žrlo, a sem si rekel: to moraš potrpeti, da lahko na drugi strani živiš, kar te osrečuje.«

Šele danes razume, kaj vse je prestal kot otrok, in razmišlja, da bi nemara marsikdo opustil svoje sanje, da bi ustrezal družbenim normam. Sam ni klonil. Njegova notranja moč je bila ključna. In družina, kakopak, saj so mu bili v oporo in mu pomagali razpreti krila. »Imel sem srečo. Podpirali so me ne glede na vse.« Tako je začel zoreti v osebnost, ki v ovirah vidi predvsem izzive.

Pomemben mejnik je bil vpis na Drugo gimnazijo. »To je bila najboljša odločitev, kar sem jih kadarkoli sprejel. Prišel sem med nove, odprte ljudi in prvič nisem več izstopal. Bil sem eden izmed njih, ne pa outsider. Čeprav so se še vedno našli posamezniki, ki so me označevali, mi je šola dala varen prostor, kjer sem lahko bil to, kar sem,« se spominja David, ki je še posebej zacvetel, ko se je pridružil mladinskemu gledališču English Student Theatre; tam je svojo umetniško plat izražal kot igralec in plesalec v muzikalih.

Tibor Golob

Hvala za lekcije

Čeprav je sprva razmišljal o ustvarjalnih poklicih, kjer bi lahko bolj izrazil svojo umetniško plat, se je po srednji šoli odločil za študij medijske komunikacije. »To mi je na nadaljnji poti zelo koristilo pri ustvarjanju lastne blagovne znamke, komuniciranju in tudi (grafičnem) oblikovanju.« Sočasno je začel delati v znani prodajalni z oblačili. To mu je dalo priložnost, da se pobliže seznani z modno industrijo, ki ga je tako zelo privlačila. Pet let je pridobival izkušnje, ko pa se mu je ponudila priložnost za napredovanje, je na presenečenje vseh ostal praznih rok.

»Takrat sem prvič začutil, kako zelo si lahko odvisen od odločitev drugih – tudi če daš vse od sebe,« pravi. Grenka izkušnja je bila eden od povodov, ki so ga spodbudili, da vzame škarje in platno v svoje roke. Ustvarjati je začel že prej ob delu, k temu so ga spodbujali tudi najbližji prijatelji. Prav ta preplet okoliščin ga je dokončno ponesel na pot oblikovanja unikatnih oblačil in ročno izdelanega nakita.

Seveda pa ni šlo brez novih lekcij. »Spoznal sem, da ne moreš biti sprejet pri vseh – nekaterim preprosto ne boš všeč, drugi se bodo počutili ogrožene, s tretjimi pa se ne boš ujel. Tako sem ugotovil, da moram delati nekaj, pri čemer bom res odvisen zgolj od samega sebe,« pravi Hojnik, ki ga je prošnja prijateljice Maje Keuc, naj ji izdela obleko za Emo, skoraj čez noč izstrelila na vrh. »Naenkrat sem dobil stranke, in to ne le naključne, začeli so me klicati znani obrazi. Oblikoval sem za oder, ki me je zmeraj privlačil, vse pa se je zgodilo zelo hitro.«

Tibor Golob

Priložnost je resno zagrabil in se iz samouka prelevil v drznega modnega kreatorja. Bliskovit vzpon pa je imel tudi manj prijetno plat. »Verjamem, da sem zaradi tega šel marsikomu v nos, in so me hitro odrinili na stran.« Tudi v ljubljanskem modnem krogu se ni nikoli zares počutil sprejetega. »Videl sem, da nima smisla vztrajati.«

34-letnik je tako začel snovati svoje modne revije, futuristične modne večere in graditi prepoznavno zgodbo DH Fashion. Po osmih letih ustvarjanja se je zgodilo prelomno leto 2021, ko odprl svoj Atelier v Mariboru. Galerija za izložbo, šivalnica in družabni kotiček, v katerem srebam zeliščni čaj, je mnogo več kot butik. Je odsev identitete, ki jo je zgradil upornik, ki je verjel vase in v svoje sanje. »Nisem imel bogatih staršev, ki bi financirali moje ambicije. Bilo je težko, a sem z lastnimi žulji uresničeval načrte – in ta pristop me še vedno spremlja.«

Danes v tem, kar počne, stoji samozavestno. »Nimam več občutka, da se moram komurkoli dokazovati,« pove David, ki je ostal prizemljen, skromen, če hočete, saj se nikoli ne tolče po prsih ali vzpenja s teptanjem drugih. »Vedno sem ustvarjal iz iskrene želje, nikoli iz preračunljivosti. Če delaš preveč taktično, stvari izgubijo dušo. Uspešen si lahko tudi brez tega, da drugim zapiraš pot. Ravno nasprotno – veselilo bi me, če bi nas bilo več in bi lahko skupaj rasli.«

Tibor Golob

Kar daješ, to se ti vrne

Leta in leta se je trudil dokazati svojo vrednost – je to razlog, da daje toliko od sebe? David pomisli, nato pa sklene, da ga je na poti res gnalo predvsem dokazovanje – a ne drugim, temveč sebi. »Vedno sem si želel dokazati, da zmorem. Če mi kdo reče, da se ne da, bom naredil vse, da dokažem nasprotno. Pri meni ni polovičarstva – če se nečesa lotim, grem do konca. In nikoli ne počivam na lovorikah. Vedno razmišljam, kaj lahko naredim še bolje.«

Ljudje, ki dajejo 200 odstotkov od sebe, pogosto tudi nekaj žrtvujejo. Kaj je bila njegova cena? »Zagotovo čas. Ko je posel tvoj otrok, mu daš vse – včasih tudi preveč. In potem hitro pozabiš nase, na to, da moraš kdaj tudi zadihati in se odklopiti. Pri meni sta bila dolgo samo delo in spanje. Zdaj pa se učim, da si vzamem trenutke zase – tudi če je to samo dan doma, na soncu, brez misli na delo. Včasih je dovolj, da za kratek čas nekam pobegnem in samo sem. Brez telefona, brez razmišljanja. To je zame danes največji luksuz.«

Med pogovorom postane jasno še nekaj. Če bi odraščal v okolju, kjer bi moral svojo drugačnost skrivati ali jo prilagajati pričakovanjem drugih, verjetno ne bi zgradil tako trdne samopodobe. In brez nje tudi ne bi verjel, da zmore preseči okvirje ter uresničiti sanje. Tudi njegova mehkoba ima korenine v domačem okolju. »Pri nas so bile vrednote zelo jasne – delo, spoštovanje in pomoč drugim. Nikoli se nismo spraševali, kaj bomo imeli od tega, če nekomu pomagamo. Vedno smo delovali z dobrim namenom, brez slabih energij in zamer. Še vedno verjamem, da se ti v življenju vrne to, kar daješ. Ne zato, ker bi kaj pričakoval v zameno, temveč ker verjamem v ravnovesje. Če delaš dobro in misliš dobro, te to na neki točki najde.«

revija Jana