Šimen Zupančič

Martina Konobelj je pred dobrim desetletjem in pol zbolela za ulceroznim pankolitisom. Ta  izredno težka preizkušnja ji je postavila življenje na glavo.  Začela je iskati naravne rešitve, a pot do ozdravitve ni bila lahka, saj je morala pri sebi marsikaj spremeniti.

»Leta 2010 sem zbolela za ulceroznim pankolitisom. To je kronična vnetna črevesna bolezen, kar pomeni, da sem imela celotno debelo črevo v kroničnih ranah in vnetju. Vem, da je bolezen prišla kot klic duše. Prinesla je sporočilo, da nujno potrebujem spremembo življenjskega sloga,« začne pripoved Martina, mama dveh sinov.

##PAIDBREAK##

Po diplomi iz tekstilnega inženirstva jo je prav bolezen spodbudila, da je diplomirala še iz dietetike in postala prehranska svetovalka, opravila je tečaj za vaditeljico skupinskih vadb in osnov pilatesa, postala certificirana Bownova terapevtka, pred nekaj dnevi pa je pridobila tudi licenco za opravljanje zdravilske dejavnosti. Že štirinajsto leto vodi telovadne skupine preko društva Kraški dren in dve skupini žensk, na Facebooku pa svetuje v skupini Ozdravitev in obnovitev telesa. 

Ujeta v bolečini

Med kronično vnetno črevesno boleznijo so se hude težave kar vrstile. »Sprva se je po odvajanju na papirju pojavila kri. Temu sprva nisem pripisovala večje pozornosti. Kmalu so se začeli slabosti in krči. Veliko me je napihovalo, imela sem občutek gromozanske gmote, ki ne more ven. To se je stopnjevalo v krvave driske s primesmi sluzi in neprebavljenimi delci hrane, tudi po 25-krat dnevno. V dveh mesecih od postavitve diagnoze sem izgubila 17 kilogramov. S prvotnih 52 sem pristala na 35 kilogramih pri višini 167 centimetrov. Trpela sem hude bolečine v trebušnem predelu, sklepih in vezivnih tkivih. Zaradi oslabele mišice anusa sem bila dobri dve leti prisiljena nositi hlačne pleničke. Bilo je kritično, moje življenje je pravzaprav viselo na nitki. A bolezen me ni prizadela zgolj fizično. Na veliki preizkušnji so se znašli vsi bližnji in takratni partnerski odnos.

Moj prostor se je omejil na štiri stene. Postajala sem depresivna, avtodestruktivna, zapirala sem se vase, od sebe sem odrivala še tisto malo ljudi, ki so mi bili pripravljeni stati ob strani. Sposobna sem bila opravljati zgolj osnovne življenjske funkcije, pa še to mi je bilo odveč. Postala sem ukleščena v lastnem telesu, polnem bolečine. Nihče me ni mogel razumeti. Stroka se temu ni posvečala, nad mano pa so se vršili tihi pritiski in pričakovanja, ki jim nisem bila kos. Kljub vsemu sem se trudila za kanček optimizma. Želela sem samo verjeti in zaupati, da bom kljub črnim napovedim ozdravela.«

Šimen Zupančič

Zakaj, zakaj?! 

»Že kot dojenčica sem bila veliko bolna. Pri devetih mesecih sem prvič zbolela za vnetjem ušes, ki je potem prešlo v kronično. Neprestano štiriletno jemanje antibiotikov je terjalo davek: porušeno črevesno floro in motnje v delovanju črevesja. V otroštvu in najstništvu nisem občutila večjih težav, potem pa je pri 22 letih kot strela z jasnega nastopila usodna prelomnica in moje življenje čez noč sesula v prah. Vse fizične bolečine, ki so se pojavile do takrat, smo nekako zatrli, možgani so vse potlačili v nezavedno, telo pa ni pozabilo.

Zelo izrazito se je začelo odzivati na travmatične dogodke. Večino vsega v življenju sem doživljala zelo stresno. Nekje vmes pa sem popolnoma izgubila občutek za lastno vrednost in delovala proti sebi. Bila sem nesamozavestna, plašna, manjvredna. Nizka samopodoba je privedla do sramu in potlačene jeze. Vsa težka čustva pa so se kopičila v trebušnem predelu. Preprosto je moralo počiti in počilo je tam, kjer se je (pre)mnoga leta vsa ta 'nesnaga' nabirala. Telo je nato začelo čistiti, česar um ni bil sposoben.«

Hočem zdravje! 

»Pot do ozdravitve je bila polna zelo velikih preizkušenj na vseh življenjskih področjih. Potrebovala sem kar štiri leta, da sem lahko rekla, 'zdaj sem pa kolikor toliko v redu'. Ključno je bilo, da sem se odločila življenje vzeti v svoje roke, saj izključno jaz čutim, kaj moje telo potrebuje. Obljubila sem si, da ne bom dopustila ožigosanja za bolnico z avtoimunskim stanjem, povrhu vsega neozdravljivim. Starši so me pri tej odločitvi tudi finančno podprli, za kar sem jim neizmerno hvaležna. Preizkusila sem raznorazne terapije, tako prehranske, gibalne, manualne, energijske kot duhovne, in vse so pripomogle ne le k ozdravitvi črevesja, temveč tudi k celoviti obnovi telesa.

Zavedala sem se, da z uradno medicino ne bom odpravila vzroka bolezni. Hvaležna sem vsem zdravnikom, ki so se trudili po najboljših močeh, v sebi pa sem čutila, da moram na svojo pot, pot iskanja naravnih rešitev. Zaupala in verjela sem v moč narave ter prehrane, v moč gibanja. Velika sprememba na bolje se je pokazala, ko sem dojela, da je prisotnost bolezni na fizični ravni tudi odsev duševnega stanja v nevidnem duhovnem bitju človeka.«

Sprememba hrane ni bila dovolj

»Prehrana je zame osnova na poti do ozdravitve. Bila je moja prva pomoč v najtežjem obdobju, pri obnovi tako poškodovanega črevesja. Za študij prehranskega svetovanja sem se odločila v največji meri zato, da sem iz znanja potegnila najboljše in zame najuporabnejše. Bilo je potrebnega nekaj eksperimentiranja, da sem ugotovila, kako se telo odziva na posamezna živila. Za nekaj časa sem izključila popolnoma vso procesirano hrano in jo nadomestila s protivnetno in prvinsko. Črevesna struktura se je začela celiti in črevesje je postalo sposobno vsrkavanja hranil.

Vendar sem kmalu spoznala, da sama hrana nima učinka, če se vrtim v čustvenem stresu in nerešenih travmah, ki se pogosto somatsko kažejo na prebavnem traktu. Pri tem mi je veliko pomagal izkušen manualni terapevt, da se je živčni sistem začel umirjati in sproščati nakopičeno čustveno napetost. Tako sem podprla direktno povezavo črevesje–možgani in izboljšala psihično počutje kot tudi prebavno funkcijo. Tudi Bownova terapija deluje po tem principu.«

V plezalno steno po samozavest

A tudi to še ni bilo dovolj. »Uporabila sem tudi homeopatsko zdravljenje in duhovne terapije. Veliko truda sem vložila v sprejemanje sebe, v obračanje misli in čustev, zavestno spreminjanje življenja. V zavedanje, da mi je bila ta preizkušnja dana z namenom sprememb za potomce. Ker sem imela možnost izkusiti, kaj pomeni biti nezmožen gibanja, sem v času okrevanja sprejela povabilo za vodenje telovadnih skupin.

K vsesplošnemu boljšemu počutju je veliko pripomogla tudi odločitev, da se preizkusim na plezalni steni. Prvič sem se tam pojavila s slabimi 40 kilogrami teže. To je bil zame ogromen in odločilen korak, pri katerem sem dobila potrditev, da zmorem na videz še tako nemogoče. Postajala sem samozavestnejša, izgubljala sem strah in nezaupanje, pridobivala pa sem ljubezen in mir.«

Kadar je hudo, pospravljaj!

Naučila se je premagovati stres in druge težave. »To je kar precejšen izziv, saj smo kot družba pahnjeni v vsakodnevne stresne situacije na vseh področjih. Zdaj se rada umaknem v svoj mir, stran od negativnih informacij in ljudi, ki s svojo energijo povzročajo slabo počutje in širijo strah. Preko gibanja, naj bo to vadba, plezanje ali sprehod v naravi, postanem veliko bolj sproščena, pozitivna, dobre volje, vse se mi zdi lahkotneje in preprosteje. Čutim, da sta v meni nepremagljiva moč in samozavest. Z zavedanjem, da je življenje igra, ki nam prinese tisto, kar potrebujemo in zmoremo preživeti, lažje sprejemam vsakodnevne izzive ter odločitve.

Ko me življenje pahne v situacije, ko se vklopita ego in um, ki začne razmišljati o prihodnosti, analizirati, delati vse možne scenarije in podobno, se poskušam zavestno postaviti v tukaj in sedaj. Največkrat se v takih situacijah odpravim pospravljat, kuhat in poslušat glasbo. Pomagata mi tudi topel tuš in dihanje. Če je hudo, si dovolim izjokati skrbi, vendar si pri tem omejim čas, sicer bi lahko jokala ves dan. Doslej se je vedno izkazalo, da je vse tako, kot mora biti – v moje najvišje dobro.«

Velika zmaga

Po spremembi življenja so vsi njeni bolezenski simptomi in težave izzveneli. »Zdaj živim povsem običajno življenje brez omejitev. Sem brez zdravil, ne obremenjujem se s preteklostjo, poskušam samo uživati v trenutku. Samozdravljenje pa se nadaljuje. Vedno znova se učim, padam, se pobiram in rastem. Še vedno so v meni zavore in nanje me opozarjajo razna stanja. Ni preprosto, vendar se zaradi tega ne obsojam. Samo ozavestim, sprejmem in poskušam izpustiti, kar ni mojega. Zaupam. Vem, da se nič ne zgodi z danes na jutri. Za veliko zmago si štejem, da sledim svojim občutkom in klicu duše ter ne delujem proti sebi. Velika zmaga je zame vsak še tako majhen korak naprej.

Zdravje in dobro počutje ohranjam z gibanjem, kolikor se le da prvinsko hrano, s čim boljšim spancem in duševno uravnovešenostjo. Ne oziram se na okolico, delujem v skladu s svojimi načeli in se učim pluti skozi življenje z mirnostjo, brez upiranja ter iskanja argumentov. Nisem stroga do sebe, živeti skušam tako, da se dobro počutim ob tem, kar počnem. Živim zavestno in sem s svojimi izbirami zadovoljna. Večkrat si privoščim kaj samo zase, naj bo to skodelica kave, nakup oblačila, trenutek, ko postanem in se zavem, da imam vse za popolno srečo. Otroka in partner, ki so moj steber, me učijo, da je življenje lahko zabavno, lahkotno in harmonično.«

revija Jana