Robert Balen

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Jana za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

A kaj nam ostane, če drži, da je v resnici pot tista, ki šteje?

Gladek in aerodinamičen se X2 blešči v soju neonskih luči; z vrati, odprtimi navzgor, je videti kot nekakšen lego skarabej z razprtimi krili. Ali pa kot masažna komora, postavljena na sani in opremljena z rotorji. Ali pa kot sarkofag za dostojanstvenika tehnološko napredne civilizacije z druge strani galaksije.

Tehnologija

Med cesto in nebom: prvi leteči avto že v prodaji

Vsekakor pa ni videti kot nekaj, kar bi človek brez temeljitega razmisleka označil za leteči avto; ne nazadnje oglata beštija sploh nima koles. Čuden je, a tudi prihodnost je čudna, in to tako zelo, da pravzaprav nihče ne more povedati, kako bo videti. Pa ne čez sto, dvesto ali tisoč let – ampak tako rekoč pojutrišnjem.

##PAIDBREAK##

Previdno sklonim glavo in se namestim na voznikovem sedežu; prostor je majhen, a ne utesnjujoč, na moji desni je še sedež za sovoznika, to pa je tudi vse. Pred menoj je armatura, ki pa v resnici to ni; pričakoval sem nepregledno množico stikal, ročic in števcev, na armaturi je pa le preprost zaslon, na desni strani nameščen tablični računalnik in to je vse – brez volana, pedalov, brez prestavne ročice ali ročne zavore. Torej vožnja brez izmeničnega skakanja po stopalki za hitrost in zavori, brez kurjenja menjalnika …  Predvsem pa brez ceste in stika z drugimi vozniki.

»Vozilo ima edinstveni Xpengov čip, ki je pripravljen na adaptacije za samostojno vožnjo; kakor hitro bo sprejeta ustrezna zakonodaja, bo umetna inteligenca vozila povsem samostojno – potnik bo samo sedel in užival v vožnji,« mi razloži Simon Korun, prodajni predstavnik za Xpengova vozila v mariborskem avtosalonu Meško. Ah, umetna inteligenca – ta vsemogočni duh iz čudežne svetilke, ki ga ni mogoče več stlačiti nazaj in ki ne bo odnehal, dokler nam ne bo izpolnil prav vsake želje, tudi tistih najbolj otročjih in nevarnih …

Robert Balen

Da bi letel s teboj

Verjetno bi moral biti prizanesljivejši, ne nazadnje je kitajski avtomobilski proizvajalec Xpeng menda Mariboru in Sloveniji nasploh izkazal veliko čast, s tem ko je pripeljal svoj električni leteči avto, ali bolje rečeno, taksi dron v štajersko prestolnico. Kot poudari Jure Škaper, vodja prodajno-servisnega centra pri taisti avtohiši, je futuristična frča pred tem v Evropo zašla šele trikrat ali štirikrat za izključno najpomembnejše poslovne priložnosti. In ne, na Štajersko ni priletel, temveč so ga pripeljali kar lepo po kopnem; saj drugače tudi ne bi šlo, kajti baterija zadostuje le za slabe pol ure letenja.

X2 namreč ni zasnovan za šoping izlete v New York, temveč kvečjemu za skok po krofe na Trojane, v prvi vrsti pa za prevažanje po mestu; v ta namen ga kot samoleteči taksi že uporabljajo na Kitajskem in kakopak v tehnološko vročičnem Dubaju. Leti na 300 do 500 metrih višine, doseže pa hitrost okoli 130 kilometrov na uro. Ni slabo – čeprav si ni težko zamisliti, da bo ob vrtoglavem tehnološkem razvoju to že v nekaj letih bistveno preseženo. Pa cena? Nekje 280.000 evrov.

Seveda sem upal, da se bom lahko z X2 dvignil v zrak, morda naredil kakšen krog nad Mariborom, po možnosti obrnil luping nad hčerino šolo – toda evropska zakonodaja v tem trenutku še ne dovoljuje letečih avtov, zato je visoki gost ostal kar lepo prizemljen v salonu. Tako se moram zadovoljiti z buljenjem v tablico na armaturi, nameščanjem riti na voznikov sedež in zamišljanjem, kako bo, ko se bodo nekega dne tile rotorji zagnali zares. In bi se znašel pol kilometra nad mestom, okoli mene pa bi brenčalo še na stotine, na tisoče podobnih kovinskih skarabejev.

Robert Balen

Hitenje proti cilju

Preusmeritev dela transporta v zrak bo imela številne posledice tako za družbo kot vsakogar med nami. Čeprav proizvajalci trdijo, da bodo X2 in njegovi konkurenti bistveno zmanjšali izpuste toplogrednih plinov, znanost tega ni dokončno potrdila; električna vozila resda ne proizvajajo ogljikovega dioksida, a njihova proizvodnja obremenjuje okolje (predvsem proizvodnja baterij). Ameriška študija iz lanskega leta je pokazala, da se ti vplivi izničijo približno po dveh letih; po preteku tega obdobja je uporaba električnega avta bolj ekološka od vožnje avta na fosilna goriva.

Vendar ta pogled ne upošteva uničujočega vpliva množice letečih vozil na ptice. Ki za razliko od X2 in druščine pač ne premorejo umetnopametnih računalnikov, ki bi jim omogočali nenehno izmikanje ostrim lopaticam rotorjev. Če bi nebu nad mesti zavladali leteči avti in taksi droni, bi z njega skoraj zagotovo izginil večji del nemočnih golobov, kosov, ščinkavcev in sinic, namesto njihove pesmi pa bi zrak polnilo pritajeno brenčanje strojev.

In končno je tu še učinek na medčloveške odnose in življenje. Ameriški strokovnjak za logistiko Kevin DeGood je prepričan, da je v interakciji med vozniki, v premagovanju ovir in tudi v zamudah ter čakanju v zastojih nekaj globoko človeškega – saj veste, pot je cilj. Zato ocenjuje, da bo pojav letečih avtov, ki si jih bodo vsaj v začetni fazi lahko privoščili izključno premožni, le še poglobil delitve in elite dodatno odtujil od realnih težav sveta in sočloveka.

Naprej ali nazaj? V prihodnost! 

Ne vem, no. V osemdesetih in devetdesetih smo si leteče avte predstavljali nekako bolj kot znamenitega DeLoreana iz kultne filmske trilogije Vrnitev v prihodnost: frajerske, zabavne in skoraj vsemogočne. Z vplivi na okolje se tedaj še ni bilo treba obremenjevati, in da bi frče lahko prispevale k zdraham in splošni zavisti, nam seveda ni kapnilo; tedaj se je pač še (zmotno!) verjelo, da vse krivulje lahko držijo le navzgor in da so leteči avti pač logičen korak na poti do zvezd. Pa se je izkazalo, da je prihodnost bliže, kot smo si mislili – in zdaj je tu, pa če nam je všeč ali ne.

Prihodnost je vedno čudna in nikoli povsem takšna, nasprotja pa se drugo od drugega oddaljujejo tako hitro, da jih je še komaj mogoče spraviti v enoten miselni okvir. Poznam možakarja, ki vozi starega seata ibizo z motorjem, ki ga poganja odpadno olje iz friteze – na obzorju pa že brnijo električni leteči stroji, s katerimi upravlja umetna pamet, in vse to je isti svet, isti čas …

O tem razmišljam, ko si odpenjam varnostni pas in se spravljam z voznikovega sedeža X2. Z glavo še vedno v oblakih stopim iz vozila – in treščim naravnost v vrata, ki se dvigajo nad menoj. Z roko si podrgnem bolečo buško in pomislim: »Nekaj časa bi pa trajalo, da se navadim na tole.«

Kitajska prevlada

Kot rečeno, je X2 bolj nekakšen veliki dron kot pa pravi leteči avto; slednji imajo poleg propelerjev namreč še vedno tudi avtomobilska kolesa, ki jim omogočajo vožnjo po cestah, za vzlet po potrebujejo stezo, dolgo nekje 300 metrov, medtem ko se brezpilotniki, kot je X2, navpično dvignejo v zrak (zaradi česar jih angleško označujejo s kratico EVTOL). Eden prvih pravih letečih avtov je AirCar, ki ga je leta 2021 razvilo slovaško podjetje KleinVision; slednje je leta 2024 licenco prodalo kitajskemu proizvajalcu Hebei, ki načrtuje množično proizvodnjo.

Čeprav so s proizvodnjo električnih avtomobilov in brezpilotnikov prvi začeli v ZDA, ni dvoma, da je Kitajska v zadnjih letih prevzela primat na tem področju. V tem kontekstu lahko tudi Xpengov prikaz X2 v Mariboru razumemo kot novo demonstracijo kitajske prevlade. Vsekakor pa je bila to odlična promocijska poteza in Meškov mariborski salon je bil ob otvoritvi dodobra napolnjen (na slovesnost se je lahko prišlo le z ekskluzivnim povabilom). In še zanimivost: da bi se izognili evropskim predpisom, ki nalagajo visoke (20-odstotne) carine za vozila, proizvedena na Kitajskem, so v Xpengu sklenili partnerstvo z avstrijsko Magno, ki sedaj sestavlja njihove avte v Gradcu.

revija Jana