Robert Balen

Da se ne gre predati in da je za ljudi v invalidskem podjetju CSS, ki želijo delati, treba dati vse od sebe, je začutila tudi pravnica in prekaljena direktorica Mariana Karla Rebernik, takrat 20 dni sveža upokojenka. Imam voljo in znanje, zakaj ne bi spravili podjetja nazaj v plus, je dejala in SDH ji je dal zeleno luč. Ne samo, da podjetje zdaj posluje stabilno in je posodobilo opremo, ampak celo širi proizvodnjo in je zaposlilo nove sodelavce.

Po vaših izkušnjah so dobri krizni menedžerji prav ženske. Zakaj?

Mislim, da smo bolj analitične, ker se bolj osredotočamo na bistvo – zakaj je neka kriza nastala. In da ob tem ne pozabljamo, da so najpomembnejši del vsake zgodbe, krize in uspeha, ljudje. Občutek za ljudi je nekaj, brez česar ne gre. Kaj vendar pomeni general, če je sam, če nima nikogar, ki bi mu poveljeval, mu sledil? V krizi moraš biti tudi skromen in imeti vizijo ter ustvariti zaupanje – najprej v hiši, nato pri kupcih, dobaviteljih.

Ste že od nekdaj na vodilnih funkcijah vedno dajali na prvo mesto ljudi, pa potem dobiček, ali se je to pri vas okrepilo z leti?

To je moja rdeča nit. Če pomislim na začetke v kemični tovarni Podnart, smo bili eni prvih, ki smo uvedli zajtrke, pa počitek med delom, v podjetju smo naredili trim stezo, uvedli smo masažo ... Tudi za plače delavcev sem se z lastniki podjetij vedno borila. A to so skrite bitke. Lastniki absolutno gledajo na čim manjše stroške, a ko se stroj pokvari – pa stane, na primer, 5.000 evrov – ni problem. Kaj pa človek? Nima nadomestljivih rezervnih delov in ima določene zmogljivosti, ne moreš ga do onemoglosti ožemati. Tudi v Iskri sem se potrudila, da so ljudje imeli prijazno delovno okolje, in dala sem jim vedeti: brez vas stroji ne morejo delovati. Delala sem v dveh popolnoma različnih podjetjih – v Podnartu je bilo treba podjetje dvigniti iz pepela, postaviti na noge, v Iskri pa izboljšati rezultat, medtem ko je v CSS povsem tretja pot. Od tega podjetja nihče ne pričakuje strašnih rezultatov, silnih dobičkov, ampak gre za družbeno koristnost, da se ljudem z omejitvami omogoči, da delajo. Ali veste, kaj me je najbolj fasciniralo, ko sem po televiziji gledala prispevek o propadu CSS?

· Invalidsko podjetje

Znano, kdo naj bi vodil škofjeloški CSS: tole je bodoča direktorica

Takrat, ko še niste vedeli, da podjetje ne bo potonilo in da boste pri tem sodelovali?

Da, takrat sploh nisem razmišljala o svoji morebitni vlogi, saj sem se ravno dobro upokojila. Ampak ko sem slišala zaposlene iz CSS, kako so govorili, da bi radi delali, se mi je to zdelo nekaj posebnega! Saj veste, da se v podjetju vedno najde kdo, ki išče izhode, oni pa so pred vso Slovenijo govorili, da bi radi delali! Mar si ne zaslužijo priložnosti? Mar ni bolje, da delajo, kot da so vezani na socialne transferje in osamljeni doma? To, da greš vsak dan od doma, je zelo pomembno. Potem ko sem bila v intenzivnem delovnem ritmu (tudi po 12 ur na dan), sem bila po upokojitvi samo doma – in po 20 dneh sem se počutila, kot da ne koristim nikomur. Toliko izkušenj in energije še imam. Nato pa so me poklicali na sestanek z loškimi obrtniki, župani in sindikalistko zaradi reševanja podjetja CSS ter me vprašali, ali se vidim v tej zgodbi. Za zaustavitev likvidacijskega postopka so namreč potrebovali direktorja podjetja. Potem ko so mi po pogovoru dali zeleno luč še na SDH, sem začela z delom. Vse se je odvilo zelo hitro. Vsaj poskusila bom, sem jim rekla. Tisti, ki me poznajo, vedo, da sem vztrajna in rinem – vse do cilja.

Ste povabilo na čelo CSS videli kot klic na pomoč ali vam je pomenilo osebni izziv?

Oboje. Moji zdajšnji sodelavci so takrat izžarevali željo, da bi hodili v službo – to me je gotovo premaknilo in spodbudilo. Kot drugo pa nisem želela vseh svojih izkušenj kar zavreči, vse je bilo še sveže in sem si rekla, da jim sedaj pa res še lahko pomagam. Morda pa bodo prijemi, ki sem jih nabrala, še pravi in bodo delovali v tem podjetju. In kaže, da sem morda le imela prav.

Torej ste čutili, da še lahko koristite, da lahko družbi še nekaj date ...

Točno tako. In človek se doma res nasiti pospravljanja za pospravljanjem. (smeh) Ko sem prišla v CSS, sem mislila, da je to hiša strahov: od stranišč naprej, pa stroji zanemarjeni, vrata okrušena ... Kako lahko to dopustite, kako lahko vi, zaposleni, greste na takšno stranišče? So mi dejali, da tega sploh ne vidijo več, človek se navadi. Ne gre tako! Takrat marsičesa niso več niti opazili, danes je že drugače. Gre za malenkosti, ki stanejo zelo malo, in marsikaj lahko sami storimo, samo ljudi je treba motivirati in steče.

Ena izmed zaposlenih mi je povedala, da se ji zdi dobro, ker ste takoj uvedli red. Že na začetku ste imeli delovno akcijo: udarniško ste prebarvali in pospravili prostore, pomili okna, pobarvali vrata, pospravili po hodnikih.

Predlagala sem, da bi se štiri ure registrirali, štiri ure pa poklonili za delovno akcijo, a so sami od sebe poklonili cel sobotni delovnik. Takrat smo opravili glavnino dela, nato pa so nekateri oddelali še kakšno dodatno popoldne. Bilo je preveč za en dan.

SDH je novembra lani naročil neodvisno finančno revizijo in ta je podala mnenje, da nadaljnji obstoj tega ranljivega podjetja nima več smisla. Verjetno je bilo to mišljeno finančno? V današnjem svetu je podjetje brez smisla, če ne prinaša dobička?

Tako je.

Ampak vi ne boste delali z minusom, ko pa se že kažejo rezultati in širite proizvodnjo?

V tem trenutku smo pozitivni. Rahlo, ampak smo. Naš lastnik, država, od nas ne pričakuje ne vem kakšnega dobička, temveč da delamo pozitivno, zaslužimo za svoje stroške; na strani posla naši kupci pričakujejo, da bomo konkurenčni, naši dobavitelji pa, da bomo svoje obveznosti korektno poravnavali. To so naloge, za katere sem prepoznala, da so na mojih ramenih, in trudim se, da jih uresničim. Koliko bomo dobili novih poslov, koliko dogovorov se bo uresničilo, še ne vemo. Ampak gotovo več kot nič. Če ne storiš prvega koraka, ne moreš priti do cilja. In mi korajžno iščemo in sprašujemo obstoječe partnerje po novih projektih ter oddajamo ponudbe. Verjamem, da se podjetja, ki sodelujejo z nami, zavedajo, da delajo nekaj dobrega in da se jim to na koncu tudi finančno obrestuje.

Sa. R.

Prejšnji teden ste bili na dogovorih v treh podjetjih v Nemčiji.

To so dolgoletni partnerji CSS, ki jih je informacija o likvidaciji zelo stresla. V tujini je to znak za alarm in so iskali nove dobavitelje. Zato smo jih šli pomirit in jim zagotovili, da smo na dobri poti, da nas podpira država, da je kolektiv stabilen in da se trudimo ne samo obstati, temveč tudi rasti. Zelo sem bila vesela, ko so dejali, da bodo obnovili sodelovanje. Optimizem mi vliva tudi to, da ta podjetja niso vezana na avtomobilsko industrijo. Eden od omenjenih nemških partnerjev nam je že poslal povpraševanje. Bil je skrajni čas, da smo vzeli pot pod noge in šli k njim. Ko enkrat voz ustaviš, potrebuješ zelo veliko energije, da ga zopet zaženeš.

Pred dokapitalizacijo podjetja (finančno injekcijo države in občine v znesku 800.000 evrov) so škofjeloški obrtniki in podjetniki z Markom Lotričem na čelu zbrali za skoraj milijon in pol evrov naročil.

Zbrali so namere obstoječih poslovnih partnerjev, koliko bi ti s podjetjem delali, če bi obstalo. Temu ne moremo reči naročila, ampak izražene namere. In s tem podatkom so nato utemeljevali svojo kampanjo o potencialu podjetja v prihodnosti. V resnici se moramo vsak mesec sproti boriti za naročila. Namera podjetnikov za sabo ni imela garancije, a nekaterim škofjeloškim obrtnikom se moram na tem mestu zahvaliti, ker so vzor poslovnega partnerstva. Eden od njih nas je popolnoma sam našel in smo zanj začeli sestavljati plastične dele, direktor drugega podjetja pa nam je ponudil 50.000 evrov avansa. Mi lahko poveste, kdo bi nekomu dal tolikšno vsoto vnaprej?! Takšne geste ne zmore veliko ljudi. Zahvalila sem se za ponudbo, a tega denarja nisem vzela. S tem podjetjem dobro sodelujemo, po opravljenem delu pa nam plačajo v zelo kratkem času (v nekaj dneh).

· Škofja Loka

Minister Han: prizadeval si bom, da se invalidsko podjetje CSS opredeli za strateško naložbo

Če bi delavci samo sklonili glave in se sprijaznili s propadom podjetja, se ne bi nič premaknilo. Tako pa raste nekaj dobrega. Brez boja torej ni upanja, je to nauk zgodbe?

Za vsako stvar se je vredno potruditi. Lahko se zgodi, da nam bo prihodnost z robotizacijo in modernizacijo pokazala, da ljudi pri določenih procesih ne potrebujemo več, in verjetno to podjetje čez določen čas res ne bo konkurenčno. Zato moramo v času, ki ga imamo do takrat, razmišljati o prihodnosti. Delovna doba se podaljšuje in skoraj v vsakem podjetju so delovni invalidi – kam bodo šli ti ljudje?! Če bomo še naprej usmerjeni k tako visokim dobičkom in rezultatom, takšni ljudje za podjetja ne bodo več sprejemljivi. Zato bomo potrebovali invalidska podjetja. Resda je naša produktivnost nizka in naše ponudbe morda nekonkurenčne, a podjetjem, ki sodelujejo z nami, se ekonomika na koncu izide. Podjetja so namreč dolžna prispevati v invalidski sklad in to je zanje fiksni strošek. Če sodelujejo z nami, pa dobijo izdelek, morda res nekaj dražji, a dobijo tudi pravico do uveljavljanja teh sredstev.

Morali bi se zavedati, da so, kot je rekla generalna sekretarka Sindikata obrti in podjetništva Ana Čermelj, invalidska podjetja ne le gospodarski subjekti, temveč tudi življenjski stebri mnogih posameznikov.

To zagotovo drži. Za marsikoga to, da hodi v službo, pomeni, da gre v družbo, komunicira, se zjutraj uredi, ima obveznost, odgovornost in na koncu zadovoljstvo.

Mislim, da sem borka

Mariana Rebernik je dobila hčer še med študijem, in kljub temu da je bila študentka in še samohranilka povrhu, je iz prava diplomirala med prvimi v letniku. »Mislim, da sem borka,« tiho doda, ko ji čestitam, češ da to ni kar tako in da je bilo verjetno to zahtevno obdobje. Neprespanih noči je bilo nešteto, a vztrajnost jo je gnala naprej proti zastavljenim ciljem. Te si je znala tudi prilagajati, ni bila kruto neizprosna do sebe.

Čez nekaj let je še doktorirala na fakulteti za organizacijske vede. Je tudi babica vnuka, za katerega si želi, da se skupaj z mamo iz tujine nekoč vrne v Slovenijo, a dodaja: »Saj veste, otrok ne rodimo zase. Moramo jim dati krila, da odletijo.«

Doma najbolj uživa v delu na vrtu, s partnerjem se v vrtnarjenju dopolnjujeta in domač vrt jima pomeni veliko več kot vsako potovanje. Sicer pa brez miselnih naporov in delovnih izzivov ne bi mogla – tudi zato ji mirni dnevi upokojenke niso bili preveč pogodu. »Svojim sodelavcem pravim: Drug brez drugega ne moremo – samo skupaj bomo obstali in rasli.«