Mateja J. Potočnik

Pred štirimi leti je nekaj časa delala v štajerski prestolnici in že takrat se je Maribor dotaknil njenega srca. Daje ji občutek širine in tujine, v njem lažje diha. Najprej se je torej zaljubila v mesto, nato pa v njegovega meščana Petjo Labovića, prav tako igralca.

Logatec, New York in rožnata očala

Zdaj dobro leto z družino živijo v Mariboru, sicer pa je Lea iz Logatca. Na vprašanje, kako človeka odraščanje v Logatcu pripravi na tri leta dela in življenja v New Yorku, odgovori: »Te ne, nikakor. Niti ne veš, v kaj se spuščaš. In greš tja z rožnatimi očali, kot da si v filmu – v tem je nekaj lepega in tudi varnega. Slepo hodiš.«

V New York je šla z nekaj drznosti in brez prevelikega tuhtanja. V Washingtonu je imela prijateljico varuško, ki ji je pomagala na začetku. Zadala si je cilj, da v enem tednu najde modno agencijo – in ji je uspelo.

Pet let je delala kot model v oglasih, na tednih mode in pri spletni prodaji. »Na tednu mode so plačila pogosto v dizajnerskih kosih – super, a z obleko si ne moreš plačati najemnine,« se nasmehne.

· Domači

Sanjski Gregor potrdil, da pričakuje prvega otroka

· Kraljevo

Princ William in princesa Kate tik pred veliko spremembno

· Tuji

Jennifer Garner zaviha rokave na farmi buč

Od mode do igre

Zaslužek je vlagala v večerno igralsko šolo. »Kot osnovnošolka sem bila v dramskem krožku, to me je vedno zanimalo, a sem bila zelo sramežljiva. V New Yorku sem se odklenila – tam me ni nihče poznal, bila sem svobodnejša.«

Trikrat na teden je obiskovala šolo po Meisnerjevi tehniki. Sprva jih je bilo petnajst, kasneje le še deset – mnogi niso zmogli tempa.

New York – mesto, ki te spremeni

»Temu mestu res ni para na svetu, ker je po energiji noro,« pravi. Ko se je vpisala na AGRFT, je newyorški del življenja sprva potlačila, da bi se lažje vključila med mlajše kolege. Kasneje je skozi svoj magistrski projekt to izkušnjo znova obudila – skoraj terapevtsko.

»Kar mi je New York res dal, je odpornost. Da se pobereš, kadar te kaj sesuje, in greš naprej. Če ne drugega, me je to pripravilo na življenje z dvojčkoma,« doda s smehom.

Prijateljstva čez ocean

»Ti so postali moja družina,« pove o prijateljih iz New Yorka.

Njena najboljša prijateljica Dillan je takoj po porodu priletela iz Amerike in ji en teden pomagala: kuhala, pospravljala, pestovala otroke – in tudi njo. »To je bilo njeno darilo ob rojstvu sinov. Za to ji bom večno hvaležna.«

Mateja J. Potočnik

Dvojčka – šok, evforija in moč telesa

»Sem pa že na začetku nosečnosti čutila, da nosim dva,« pove. Bila je izčrpana, slabotna, a hkrati polna življenja. Ko so potrdili, da pričakuje dvojčka, sta prišla šok in veselje hkrati. Lev in Ivan sta se rodila dva meseca prezgodaj, a zdrava.

»Še danes se čudim, kaj vse zmore žensko telo. Tako strah me je bilo poroda, pa so zame in za otroka res lepo poskrbeli. Osebju ljubljanske porodnišnice bom večno hvaležna.«

Brez mame ne gre

Po prihodu domov sta si s Petjo organizirala pomoč. »Če si pameten, pri dvojčkih nisi sam. Prišla je moja mama, njegova mami ... Preprosto ne zmoreš sam.« Spominja se nenehnega cikla hranjenja, izčrpanosti in ogromne lakote: »Krompir, kruh, meso! Solata, kaj je to? Takrat ne vem, kako bi brez svoje mame. Ko postaneš mama, še toliko bolj potrebuješ svojo mamo, da si lahko dobra mama.«

Očetova vloga

»Petja je bil kot druga mama. Še vedno je,« pove z nasmehom. Prva mesece so zaznamovale neprespane noči, kolike in celo operacija kile pri sinovih.

Resničnost materinstva

»Želim si, da bi se bolj razbijalo mite o materinstvu. Seveda je lepo, ampak je tudi izredno težko. Življenje se izostri, pokaže se v vseh barvah – lepih in težkih,« razlaga Lea. 

Priznava, da skuša biti iskrena: »Včasih bi kazala samo lepe trenutke, a potem se voziš uro in pol, otroka jokata, tebi pa gre že na smeh. To je življenje – in v tem je njegova lepota.«

Močna vloga v seriji Nemirna kri

»Imam srečo, ker lahko igram protagonistko. Pogosto zgodbo vodi moški lik, a se to počasi spreminja. Upam!«

Čas zase

Na snemanja v Ljubljano se vozi iz Maribora in ima pri tem redko priložnost za mir:

»Voznik mi omogoča eno uro dragocenega miru. Včasih se učim besedilo, včasih spim, včasih pa se družno dereva ob Oliverju Dragojeviću.« (smeh)

O, ljuba tišina

Lea zelo ceni tišino in postane tesnobna, kadar ima preveč dražljajev.

»Zdaj se že toliko poznam, da vem, kdaj se bliža panika, in se umaknem. Tesnobnost se je po porodu poslabšala, a s tehnikami dihanja jo obvladujem. Transcendentalna meditacija mi je spremenila življenje, gibanje pa mi zelo pomaga.«

Kaj vse Lea zna – in česa malo manj

Jahanje: Otroška želja, ki se je uresničila pri pripravah na Nemirno kri.

»Imela sem ure jahanja s čudovitimi učitelji. Na snemanju je drugače – kamere, tempo, živčni konji. Naučila sem se toliko, da me ni bilo strah in da sem bila suverena.«

Boks in ples: »Boksati znam, a ne zelo dobro,« pravi. Na AGRFT se učijo tudi boks, balet in družabne plese. Kot otrok je trenirala hip hop in jazz balet. 

Inštrumenti: Igra violino, klavir in ukulele.