revija Jana

Čeprav nam je v resnici vedno manj mar za ljudi okoli nas, o njih vemo vse. Vse je izmerjeno. Koliko jih je pod pragom revščine, koliko je bogatih … Vse se ve. Kje živijo najstarejši, kje se rodi največ otrok, kje so najbogatejši ali najrevnejši, najbolj siti ali lačni, katere bolezni nas pobirajo … Ker kaj pa je lažje kot prebrati podatek, ga razumeti kot dejstvo in po njem soditi vse okoli sebe. Preveriti ga itak ne moremo.

Recimo debelost otrok. V Sloveniji je predebel vsak tretji otrok. Vsak tretji!? Pred dnevi sva se spuščala s Šmarne gore. Že od daleč je bilo slišati, da se nanjo vzpenja armada otrok. Brezoviška šola je imela športni dan. Vso pot so žlobudrali, učitelji nasmejani, vsi pa v poskoku s skale na skalo. In sem se spomnila na omenjeni podatek. Ja, bili so tudi otroci, ki so težko nosili svoje kilograme, a le tu in tam kakšen. Ko grem kdaj po vnuke v šolo, so tudi … ampak ne vsak tretji?! Danes smo do mnogih številk skeptični. Tudi upravičeno. V  medijih se marsikaj znajde tudi zato, ker nekdo računa na zaslužek. Tudi s pretežkimi otroci je mogoče služiti. Berem. Ura od 60 evrov navzgor. Resen zdravstveni problem lahko hitro postane poslovna priložnost. Za stroko in šarlatane.   

Statistiko imamo nasploh zelo radi. Ker statistika ve vse in jo razumemo. Recimo. Vsaka peta ženska je pretepena, vsaka sedma pa posiljena. Grozno! Le kako so statistiki prišli do teh podatkov, ki jih ženske skrivajo? Vsi ljudje imamo svoj socialni krog, svojo družbo, sorodstvo, sosede … Gotovo širšega od petih ali sedmih žensk. Sem gluha, sem slepa? Vsaka peta, vsaka sedma? Ne vem. Je pa res, ne glede na dvom in odstotek, pomembno je, da kot skupnost ne oslepimo in oglušimo. Navkljub vsem globalnim alarmom, ki prevzemajo vso našo pozornost. Vsak dan kakšna nova grožnja, novo orožje in čedalje bolj nori politiki.

Namesto obetov, da se bodo vojne končale, se spopadi širijo. Tistih, ki jim je jasno, da gre v Gazi za genocid, je nekoliko več, a Amerike in Nemčije še vedno ni med njimi. Bolj kot Trump preseneča Merz. Nemci so med drugo vojno zakrivili smrt šestih milijonov Judov. Neodpustljivo. Je bilo, je in bo. Za vedno. Četudi 80 let pozneje Nemčija še tako podpira Izrael, svojih grehov ne more sprati. Nasprotno. Z neomajno podporo Izraelu bo skupaj z drugimi podpornicami Izraela sokriva za smrt 80 tisoč in kdo ve koliko še Palestincev. Tudi Janez Janša je goreč zagovornik Netanjahujevega početja. Ga bodo volivci za to njegovo »pokončno« držo res nagradili na volitvah? Mar njegovi volivci res verjamejo, da se nam Slovencem kaj podobnega ne more primeriti!? Nas zgodovina res ni čisto nič naučila? Smo že pozabili? Verjamemo, da je Nato večni ščit? Pakti se sklepajo in prekinjajo. Recimo Ribbentrop-Molotov. Ali pa trojni pakt med Jugoslavijo, Japonsko in Nemčijo. Med drugo svetovno vojno in takoj po njej je bilo v Sloveniji na obeh straneh preko sto tisoč žrtev. Tudi zato, ker smo bili tako zelo razklani in sprti. A tudi iz te naše krvave zgodovine se nismo čisto nič naučili. Slovenci imamo veliko pregovorov. Tisti  »glavno je, da sosedu krava crkne« nam je pisan na kožo. In zato je, kot je. Saga o helikopterjih, dolgotrajna oskrba, zdravstvo, šolstvo, infrastruktura … Vsake toliko pa komu uspe naravnost nadstandardni »intelektualni preboj«. Černač. To, da je Goloba zaradi obiska Brezij in poklona pred kapelico, posvečeno otrokom z rakom, ozmerjal z gnojem, je celo za standarde njegove stranke presežek.

Kolumna je objavljena v reviji Jana, št. 38, 23. september 2025.

Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.

revija Jana