Zdravnik, ki ne more biti tiho: Interesi pijavk so veliki
»Komu pa bodo na volitvah zaupali volivke in volivci, ne vem, vem le, da imajo na voljo informacije o ozadju dogajanja v zdravstvenem sistemu ...« pravi dr. Brecelj.
Prva stran dneva
Dnevni pregled najpomembnejših zgodb doma in po svetu.
Velja za ideal čutečega, poštenega in družbeno odgovornega zdravnika. Upravičeno – kot abdominalni kirurg na Onkološkem inštitutu zdravi rakave bolnike, ob tem pa že okroglih dvajset let opozarja na korupcijo in zablode v slovenskem zdravstvu. Večina navadnih smrtnikov bi na njegovem mestu preživljala prosti čas na jahti ali golfu, on pa v mandatu aktualne vlade opravlja še funkcijo predsednika Strateškega sveta za zdravstvo, ki igra ključno vlogo pri pripravi celovite reforme tega področja. Dr. Erik Brecelj pač ne more biti pri miru in ne more biti tiho, za kar smo mu lahko samo hvaležni. On je namreč vest slovenskega zdravstva – in ta vest ima tehtne razloge, da je v tem prelomnem času še posebej glasna in neposredna.
Dobršen del javnosti ima ob udarnih novicah o odhodih specialistov iz bolnišnic, podatkih o čakalnih dobah in svarilih zdravniških združenj vtis, da se je slovensko javno zdravstvo dejansko zlomilo. Je ta vtis upravičen?
To so izbrani primeri, ki jih je treba razumeti predvsem kot reklame za službe v zasebni sferi. Na splošno se v Sloveniji število zdravnikov z vsakim letom povečuje; v povprečju jih je vsako leto okoli štiri odstotke več. Pri nas na Onkološkem inštitutu smo v kratkem obdobju povečali število zaposlenih zdravnikov za štirinajst odstotkov.
Ti pozitivni trendi se bodo v prihodnje samo še stopnjevali; že danes imamo v bolnišnicah kar precej pripravnikov in pripravnic z območja nekdanje Jugoslavije, kar pomeni, da je med mladimi zdravniki v teh državah zanimanje za delo v Sloveniji precejšnje – čeprav Fides trdi drugače. Prav tako še zdaleč ne drži, da slovenski zdravniki bežijo v tujino; evidence jasno kažejo, da je takšnih primerov pravzaprav presenetljivo malo. Skratka, kdor sedaj vpije, da se naše javno zdravstvo sesuva, ta laže.
Iz vaše matične ustanove UKC Ljubljana so sporočili, da se je v letu 2025 skupno število zaposlenih zdravnikov in zdravnic povečalo za 26, in poudarili, da Klinični center nemoteno izvaja vse programe.
Kolikor vem, je tako. Poglejva samo program otroške srčne kirurgije, ki se je še nedolgo nazaj izpostavljal predvsem po aferah, ki jih je bilo boleče spremljati – zlasti za starše teh otrok. Prav danes (pogovor je potekal prejšnji torek, op. a.) so kolegi uspešno opravili transplantacijo srčka pri malem otroku; pri posegu je sodelovalo okoli sto ljudi. Lansko jesen pa je UKC organiziral kongres o otroški srčni kirurgiji in na njem so sodelovali najboljši strokovnjaki iz dvanajstih držav.
Ali pa še en primer – nedavno smo na Onkološkem inštitutu odprli povsem nov oddelek za zdravljenje bolnikov z odpovedjo prebavil, na katerem že zdravimo 107 ljudi. To so veliki koraki naprej, vendar se o njih praktično ne poroča. Medtem pa Zdravniška zbornica in Fides prepričujeta javnost, da se je sistem zlomil.
In zakaj to počneta?
Ker želita dokazati, da je edina rešitev za slovensko zdravstvo uvedba sistema financiranja po modelu, ki ga v politiki promovira Nova Slovenija. Torej financiranje vsakega državljana posebej po načelu, da naj denar sledi bolniku – ne glede na to, pri kom se ta zdravi, torej v javni ustanovi ali pri zasebniku. Kaj to pomeni v praksi, smo lahko lepo videli, ko je bivši minister Bešič v imenu nekakšnega stresnega testa na pamet vrgel 200 milijonov javnega denarja za skrajševanje čakalnih dob, na koncu pa so imeli koristi zgolj iznajdljivi zasebniki.
Vem za enega, ki je povečal svoje prihodke za 500 odstotkov – čakalne dobe pa so se ponekod celo podaljšale. Poanta Bešičevega katastrofalnega poskusa je naslednja: denar naj sledi bolniku, a le ob jasnih strokovnih smernicah in nadzoru ZZZS. Sicer zgolj financiramo korupcijo in izkoriščanje lukenj v sistemu.
Kateri so poleg zdravniških združenj še vplivni igralci, ki nam sedaj prodajajo doktrino šoka v zdravstvu?
Takole vam bom rekel: ko je bila aktualna ministrica pred nastopom funkcije zaslišana v parlamentarnem odboru za zdravstvo, sem za vsaj tri med vprašanji, ki so ji jih zastavili poslanci opozicije, točno vedel, kdo jih je v resnici oblikoval …
Interesi pijavk, ki plenijo po zdravstvu, so veliki. Govoriva o informatikih, ki prodajajo in vzdržujejo drago programsko opremo, pa o trgovcih z zdravili in pripomočki, o velikih zdravstvenih zasebnih menedžerjih, ki čakajo, da se ZZZS razcefra, da si bodo lahko razdelili njegove milijarde … Interese slednjih je skušal s posebnim zakonom, ki ga je Zdravniška zbornica javno podprla, kot minister uveljaviti že omenjeni Bešič Loredan. Ne pozabite, v blagajni ZZZS je blizu sedem milijard evrov, to pa je že vsekakor vsota, ob kateri se marsikomu cedijo sline.
Kakšno vlogo pri tem igra politična opozicija, ki bi najraje kar ukinila ZZZS?
Povezave med lobiji v zdravstvu in strankami desnice so dejstvo. Zavarovalnica Vzajemna je imela prek enega izmed svojih direktorjev, Matjaža Trontlja, neposreden vpliv na NSi, kjer je deloval kot član izvršilnega odbora stranke. Kar pa se tiče SDS, smo vsi videli fotografije Janeza Janše na razkošni barki v družbi vplivnega direktorja podjetja, ki služi s posli v zdravstvu.
Malokdo pa ve, da je imel SDS svojčas tudi zveze z Ivanom Zidarjem iz SCT, zaradi katerih je Janševa vlada podpisala aneks o odpravi napak na Onkološkem inštitutu. Osebno sem bil pri Janši in ga prosil, naj tega ne odobri, vendar me ni poslušal. Vse odtlej imamo na Onkološkem inštitutu nenehno resne težave s stavbo, z vodovodom, v katerem je uspevala smrtno nevarna legionela, s protipožarnim sistemom, zaradi katerega bi se lahko zgodil podoben scenarij kot za novo leto v tistem lokalu v švicarski Crans Montani – za sanacijo vseh teh problemov smo namenili že velike vsote javnega denarja, gotovo že preko 20 milijonov evrov. Tega mu ne morem odpustiti.
Sedanja vlada je leta 2023 odpravila dopolnilno zdravstveno zavarovanje – s tem je krepko posegla v dobičke zavarovalniškega lobija, ki je pred tem zaradi tega že sesul marsikatero zdravstveno ministrico in ministra, svojčas pa je ob glasovanju o ukinitvi dopolnilnega zavarovanja s pomočjo SDS, NSi in DeSUS zrušil vlado Marjana Šarca. Kakor sedaj ob namerah o razmejitvi javnega in zasebnega zdravstva so nas tedaj omenjeni igralci svarili, da bomo z ukinitvijo dopolnilnega zavarovanja uničili zdravstvo. Po treh letih od tedaj lahko mirno rečemo, da je šlo za blef.
Drži – vsakič, ko je kateri minister napovedal ukinitev dopolnilnega zavarovanja, je bil deležen svaril o koncu sveta, ki jih je moral poslušati, dokler ni odletel. Zato se je Golobova vlada tega lotila na moč previdno; tedaj so bili vse do zadnjega s tem načrtom povsem seznanjeni le trije ljudje – ne jaz in ne Bešič kot tedanji minister nisva bila med njimi.
Ko je bilo enkrat treba zadevo izpeljati v praksi, se je delovalo zelo hitro in tako je bilo dopolnilno zavarovanje dejansko ukinjeno v enem samem vikendu. In potem ni bilo nobene apokalipse, o kateri so pridigali lobiji, temveč se je zgodilo le, da so se za večino ljudi skupni zneski, ki jih mesečno plačujemo za zdravstveno zavarovanje, znižali.
Kaj so za vas še drugi ključni dosežki tega mandata v okviru zdravstvene reforme – in kaj je še treba postoriti?
Veliko stvari je bilo narejenih. Ministrica ima v svoji pisarni tablo, na kateri so napisani nazivi šestnajstih ključnih zakonov, ki sestavljajo zdravstveno reformo; mislim, da jih je bilo sprejetih okoli deset, vsekakor pa več kot polovica. Zame je zelo pomemben sprejem zakona o kakovosti v zdravstvu, ki smo ga čakali dvajset let. Ali pa uvedba specializacije za medicinske sestre, za kar smo si še posebej prizadevali v Strateškem svetu; izkazalo se je namreč, da so medicinske sestre bistveno bolj motivirane in zato zainteresirane za delo v sistemu, če jim ta omogoča možnosti za nadaljnji strokovni in karierni razvoj.
Tako bomo dosegli, da naše ne bodo odhajale v Lidl in Hofer ali pa čez mejo. Verjetno smo tudi zato na Onkološkem inštitutu lani prvič po dolgih letih zabeležili več novih zaposlitev medicinskih sester kot odhodov. Skratka, sprejetih je bilo kar nekaj ukrepov, ki že dajejo konkretne rezultate – še bolj pa bodo njihovi pozitivni učinki vidni v naslednjih letih.
Kaj pa zakon o zdravstveni dejavnosti, ki ga je zablokiralo ustavno sodišče? Pa zakon o zdravstvenem varstvu, s katerim naj bi reorganizirali ZZZS in zagotovili boljši nadzor nad porabo sredstev?
Zakon o zdravstvenem varstvu, ki ga nujno potrebujemo, je že zdavnaj oblikovan, vendar ga je opozicija blokirala z referendumom o zakonu o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja. Zakoni se v državnem zboru sprejemajo po vnaprej določenem zaporedju, in če je blokiran sprejem prvega predpisa v tem zaporedju, morajo počakati tudi vsi drugi. In zakon o zdravstveni dejavnosti je del paketa, ki je bil vezan na referendum o zakonu o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja; dokler slednji ne bo uradno sprejet, stojijo tudi vsi preostali predpisi iz tega paketa.
Kar se pa tiče zakona o zdravstveni dejavnosti, po svoje razumem odločitev ustavnega sodišča. To je zgolj opozorilo, da že imamo predpise, s katerimi lahko na drugačne načine dosežemo zastavljene cilje. Dajmo torej najprej striktno uveljavljati te predpise, na primer ko gre za selektivno določanje dežurstev ali pa velike davčne olajšave za zdravniške espeje …
Dela vam torej zlepa ne bi smelo zmanjkati. Kaj pa časa?
Tri, štiri leta niso dovolj za celovito reformo sistema; potrebnih je pet, deset let. Sam nikoli ne bom zaupal ljudem iz omenjenih strank, za katere sem se lahko že na Onkološkem inštitutu iz prve roke prepričal, da jim za bolnike sploh ni mar.
Komu pa bodo na volitvah zaupali volivke in volivci, ne vem, vem le, da imajo na voljo podrobne informacije o ozadju dogajanja v slovenskem zdravstvenem sitemu vsaj za dvajset let nazaj. In če bodo ta sistem znova zaupali omenjenim ljudem, bom dokončno dvignil roke – ker potem bom vedel, da ste se pač odločili za uničenje javnega zdravstva, dostopnega vsem, ne le bogatim. Če se bo to zgodilo, bo to zame konec sociale, morale in etike v slovenskem zdravstvu.
Kako pa sodelujete z ministrico Valentino Prevolnik Rupel? Njenega predhodnika očitno nimate v čislih, pa čeprav sta svoj čas sodelovala v iniciativi, ki se je borila proti korupciji.
Čudovito sodelujem z ministrico. Čeprav ni zdravnica, je izjemna strokovnjakinja, ki dobro pozna zlasti finančno plat zdravstvenega sistema in področje kakovosti. Je izjemno podkovana, ni pa političarka, zaradi česar se na začetku tudi ni zavedala določenih pasti, ki so ji bile nastavljene. Na podlagi dolgoletnih izkušenj trdim, da na tem položaju še nismo imeli bolj sposobnega človeka od nje. In če ne bo dobila priložnosti, da s svojo ekipo nadaljuje zastavljeno delo, bo to zgrešena priložnost, ki nam je zgodovina zlepa ne bo oprostila; človeka s toliko znanja, integritete in tudi želje zlepa ne bomo našli.
Kakšna pa je alternativa?
Groza me je misli, da bi določene politične stranke prevzele vzvode zdravstvene politike v Sloveniji. Odgovorno trdim, da se stranki SDS in SD ne bi smeli niti na daleč približati ministrstvu za zdravje. V tem primeru bodo naše javno zdravstvo plenilci preprosto raztrgali. Ljudem zato polagam na srce, naj ne nasedajo demagogiji o katastrofi v zdravstvu; naj se vprašajo, ali je odhod peščice maksilofacialnih kirurgov res znak zloma ali pa uspešna zelo zahtevna operacija srčka malega otroka označuje prehod v novo, boljše obdobje slovenskega javnega zdravstva.
Od odgovorov na ta vprašanja in od odločitev, sprejetih na tej podlagi, je odvisna naša prihodnost. Če se bo večina volivcev in volivk odločila napačno, bomo uničili enega od temeljev naše družbe – v tem primeru lahko samo še zapremo štacuno.
Objavljeno v reviji Jana, št. 6, 10. februar 2026.
Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.
Prva stran dneva
Dnevni izbor najpomembnejših zgodb doma in po svetu, dostavljen neposredno v vaš e-poštni nabiralnik.
