Šola za starše: starševstvo med stroko in spletom
Šola za starše je bila nekoč eden redkih virov znanja, danes pa se predavateljice soočajo z bodočimi starši, podkrepljenimi z najrazličnejšimi informacijami.
Strokovni nasveti, navade za vitalnost in uravnotežen vsakdan.
Starševstvo je izziv. Še posebej za pare, ki se v tej vlogi znajdejo prvič. Čeprav je o nosečnosti, porodu, pripravi na porod in starševstvu danes mogoče najti ogromno informacij, so tiste iz prve roke gotovo vredne največ. V petdesetih letih prejšnjega stoletja se je dr. Lea Ozimič-Trampuž, zdravnica z Ginekološke klinike v Ljubljani, navdušila nad novimi spoznanji o naravnem porodu, zlasti nad Readovo metodo (poimenovano po angleškem zdravniku Grantlyju Dicku-Readu), ki temelji na razumevanju fizioloških procesov poroda, zmanjševanju strahu ter učenju sprostitvenih in dihalnih tehnik. In tako so pred sedemdesetimi leti pod njenim vodstvom na Ginekološki kliniki v Ljubljani začeli Šolo za starše, prvo v Sloveniji in eno prvih v Evropi.
Prvi koraki
Če ste jo obiskovali v zadnjih štirih desetletjih, je prav mogoče, da vas je sprejela Brigita Grum, diplomirana medicinska sestra, ki vodi šolo skupaj z diplomirano babico Mileno Petrović. Ko sva se srečali, sva ugotovili, da sva jo poslušala tudi midva s partnerjem pred rojstvom najinega prvega otroka. Na Ginekološko kliniko je prišla kot mlada inštrumentarka, po dveh zaporednih porodniških pa se je vrnila nadomeščat sodelavko takratne Materinske šole in delo ji je tako zlezlo pod kožo, da je ostala.
»Takrat je bila materinska šola res pomembna priprava na porod, ker ni bilo na voljo toliko informacij, kot jih imajo pari danes. Informacije o rojevanju, dojenju, prehranjevanju, telesni in psihološki pripravljenosti pa so ključne za aktivno porodnico in potem zadovoljno doječo mamo ter družino, ki bo lepo skrbela za novorojenčka.«
V enem mesecu se tako na predavanjih, ki jih imajo bodoči starši od dva- do trikrat na teden, zvrstijo babice, medicinske sestre, zobozdravniki, pediatri, fizioterapevti, psihologi, anesteziologi, da dobijo res najširšo sliko o obdobju življenja, ki jih čaka. »V vseh sedemdesetih letih je edino epidemija koronavirusa prekinila šolo za pol leta. Predavanja so potekala še med vojno za Slovenijo,« se nasmehne Grumova. Po epidemiji je nastalo veliko šol za bodoče starše in ponujalo predavanja po spletu, zato se je število skupin zmanjšalo.
Začeli so vključevati očete
Spominja se, kako so se začeli vedno bolj vključevati bodoči očetje. »Prihajati so začeli v parih in takrat se je Materinska šola preimenovala v Šolo za starše. Za nas predavatelje pa je bil izziv, kako partnerja vključiti v vse – od nosečnosti, rojevanja, vloge porodnega spremljevalca do sobivanja v domačem okolju. S svojo zavzetostjo in vprašanji so nas spodbudili, da smo začeli razmišljati širše – kaj lahko moški naredi za lepši in hitrejši porod, kako lahko tudi on vzpostavi tesno povezavo s komaj rojenim otrokom, ki jo ima doječa mati že naravno, in potem po porodu.
Kaj jim povedati, smo se učili iz njihovih vprašanj, pa tudi iz zavedanja, da je bil v zgodovini mož oziroma partner vseskozi zraven – od spočetja, nosečnosti, rojevanja, kot tudi v poporodnem obdobju. Ker se je izkazalo, da so bili moški pri vsem tem bolj aktivni tudi v nekaterih drugih kulturah, smo se povezale s kolegicami po svetu, poslušale njihove izkušnje ter jih prilagodile našemu življenju in razmišljanju. Z odprtjem nove porodnišnice je bila namreč prisotnost očeta pri porodu omogočena res vsakemu paru, ki si je to želel.«
Brez bolečin?
S predavanji je treba biti nenehno v koraku s časom, pove Milena Petrović, ki se je Šoli za starše pridružila lani. »Kadar preberem kaj novega o naši temi, skušam to vključiti v predavanja, zraven pa seveda vedno povem še kakšno zgodbo iz porodne sobe.« Čeprav se o rojevanju veliko več govori in se je na tem področju precej spremenilo, je pri porodnicah še vedno osnovna želja roditi čim hitreje in čim manj boleče, ob tem da bi se vse srečno končalo,« poudarja Grumova.
»V nekem obdobju so si porodnice želele roditi kar se le da naravno, s čim manj pripomočki in poseganja v rojevanje. Temu pa je sledilo pričakovanje, da bo rojevanje v 21. stoletju brez bolečin, zato se je povečala želja po različnih sredstvih za lajšanje bolečin – najpogosteje po epiduralni analgeziji, ki je zdaj v ljubljanski porodnišnici vseskozi na voljo. S to odločitvijo je povezana tudi njihova psihološka priprava na porod. Ali se bo torej odzvala na naravni proces rojevanja, intenzivno čutila svoje telo, sodelovala z babico, spreminjala porodne položaje, se gibala, dokler sta oba z otrokom v dobri kondiciji, ali pa bo s pomočjo epiduralne analgezije brez bolečin in se bo osredotočila na pogovor s partnerjem ter babico, ki pa bo seveda ves čas budno spremljala dogajanje do konca poroda.«
Resničnost je drugačna
Medtem ko je bila šola za starše včasih eden redkih virov informacij za bodoče starše, imajo danes predavateljice povsem drugačen izziv, saj prihajajo podkrepljeni z najrazličnejšimi informacijami, ki se dostikrat med seboj izključujejo, pravi Grumova. »Verjamejo v vse tisto, kar so nekje prebrali, poslušali ali gledali na videoposnetkih, in želijo, da bi se tako dogajalo tudi pri njih. Zato se pogovorimo o realnih pričakovanjih. Naše razlage imajo svoj namen in tudi nosečnost je z razlogom dolga devet mesecev, saj se ima tako porodnica čas psihično in fizično pripraviti na porod ob podpori zdrave prehrane in rednih obiskov pri izbranem ginekologu. Na lep način jim skušamo razložiti, da tisto, kar so si zadale in si želijo, iz varnostnih razlogov morda ni najboljše zanje in za otroka ter da je bolje, da se prepustijo in zaupajo babici, ki jih bo varno pripeljala do konca poroda.«
Spoznajo babice
»Ko pridejo ženske iz domačega okolja v porodnišnico, v neznano okolje, med neznane ljudi in si ne znajo predstavljati, kaj jih pravzaprav čaka, ker nimajo izkušenj, pa čeprav so se na porod pripravljale, strah velikokrat upočasni porod. Porodnišnica ponuja relativno novo storitev pogovor z babico, ki se lepo dopolnjuje s predavanji. Babica iz porodnega bloka jih pričaka v sprejemni ambulanti ter jim razkaže porodne in druge prostore, da potem, ko se porod začne, vedo, kam grejo, in je strah pred neznanim manjši,« pove Petrovićeva.
Anekdota o topljenem siru
Njuna predavanja so začinjena z osebnimi izkušnjami in anekdotami tečajnikov. Ena najbolj znanih je tista o topljenem siru. »Za prvih šest tednov poporodnega obdobja velja, da se življenje družine prilagaja novorojenčku, partnerja pa se pripravljata na ponovno intimnost. Vedno jih opozorim, da dojenje ni stoodstotna zaščita in da se je treba o tem po šestih tednih pogovoriti z ginekologom, sicer lahko ženske preseneti ponovna želja po določeni hrani in je nosečniški test pozitiven,« pravi Grumova, ki se je tega naučila it svojih izkušenj pred mnogimi leti. Med prvo nosečnostjo ji je zelo prijal topljeni sir, in ko si ga je nekaj mesecev po porodu spet nenadoma zaželela, je vedela, kaj je dogaja.
Pogledamo, od kod izhaja strah
Največje dileme bodočih mater pa že vsa ta leta ostajajo enake: ali bodo zdržale bolečine poroda, bo ta potekal normalno, brez zapletov, bodo zmogle, bodo imele dovolj mleka za dojenje … »To so povsem stvarni strahovi, ki jih obravnavamo individualno in pazljivo. Pogledati je treba širše, od kod izhaja njihov strah. Treba si ga je priznati, ga sprejeti in žensko opogumiti, da ji bo uspelo. To je proces,« razlaga Petrovićeva, ki se jo vedno dotakne predavanje o porodnih dobah. »Na koncu predavanja si ogledamo filmčke, ki so zares čustveni. Vseh se dotaknejo, in ko se končajo, imamo po navadi vsi solzne oči in se v tišini razidemo.«
Pomagati ženskemu poslanstvu
Brigito Grum pogosto sprašujejo, ali se v vseh teh letih še ni naveličala govoriti eno in isto. »Zame je vsaka skupina, vsaka nosečnica nov izziv. S preprosto razlago, poslušanjem in odgovori na mnoga vprašanja, včasih celo nesmiselna, pomagam pri pomembnem poslanstvu ženske – biti zdrava nosečnica, aktivna porodnica in še boljša mama, ki je nenadomestljiva. Kadar se kje srečamo in mi hvaležni povedo, da jim je naša šola pomagala, imam občutek, da se je vse to vlaganje splačalo, in opogumljena vedno znova stopim pred nove tečajnike ter jim dam vse in še več – delček sebe,« je iskrena. Zato bosta z Mileno v Šoli za starše še naprej ohranjali in nadgrajevali celostni pristop, se prilagajali novim oblikam poučevanja, hkrati pa ustvarjali pristne odnose z bodočimi starši.
Objavljeno v reviji Jana, št. 6, 10. februar 2026.
Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.
E-novice · Zdravje
