Shutterstock

Prejšnji četrtek je bila v Štanjelu, kjer imajo muzej slovenskega jezika in knjige (vredno obiska!), prireditev Glasbe jezikov, posvečena retoromanščini. Ki je najstarejši in najmanjši jezik v Švici, govori ga 60.000 prebivalcev in je uraden le v enem kantonu, vendar ga zadnja desetletja skrbno negujemo. Prireditev sta obiskala švicarski zunanji minister (ki nas je pozdravil v slovenščini) in naš minister za kohezijo, kar je znamenje, da se je zdela obema pomembna.

Noben od majhnih jezikov ni preveč zaščiten, so ponavljali govorci. In kaj pomenijo »glasbe jezikov«? Štirje glasbeniki so predstavili ljudsko glasbo obeh alpskih dežel, v moderni izvedbi, a ne tako zelo, da ne bi bila prepoznavna. Tržaški harmonikar, kraški saksofonist, v Švici rojeni Libanonec s trobento in retoromanska pevka so nam pripravili neponovljivo izvedbo Kje so tiste stezice – v slovenščini. Ampak seveda vam ne nameravam zapisati poročila s te prireditve, čeprav bi bila tega vredna.

Slovenija

Predstavljamo kandidatke za Slovenko leta 2025

Prireditev Glasbe jezikov me je namreč spomnila na ljudstvo, ki ima glasbo v krvi, a je skoraj ne poznamo – razen po ciganskih romancah iz Rusije, instrumentalnih virtuozih z Madžarske in romskih pevskih zvezdah z Balkana. Kaj pa naši Romi, ki jih je v razmerju do večinskega prebivalstva približno toliko, kot je Retoromanov v Švici? Na Dolenjskem in v Prekmurju kaj vedo o njihovi kulturi, saj tu in tam pripravijo kakšno prireditev, drugod praktično ne.

Vemo pa za kupe izgredov in problemov, ki jih povzročajo Romi in večinoma izhajajo iz Dolenjske. Zakaj je prav tam vse narobe? Kako vendar imajo mariborski Romi (ki večinoma izhajajo s Kosova) kar v precejšnji meri končano vsaj osnovno šolo, med prekmurskimi se najdejo tudi intelektualci, o gorenjskih sintih skoraj nič ne slišimo, na jugovzhodu pa mali Romi le redko obiskujejo vrtec, mnogi pa tudi šole ne? Mar ni težava tudi jezik, ki ga ne razumejo niti vzgojitelji niti učitelji?

Slovenija

Romska naselja še vedno polna orožja, revščine in otrok brez prihodnosti

Število romskih pomočnikov, ki so praviloma izobraženi Romi, je premajhno; ko pride otrok v vrtec in šolo, ima pravico govoriti in pisati v obeh jezikih – v tistem, ki ga je prinesel od doma, in v slovenščini, ki mu bo odprla vrata sožitja z večinskim narodom, učenosti in zaposlitve. Mi pa hočemo takojšnjo asimilacijo, romščina je v izobraževalnem procesu le še folklora za domačo rabo. O tem, da bi romske otroke usmerjali v glasbo, ki bi lahko postala njihov poklic, tudi skoraj ne slišimo.

Nadaljevanje uvodnika si lahko preberete v reviji Jana, št. 8, 24. februar 2026.

Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.

revija Jana