Primož Lavre

Ena redkih institucij, katere uslužbenci se vsake toliko časa spustijo iz svojih pisarn in si dejansko umažejo lakaste čevlje v blatu neurejenih romskih naselij v jugovzhodni Sloveniji, je varuh človekovih pravic. Njen predstavnik se je med nekim obiskom, ko se je pogovarjal z vrsto Romov in neromskih domačinov, občinarjev, nevladnikov in tudi vaškimi stražarji, iz prve roke prepričal o razmerah, ob katerih se je lahko samo prijel za glavo. Kar je videl, je opisal v posebnem poročilu, s katerim je seznanil tako vlado kot parlament – in slovensko javnost.

Kaj je videl in izpostavil?

Videl pa je v kaotične »slume« zaprte Rome, živeče v »bivalnih razmerah na izjemo nizki ravni, celo take, da resno ogrožajo življenje in zdravje ljudi, predvsem otrok«. Opozoril je na nelegalno orožje, na kraje in motenje javnega reda, na neprestana trenja z domačini in naraščajoče varnostno tveganje. Prisluhnil je pritožbam lokalnih prebivalcev, sitih življenja v večnem strahu, ogorčenih nad objestnostjo Romov in stihijo lokalnih policistov.

Izpostavljal je problematiko deklic mater, starih komaj 12 ali 13 let, in spolnih zlorab v romskih družinah. Povzel je pričevanja domačinov o zlorabah socialnih pomoči in posameznih Romih ter poudaril pomen vključevanja romskih otrok v šole in vrtce. Protestiral je zaradi neaktivnosti vlade in občin ter na obeh ravneh predlagal konkretne rešitve, ki bi prekinile »začarani krog nedostojnih bivanjskih razmer, izključenosti, neizobraženosti, nezaposljivosti, nasilja, napadov na tujo lastnino in pomanjkanja ukrepanja organov oblasti, ki vzbuja dvome o učinkovitosti prava«. To je bilo leta 2012.

Počasen napredek

Od obiskov Jerneja Rovška, namestnika tedanje varuhinje človekovih pravic, se stanje na Dolenjskem, Kočevskem, v Beli krajini in Posavju na prvi pogled ni bistveno spremenilo. Življenje v romskih getih je še vedno v glavnem kaotično, umazano in nasilno. Zvoki strelov, ki rahljajo živce sosedom, dokazujejo, da je nezakonitega orožja še vedno dovolj. Lokalni policisti imajo še vedno prepolne roke dela.

Deklice še vedno rojevajo in socialne delavke še vedno ne vedo, kaj sploh lahko storijo. Socialna pomoč in otroški dodatki so še vedno simbol državne naivnosti in pretirane velikodušnosti. Trenja med Romi in večinskim prebivalstvom so čedalje hujša; z nesmiselnim ubojem Aleša Šutarja so spet vžgala sod smodnika.

Robert Balen

»Zvoki strelov dokazujejo, da je nezakonitega orožja še vedno dovolj. Deklice še vedno rojevajo in socialne delavke še vedno ne vedo, kaj sploh lahko storijo.«

Toda čeprav se razmere na prvi pogled niso bistveno spremenile, to ne pomeni, da se ne spreminjajo. Deseto poročilo o položaju romske skupnosti v Sloveniji razkriva, da institucije tako na državni kot lokalni ravni izvajajo vrsto aktivnosti, ki postopoma dajejo prve oprijemljive rezultate. V letu 2022, torej desetletje po Rovškovem poročilu, je v jugovzhodni Sloveniji že delovala vrsta vrtcev, ki so jih v romskih naseljih vzpostavile občine. Da romski otroci redno hodijo v šolo, skrbi inšpektorat za šolstvo, ki kaznuje neposlušne starše; v omenjenem letu je zoper slednje vodil 233 prekrškov.

Ministrstvo za kohezijo prek razpisov lokalnim skupnostim deli denar za urejanje osnovne komunalne infrastrukture v romskih naseljih in za sofinanciranje neprofitne najemnine za Rome, ki bi želeli zapustiti svoje rezervate. Zavodi za zaposlovanje pa se ubadajo z vključevanjem Romov na trg dela; v letu 2022 je nove zaposlitve našlo 266 slovenskih Romov, od tega 73 iz jugovzhodnega dela Slovenije. Ne zdi se veliko, a te številke iz leta v leto naraščajo.

Življenje v kletki

Od kod torej občutek, da se ni nič spremenilo? Za odgovor na to vprašanje se moramo spet vrniti k Rovškovemu poročilu, ki razkriva ključno oviro za integracijo Romov v večinsko družbo: človeka nevredne bivanjske razmere v romskih naseljih v jugovzhodni Sloveniji. »Kjer pripadnikom romske skupnosti že od rojstva dalje ni zagotovljena temeljna raven bivanjske kulture, ni mogoče pričakovati njihovega uspešnega vključevanja v slovensko družbo in zadovoljive ravni spoštovanja pravnega reda Republike Slovenije.

To seveda ni opravičilo za kršitve pravnega reda, jih pa nekako pojasnjuje,« je zapisal Rovšek. Povedano preprosteje: če si zaprt kot žival in če živiš kot žival, se boš ob izhodu iz svoje (tako mentalne kot fizične) ograde težko obnašal kot civilizirano človeško bitje.

V letih od Rovškovega poročila je bil ustrezno urejen in komunalno opremljen le določen, premajhen delež romskih naselij na jugovzhodu države. Za uresničevanje pravic pripadnikov romske skupnosti država nameni lepe denarje, samo lani okoli 8,5 milijona evrov, vendar občinam ni treba poročati, za natančno kakšne namene porabijo ta sredstva. Tisti del denarja, ki naj bi bil porabljen za točno določene projekte, pa dostikrat obleži na cesti. Ministrstvo za kohezijo sicer objavlja razpise za urejanje romskih naselij, toda le za legalna naselja, veliko naselbin pa še vedno ni legaliziranih – in prav tam je večinoma najhuje.

»Nimamo izpolnjenih pogojev, da bi začeli pripravo gradbene dokumentacije in legalno gradnjo. Na občinskih zemljiščih ne bomo gradili 'na črno', na zemljiščih, ki niso naša, pa tudi ne moremo,« je odločitev, da se sploh ne bodo prijavili na letošnji državni razpis, pojasnil župan občine Šentjernej Jože Simončič. Razpis se je dejansko izkazal za polomijo: od osmih prijavljenih občin je denar dobila le ena, občina Črnomelj, ki ji je država primaknila celih 50 tisočakov za asfaltiranje 335 metrov makadama.

Romski »rezervati« ostajajo

Sicer pa so župani dolenjskih in belokranjskih občin dostikrat vse prej kot navdušeni nad mislijo, da bi Romom – ki jih večji del volilnega telesa dojema kot vsiljivce in tatove zemlje – urejali vodovod, kanalizacijo in elektriko. Župan občine Ribnica Samo Pogorelc je tako lani izjavil, da bo lokalna skupnost napeljala pitno vodo šele, »ko bodo Romi izpolnili določene obveznosti in se vključili v proces integracije«. Občina Novo mesto je v Žabjaku, največjem romskem naselju v državi, prebivalcem, ki so se nelegalno priključili na javni vodovod, priključke (upravičeno) odklopila; pri tem je uslužbence komunale spremljala policija. 

S.R.

V letu 2022 je nove zaposlitve našlo 266 slovenskih Romov, od tega 73 iz jugovzhodnega dela Slovenije.

Že leta 2012 je Jernej Rovšek vladi in županom predlagal konkretne ukrepe, brez katerih prizadevanja za integracijo Romov v večinsko družbo ne morejo biti uspešna. Med drugim je predlagal sprejetje ustreznih podlag za legalizacijo vseh romskih naselij, njihovo čim prejšnjo komunalno ureditev ter sankcije za občine, ki tega ne bi izvedle; na območjih, kjer so bivanjske in varnostne razmere najhujše, naj bi država s potrebnimi ukrepi nujno intervenirala sama.

Staršem, ki ne pošiljajo otrok v osnovno šolo, bi se bistveno zmanjšala socialna pomoč. Getoizacijo Romov pa naj bi občine končno presegle z oblikovanjem razpisov za neprofitna najemna stanovanja, v katerih bi se lahko naselile mlade družine – in tako pobegnile iz »sluma«, iz vzorcev nasilja in revščine, ter zaživele na novo.

Namesto tega smo trinajst let pozneje dobili na hitro oblikovan Šutarjev zakon, ki obravnava predvsem ključne simptome, ne pa tudi vzrokov za nasilje, ki zaznamuje odnose med romsko in večinsko populacijo v jugovzhodnem delu države. Kljub katastrofalnemu prvemu vtisu integracija Romov sicer daje prve krhke rezultate, toda država in občine se še vedno ne ukvarjajo s ključnimi vzroki za napetosti – raje s prstom kažejo drugi na druge.

Večji del priporočil Jerneja Rovška je ostal preslišan; tako na primer nobena od občin, kjer živijo Romi, menda še ni pripravila posebne sheme za neprofitna stanovanja za mlade romske družine. Medtem pa v umazaniji romskih naselij, med boleznimi in orožjem, v kriminalu, revščini in nasilju neka trinajstletnica vije roke nad svojim dojenčkom – lahko ta odraste v kar koli drugega kot to, kar mu je bilo položeno v zibel?