Samooskrbni arhitekt: kako Jernej Tramte išče svobodo zunaj sistema
Samooskrbni arhitekt Jernej Tramte ljudem pomaga, da zaživijo z naravo. 'Samooskrba in minimalizem sta najmočnejši upor.'
Družbeno-ekonomski sistem, v katerem živimo, je za večino ljudi krivičen, izkoriščevalski, utesnjujoč, brezsrčen in brezdušen. Na to travmokracijo se odzivamo vsak po svoje: eni se kratko malo zlomijo, še nekako največ je takšnih, ki se omamljajo s potrošništvom in popkulturnim kičem, ne manjka pa tudi takšnih, ki vragu prodajo dušo ter se mu udinjajo v zameno za iluzijo moči in ugleda. Kakor pa postaja kapitalizem čedalje bolj maligen, tako se povečuje število tistih, ki travmokraciji dajejo vse manj in od nje potrebujejo vse manj. Eden takšnih je Jernej Tramte iz Dobrine pri Loki pri Žusmu, na Facebooku znan kot Samooskrbni arhitekt, na tej strani mreže pa garač, tehniški čudodelec in varuh modrosti, ki zmorejo rešiti planet – predvsem pa prvovrstna dobričina.
»V tem trenutku sta samooskrba in minimalizem najmočnejši upor,« mi razlaga, ko sediva za preprosto leseno mizo v senci vitke slive pred leseno pojato s staro šaro. Zrak poplesuje od vročine in vznemirja lahna krila metuljev, ki se prav nič ne bojijo človeka; pod mizo blaženo dremlje srednje velik, ogleno črn pes, še eden leži na travi nekaj metrov od naju. »Gotovo gre za pobeg iz zblojenega sistema, predvsem pa gre za ohranjanje starih znanj in kazanje poti – ne v preteklost, temveč v prihodnost,« pripoveduje sogovornik. »Jaz s svojim načinom življenja orjem ledino za vse, tudi za tiste, ki se ne strinjajo z menoj. To je moja pot in tako sem se odločil, za to pa plačujem tudi ustrezno ceno.« Ob teh besedah se zazre predse in za nekaj trenutkov utihne; s pogledom preleti svoje posestvo, v duši še enkrat več naredi evidenco – in duša se zasmeje.
Mojster, da malo takih
Njegovo prebivališče je nekaj sto let stara kmečka hiša, vegasta in škrbasta, ki je kakor stara mamka, h kateri se je Jernej Tramte zatekel, ko je na križišču življenjskih poti izbral – svojo. In po njej prišel med kozjanske travnike in hoste; sedaj mu hiša šepeče, pripoveduje mu zgodbe, predaja svoje resnice in duhove, ki se prebujajo po kotih, za pečjo, na podstrešju, v temeljih. On pa spoštljivo posluša, se uči in obnavlja, sebe in svojo domačijo, v novo življenje.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 34, 25. avgust 2025.
Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.
E-novice · Novice
Berite brez oglasov
Prijavljeni uporabniki Trafike24 berejo stran neprekinjeno.
Še nimate Trafika24 računa? Registrirajte se
