revija Jana

Prepotena in izmučena sem po vročem asfaltu s kovčkom in Tonko pridrsala do večerne ladje, zadnje, ki bi me še lahko odpeljala na otok. Ker sem bila s psom, mi zaposleni na katamaranu niso dovolili v klimatizirani del ladje, morala sem na drugi del, med prtljago, vrečke  s hrano in nerealna dopustniška pričakovanja. »Kjer je klima, tam ni psa. Kjer je pes, tam je savna,« sem si mrmrala v brado in pripravila brisačko za brisanje potu. 

Ampak tam je bilo huje, kot sem si sploh lahko predstavljala. To ni bil deveti krog pekla, to je bil deseti, bonusni krog. Zrak je bil težak, vročina se mi je lepila na kožo kot selotejp. Plast za plastjo. Vonj je bil mešanica morskega zraka in nečesa, kar bi lahko bile stare, umazane nogavice, pozabljene v kovčku zadnjih deset let. Na začetku sem se še trudila, da bi vzela vse skupaj s humorjem. Posnela sem nekaj selfijev, na katerih se mi pot cedi po čelu, in se smejala v stilu: »Glej, postala sem del prtljage, sem ena velika torba, ampak z življenjem!« A humor me je zapustil hitreje, kot se stopi sladoled na vročem zadrskem soncu.

Vročina okoli mene se je stopnjevala, zrak pa se je redčil. Nenadoma sem se počutila, kot da bi me nekdo z nevidnimi rokami stisnil za vrat in ovil v folijo za živila. Srce mi je začelo udarjati kot boben na koncertu. Počasi, a zlovešče. Čedalje težje sem dihala, zrak je bil jeklen, vroč in neobstojen. Sleherni dih, ki sem ga potegnila vase, me je zabolel. Vstopil je nekje do začetka mojega vratu in se tam zagozdil. Nisem in nisem mogla potegniti zraka do pljuč. Grozen občutek, kot bi se utapljala. Vlečeš in črpaš zrak vase, pa ne gre. Moj dih je izginil, kot bi ga nekdo odnesel s sabo. Pred očmi se mi je začelo megliti, občutek sem imela, da bom omedlela, moje srce je tolklo glasneje od ladijskih motorjev. Počasi sem se zravnala na sedežu in poskušala zadržati paniko, ki mi je razganjala prsni koš.

Občutek, ki ga nisem občutila že leta, se je sedaj vrnil kot bumerang. Tole ni le vročina, sem pomislila osuplo, znova se je sprožila panika. Moj prvi panični napad po dolgih letih.

Nazadnje me je takšno pomanjkanje dihanja doletelo med zdravljenjem raka. Nekajkrat me je strah pred bolečino in smrtjo tako močno stisnil v svoj primež, da sem pomislila, da mi ne bo uspelo splezati iz te mentalne luknje. Imam neki svoj neumni sistem, kako naj se prizemljim, ko me tako vrže v neznano in kjer izgubim vso kontrolo nad sabo. Ne vem, kako drugi obvladujejo takšne situacije, v filmih sem videla, da ljudje dihajo v papirnato vrečko. Ker je nimam nikoli pri sebi, sploh pa ne takrat, ko me doleti takšna neugodna situacija, sem našla svoj mehanizem, ki mi pomaga, da se popolnoma umirim. Oziroma da vsaj zadiham normalno. Čeprav v tisti hipni stiski to deluje nemogoče, se moram umiriti, kakor vem in znam, ali pa se bom, to vem, sesedla in umrla zaradi pomanjkanja zraka. Spraviti se moram v tak položaj, da lahko zazeham. Neumno, vem. Ampak meni pomaga. Sklonim se, da sprostim pritisk na pljuča. Visim z glavo navzdol, moj nos je med koleni, in grlo odpiram tako močno in tako dolgo, dokler vendarle ne zazeham.

In ko pridem do te točke, ponavadi to razpiranje čeljusti traja minuto ali dve, se mi sprosti neka ovira pred pljuči, sesuje se kot hiša iz kart, in šele potem lahko potegnem zrak vase. Občutek je podoben tistemu, ko se potapljam na vdih in mi zmanjkuje zraka. Čeprav hitim proti površju, me v pljučih stiska, zdi se mi, da bodo eksplodirala, še preden priplavam do površja. 

Nenadoma sem na tilniku začutila nekaj hladnega. »Jel ste u redu?« je zaskrbljeno vprašal moški glas. Njegova roka mi je na tilnik pritiskala nekaj hladnega. Nisem se mogla se obrniti, glavo sem imela še vedno nekje pri tleh, niti odgovoriti nisem mogla, usta sem zapirala in odpirala kot riba na suhem. Roka na mojem vratu ni odnehala, dotikalo se me je nekaj hladnega in mokrega. »Da zovem doktora?« je rekel zdaj zaskrbljeno. Ne, sem z glavo navzdol mahala sem ter tja, nobenega zdravnika, samo na miru me pustite. Da zadiham. Še bolj sem odprla usta, da bi razklenila krč v grlu, in kmalu zatem začutila, kako so mišice v mojem grlu popustile. Boleče sem potegnila vase prvi dih. Glasno sem začela vdihovati smrdljivi zrak v podpalubju katamarana, pritisk roke na mojem vratu je popustil. Počasi sem se zravnala in usedla nazaj na sedež. Šele zdaj sem se zavedela, da vsi potniki gledajo vame, radovedno, nekateri tudi  zaskrbljeno. »V redu sem,« sem rekla mirno, pomahala vsem in se poskušala nasmehniti: »Samo majhna kriza, vse je okej.«

Kmalu sem postala nepomembna, hvala bogu, katamaran se je približeval otoku, vznemirjenje se je razširilo po njem, vsi so grabili po svojih kovčkih in se pripravljali na izstop. Sama se otoka nisem nič veselila. Toliko neprijetnih dogodkov se mi je pripetilo na poti do njega, psihično sem bila izmučena in občutek sem imela, kot da potujem že mesec dni.

Ampak če bi vedela, kaj me čaka na tem otoku, bi se z istim katamaranom takoj vrnila na celino.   

Objavljeno v reviji Jana,  št. 34, 25. avgust 2025.

Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.

revija Jana