Osebni arhiv

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Tekst: MELANIJA MRAK

Pred leti, davno, me je kolega vprašal, ali sem si dala popraviti nos. Zaboga, vsak dan me vidiš, kdaj pa naj bi si dala operirati nos? In je samo skomignil. Nikoli se mi ni zdelo, da bi bilo z mojim nosom karkoli narobe. Ni popoln, je pa čisto v redu nos. Sploh sem bila pa odločena, da se bom starala dostojanstveno, brez noža – do pred nekaj leti, ko sem dobila povešene veke in so me motile, pa sem si mislila, če se da pomagati, zakaj ne bi izkoristila te možnosti? In sem šla na blefaroplastiko. Ena najboljših investicij v mojem življenju. Ampak zdaj pa dovolj, nič več noža, sem bila odločena. Pa me je pred kakšnim letom začela mamiti liposukcija vratu. Lička so se povesila in bingljala tam, kjer jim ni mesto, pa neki podbradek se je nalepil name, in sem si rekla, zakaj pa ne? To sploh ni operacija, samo majhen poseg brez enega samega skalpela. In to menda ne šteje?

Lepota

Raziskava: Slovenke iskreno o pomlajevanju

Vas je kaj strah, je rekla sestra. Ne, ni me bilo strah. Ena mala porcija liposukcije, nič takega. Pa dr. Križančiču absolutno zaupam. Najprej me je fotografiral. Za dokumentacijo. Za tiste fotke »prej« in »potem«. Nato me je porisal. S flomastrom je risal črte po mojem obrazu. Veliko si je dal opraviti, bržkone je bila umetnina, ampak je nisem videla, ker v operacijski sobi ni ogledala. Gre tole zlahka dol, da ne bom porisana šla domov, me je skrbelo. Nič se ne bo videlo, saj boste itak poviti, je rekel.

K-kaj?

Tole definitivno ni bilo v skladu z mojimi pričakovanji, računala sem na kakšen flajštrček na vratu, sem s seboj prinesla tanek šal, da ga skrijem. Najbrž vas vmes ne bom mogla nič spraševati, sem potipala. Čar operacij brez popolne anestezije je v tem, da lahko vmes sprašuješ vse mogoče. Dobiš tekoči komentar, tako rekoč.

Šimen Zupančič

Kaj pa zdajle delate? Kako se pa temu reče? Dr. Križančič vse razloži, nikoli mi ni dal občutka, da mu je odveč. Sem že srečala zdravnike, ki niti v ordinaciji ne marajo najnedolžnejših vprašanj, ampak on ni tak. Ne, je odvrnil, vmes ne, lahko bi me potem, ampak ne boste mogli govoriti. Stvar je postajala zares skrb zbujajoča. Si bom lahko vsaj naročila taksi za domov, sem prestrašeno čivknila. To bo šlo, se je smejal. In razložil, da bom težko govorila, ker bom imela zaradi lokalne anestezije omrtvičen obraz.

Najbolj zoprn del je bil čisto na začetku, ko je z dolgo tanko iglo v obraz vbrizgaval anestetik. Večkrat, na različnih koncih. Sem vprašala, dokler sem še lahko govorila, ali bi brez anestetika zelo bolelo? Zelo, je rekel. Početi tole brez anestetika bi bilo nečloveško. Potem je zadovoljno poročal, da je anestetik očitno prijel. Ustnico vam je gor potegnilo. Res? Ničesar nisem čutila. Zdaj bova pa začela, je napovedal. Tri luknjice, ena pod brado, dve pod lici. Danes je dan za liposukcijo, je rekel, medtem ko je sesal maščobo iz mojih ličk in vratu, danes imam kar tri. Očitno se ljudje najraje hodijo oper … hočem reči, hodijo na posege pred prazniki, da jim za okrevanje ni treba vzeti bolniške. Bilo je tik pred prvomajskimi prazniki.

Jagodni sladoled s smetano

Ni dolgo trajalo. Čutila nisem skoraj nič. Malo cukanja. Gledala sem, kako skozi prozorno cevko mimo mojih oči potujejo bele kroglice. Potem so bile roza. Potem nisem več gledala. In je bilo opravljeno. Sedela sem na postelji – hočem reči operacijski mizi – in gledala tisto stvar, ki sesa maščobo, kot malo večji sesalnik je bila (liposukcijski aparat, mi je pozneje razložil Chat). In imela je merilno posodico, v kateri je bilo nekaj pisanega, kot s smetano pomešan jagodni sladoled, ki se že malo topi. Izsesana maščoba, pomešana s krvjo.

Se mi je zdelo, da je vsega skupaj nekam malo. Tole ni vse vaše, je rekel. Smetana in jagode so bile očitno še od nekoga drugega. Pozabila sem vprašati, kaj naredijo s tem. Z govorjenjem nisem imela nobenih težav. Medtem je pripravil skrb zbujajočo visoko goro obližev in mi jih začel lepiti po obrazu. V navodilih je pisalo, da je po liposukciji priporočljivo nositi kompresijske hlače, ampak hlač mi menda ne bodo natikali na glavo? Ne, se je izkazalo, hlač ne, je pa nekdo izumil nekakšen črn nagobčnik z luknjami za ušesa in celim gnezdom trakov, ki se zapenjajo z ježki. Sem prepričana, da je bil moški, nič ni mislil na to, kaj bo njegov nagobčnik naredil moji pričeski.

Ko bi bila vsaj zima, sem hrepeneče pomislila, lahko bi si nataknila kapo in se zavila v šal, nihče ne bi nič opazil. Ampak ker ni bila zima, sem morala ven s tistim črnim nagobčnikom, izpod katerega je na strateških mestih kukal zloženec, in lasmi, ki so štrleli na vse strani neba. Šele zunaj na cesti sem opazila, da sem odkorakala ven z modrimi vrečkami, ki si jih natakneš čez čevlje (kirurške prevleke). Doberdanneseustrašit, sem rekla taksistu. Ni se ustrašil, samo smejal se je. Če bi me videl kakšno uro pozneje, bi rjul od groze.

Osebni arhiv

Prvi dan

 Od oči navzdol sem bila ena sama oteklina, ki je kipela čez nagobčnik. Kot velikonočni zajček, ki si je v gobček skril ogromen pirh. Mislim RES ogromen. Nojevo jajce. Na licih sta na obeh straneh ust diskretno vzbrsteli modrici take lepe svetlomodre barve. Baby blue, kot oblačilca za dojenčka. Modrici sta hitro postajali večji. In temnejši. Anestetik bo čez kakšno uro ali dve popustil, je napovedal dr. Križančič. In je, ampak samo polovica. Druga je pa še vedno trdno držala, če sem se nasmehnila, je polovica spodnje ustnice nebogljeno bingljala dol.

Nič človeka tako ne zlakoti kot poštena liposukcija, a za kuhanje nisem bila pri volji, pa sem si pogrela zelenjavno juhico od prejšnjega dne. Morda ni bila najboljša izbira – velik del tistega, kar sem na eni strani spravila v usta, je na drugi strani mimo tiste povešene ustnice priteklo ven. Čas je mineval, moj smehljaj je bil pa še vedno poševen. Grabila me je blaga panika: rekel je ena ura, zdaj sta že dve, pa tri, pa štiri … Kaj, če je kaj narobe? Kaj, če je poškodovan kakšen živec in bom za zmeraj taka? Naj pokličem in vprašam? Naj grem na urgenco? Naj še malo počakam? To sem slednjič naredila, počakala sem. In se je nasmeh počasi izravnal. Anestetik je popustil, v zameno pa me je začela boleti brada.

Medtem sem pa že imela nov problem: kako naj grem zjutraj naslednji dan taka do nabiralnika po časopis? Če me sreča kakšen sosed, ga bo kap. Pa sem se spomnila, da sem v nabiralniku že večkrat zalotila časopis naslednjega dne, kadar sem pozno zvečer prišla domov. Nič, ponoči bom šla, ko sosedje spijo. Ali pa se vsaj ne potikajo po stopnišču. Pol ure po polnoči sem si nataknila jakno, se s kapuco pokrila čez glavo in odkradla dol. Nabiralnik je bil prazen. Ali imam novega raznašalca ali pa je stari spremenil navade.

Shutterstock

Drugi dan

 Po noči, ki sem jo prespala v nagobčniku, sem se zjutraj temeljito premerila v ogledalu. Oteklina je malo uplahnila, modrici poleg ust sta bili manjši, ampak zelo vijoličasti. Nagobčnik me zaradi manjše otekline ni več tiščal, me je pa pod njim vse srbelo. Prvič sem si ga drznila povsem sneti, prej si nisem upala, prvič zato, ker mi niso povedali, ali lahko vmes naredim kakšno pavzico, in drugič zato, ker nisem bila čisto prepričana, da si ga bom znala pravilno namestiti nazaj. Potem je pa življenje postalo tako nevzdržno, da semga za nekaj minut snela. Spodaj je bilo še več modric. Snela sem ga tudi med kosilom. Pa po časopis sem šla popoldne brez njega, a kapuca čez glavo ni skrila modric. Še nikoli nisem tako hitro poletela do nabiralnika in nazaj. Nikogar nisem srečala.

Naj nihče ne reče, da nisem disciplinirana, spat sem šla z nagobčnikom. Sredi noči sem se zbudila, koža me je pekla, žgala. Dost' mam, sem si rekla. In snela tisto mučilno napravo.

Tretji in četrti dan. In še malo pol

Zaradi slabe vesti sem si potem to črno pokoro takoj zjutraj nataknila nazaj. Modrice so bile še vedno tam, oteklina pa je skoraj povsem splahnela. Lasje so se že zdavnaj distancirali od vsega skupaj in so pretežno počeli, kar se jim je zdelo.

Danes bi z nekaj pudra in brez nagobčnika lahko že šla med ljudi, sem ocenila zjutraj četrtega dne. In jutri, ko bo konec praznikov, grem lahko v trgovino, preden mi vsega zmanjka. Podarila sem si noč »zgoraj brez« in se mi je potem zjutraj zdelo, da me odvrženi nagobčnik nekam očitajoče gleda. Vzdihnila sem in si ga nataknila.

Moj novi obraz še ni prispel, menda traja teden ali dva, preden se koža navadi na novi obris. In zdaj še nismo tam. Sem že skoraj kot jaz, samo boljša.

Naslednji dan sem šla prvič iz hiše, dve plasti pudra in korektor, ampak uspeh je bil delen: vijoličasta barva se ni dala, rdeči del se je skril, a modrina je prisijala skozi puder. Preprosto nimam dovolj izkušenj s prekrivanjem modric.

Zvečer sem odstranila zadnji obliž.

Izvolite opaziti

Teden dni po operaciji sem šla na kavo s kolegicami. Nobeni nisem povedala za liposukcijo, hotela sem videti, ali bodo kaj opazile. Prej sem se s Chatom posvetovala o prekrivanju modric. Barvni korektor moraš uporabiti, je rekel, barvo izbereš glede na barvo modrice. Nimam barvnega korektorja. Nič hudega, je rekel, bova pa malo improvizirala. Kakorkoli, modrice so bile pod ličili komaj še vidne.

Pod črto, bilo je skoraj brez bolečin, tisti nagobčnik je bil neprijeten, ampak se je dalo potrpeti, in moj novi obraz, ki se še ni čisto namestil na svoje mesto, mi je všeč. Je zdaj popoln? Seveda ne, ampak to ni bil nikoli namen. Moj nos, mimogrede, je še vedno nedotaknjen.

Kolegice niso ničesar opazile.

revija Jana