Profimedia

"Spoštovani! Lepo prosim za mnenje, ker se ne znajdem več. S partnerjem sva skupaj že od mladega. Kmalu sem zanosila, imela sva se rada, dojenčka sva se veselila, kljub temu da ni bil načrtovan. Sem polna idealov, kako morava drug drugemu pustiti svobodo, da bova oba srečna v zvezi, o tem sem veliko prebirala na družbenih omrežjih. Z veseljem sem urejala najin kotiček. Po teti, s katero se je razumel bolje kot s svojo mamo, je po njeni prezgodnji smrti podedoval majhno stanovanje in vanj sva se preselila. Srečna sem bila, ker sva se lahko izognila bivanju pri mojih ali njegovih. S financami sva bila na tesnem, ker sva bila oba na minimalcu, ampak je šlo. Veliko stvari za dojenčka sem dobila od prijateljice, tako da s tem nisva imela stroškov, ki jih ne bi zmogla. Prvi otroček je bil zlat fantek, priden, umirjen in odziven, zdaj je star pet let in postaja upornik. Kmalu sem spet zanosila, ta nosečnost je bila načrtovana, rodila sem deklico, oba sva je bila vesela. Izkazalo se je, da je precej nemirna, zahteva veliko pozornosti. Partner ima otroka rad, o tem ne dvomim, a pravi, da se z dvema ne znajde. Sin je navezan nanj, išče njegovo prisotnost, saj sta se včasih tako lepo igrala skupaj, skrbel je zanj, in prav zaradi tega ne razumem, kaj se dogaja. V zadnjem času  kriči nanju in je sina celo po riti, ker se je spotaknil ob kocke. Za hčerkico sem skoraj v celoti prevzela skrb sama, ker on nima živcev zanjo, midva pa se zaradi otrok vedno več prepirava. Kaj naj storim?"
Isa

revija Jana

Začetek se bere kot pravljica

Dolgo sta skupaj, prvega dojenčka sta kljub nenačrtovanosti z veseljem pričakala, imela sta svoje gnezdece, zaupljivo ste gledali v prihodnost in se je veselili. Potem pa se je pravljica polagoma razblinila in trenutna realnost vas bega ter vam je v izziv in prav nič ni čudno, da se trenutno počutite tako, kot ste napisali.

Imate dva zdrava otroka, ki ju po vaši pripovedi oče zanemarja. Razmislite, kdaj se je to začelo. Vem, da ne boste našli konkretnega dogodka, ki bi na to vplival. Kljub temu skušajte približno določiti čas, kdaj približno se je začelo vajino oddaljevanje. Je bil razlog to, da je izgubil živce?

Ničesar niste napisali o svojem razmišljanju v zvezi z vašo situacijo, le opisali ste jo. Na otroka vajina zamera prav gotovo ne vpliva pozitivno, saj ne vi in ne njun oče niste v dobri koži, onadva pa vajine nesporazume kar srkata. Seveda ne razumeta, kaj točno se dogaja, čutita pa napetost, ki se iskri med vama. Že zaradi tega se morata resno pogovoriti o svojem starševstvu in prihodnosti vaše družine.

Povejte mu za svoje strahove

Opisali ste zagrenjenost, ki močno najeda partnerski odnos. Pogovorite se z njim, poskušajta skupaj priti do vira težav. Brez obtoževanja povejte, kako se ob tem počutite, kaj si želite zase in za otroka, pa tudi za vaju. Brez obtoževanja povejte, da tako ne zmorete več.

Nekaj ga gloda

Kaj se dogaja? Nekaj je gotovo drugače, saj se je njegovo obnašanje močno spremenilo. Težko verjamem, da bi se kar tako spremenil iz igrivega očeta in ljubečega partnerja v popolno nasprotje.

Izčrpani ste čustveno, ne le energijsko

Ob skoraj samostojni skrbi za deklico, ki zahteva veliko energije, ni prav nič čudnega, da se počutite preobremenjeno. Mislim, da vas bolj bremenijo odmik partnerja in stalna prerekanja kot pa sama skrb za deklico.

Kaj ga ovira pri očetovstvu in kaj pri partnerstvu?

Povedal vam je, da ga dva otroka obremenjujeta. Vajina tema pogovora lahko temelji na iskanju rešitev, kako se lahko kot oče tega priuči. Morda ga bega, da je bilo samo s fantkom lažje, zdaj pa ima občutek, da jima ni kos. Odzrcalite mu, da se vam zdi, da se zaradi tega njegovega odmika tudi prej dober odnos s sinčkom kvari. Nekaj mi pravi, da se ne želi res ogniti starševstvu, da se le ne vidi uspešnega v tej situaciji in se mu zdi najhitrejša rešitev pobeg, a se malo pozneje spet sreča s stanjem doma ter spet brezglavo in nervozno reagira.

Seveda ne bo dovolj en sam pogovor. Njegovo izogibanje se je kar nekaj časa izgrajevalo in bo potrebovalo tudi kar nekaj časa, da izzveni.

Pomagajte mu ugotoviti, kaj se mu zdi pri dveh otrocih najtežje

Za uspešno starševstvo nikakor ni pogoj, da oba delata prav vse, kar je z malčkoma treba postoriti. Morda mu bo odleglo, če si skušata razdeliti kakšna opravila. Opisali ste, da ga dekličina zahtevnost obremenjuje, in morda lahko kot kompromis ponudite, kar že itak obstaja – da ste vi več z njo. Pozor – več, ne stalno. Oba morata pocrkljati otroka, kar postane bistveno lažje, če v tem vsi uživate.

Ko se bo počutil uspešnejšega, se bo tudi njegovo razpoloženje popravilo

Veselje za igro, ki ga je izkusil pri sinu, se bo polagoma vračalo in, upam, preneslo tudi na hčerko. Iz srca upam in vam želim, da se bo vaše razpoloženje, ki vam je bogatilo začetek ustvarjanja družinice, v polnosti vrnilo. Seveda je ob tem nujno, da zopet vzplamtita vajina medsebojna naklonjenost in spoštovanje. Modro bi bilo, če bi se v zvezi s tem odločila poiskati strokovno pomoč. Srečno!

Eva