Mateja Jordovič Potočnik

Vasilij Žbogar, naš dvakrat srebrni in enkrat bronasti olimpijec, ki bo 4. oktobra dopolnil 50 let, je izjemno prijeten, duhovit in zanimiv človek. Vendar ujeti Vaska, kot mu pravijo domači, ni preprosto, saj je polovico časa na Irskem, kjer kot trener dosega izjemne uspehe s svojimi varovanci, doma v Izoli pa ima funkcijo podžupana, kar mu tudi jemlje veliko časa. Ko sem prejšnji torek prišla do Žbogarjevih, sem se malo lovila, saj se je Vasku ravno izpraznil telefon. Na dvorišče me je prišla iskat njegova postavna žena Maja, nekoč mis Dalmacije, ki mi je takoj potožila, da je spala samo uro in pol – prejšnji dan je namreč diplomirala iz fizioterapije in je proslavljala s prijateljicami in svojo družino. Vasko jo je presenetil, saj je organiziral, da so njeni prispeli iz Splita. Majini domači so morali malo počakati, da smo zakonca, ki bosta naslednje leto praznovala 20 let zveze (in 12 let zakona), ter njuna otroka, osemletno Rijo in 12-letnega Talina, fotografirali, po našem odhodu pa so skupaj odhiteli na slavnostno kosilo.

Kako je minilo teh 19 let?

Vasko: Doslej sem imel študentko, zdaj je nimam več … (nasmešek)

Maja: Že prej si imel študentko, pa potem ne več, saj sem zdaj končala drugo fakulteto. Daj mi še nekaj let, pa boš spet imel študentko, če je to naš recept za srečo! (smeh)

Se še spomnita, kako sta se spoznala?

Vasko: Spoznala sva se na jadrnici, ki so jo testirali, mene pa povabili kot strokovnjaka, da jo ocenim. Maja je bila tam hostesa. Takoj sem jo opazil. Zvečer smo se dobili na večerji in naslednji dan sva bila že v zvezi.

Domnevam, da sta imela na začetku precej težav, da sta lahko bila skupaj?

Maja: Na začetku niti ne, saj je Vasko živel v Splitu, od koder sem jaz.

Vasko: Sem pa takrat veliko potoval in ona z mano. Sploh na začetku sva veliko potovala skupaj. Šla sva v Avstralijo, Južno Afriko, povsod … Ko sem se vrnil v Izolo, je bilo za Majo naporno, saj se je morala z avtobusom voziti tudi po osem ali celo 12 ur do Trsta ali Reke.

Maja: Ob petkih zvečer sem sedla na avtobus v Splitu, on pa me je v soboto zjutraj pobral v Trstu ali na Reki in me v nedeljo zvečer spet peljal tja, da sem prišla v ponedeljek na fakulteto …

Zakaj se niste raje kar z jadrnico odpravili ponjo?

Vasko: Tega nisem, sva pa včasih šla s trajektom, ko je še plul na relaciji Split–Reka. To je bilo super, zato obžalujem, da te povezave ni več.

Maja, to je bilo za vas zelo naporno, kajne?

Maja: Potovanj sem bila vajena še iz časov manekenskega dela. Pot ni bila težava, je pa bil izziv uskladiti vse študijske obveznosti. Pogosto sem na potovanja vzela zapiske in knjige, da sem se učila, kadar je on tekmoval ali treniral.

Vasko: Potovati s športnikom je poseben izziv. Midva sva sicer bila v Južni Afriki, ampak si je nisva ogledala. Športniki imamo obveznosti glede tekem, treningov, če pa smo prosti, počivamo.

Maja: Živela sem za njegove proste dneve, ampak sem hitro spoznala, da me ne bo peljal v mesto na nakupovanje ali izlete! (nasmešek) Po cele dneve sem bila sama in se dolgočasila. Če bi danes imela takšne izzive, bi bila hvaležna. Zdaj bi cenila, da na njegov prosti dan samo poležavava in gledava televizijo, saj imam sicer polno obveznosti.

Mateja Jordovič Potočnik

Vasko še vedno veliko potuje …

Maja: ... jaz pa ostajam z otrokoma doma in skrbim za vse sama.

Vasko: Čez dva tedna bo spet šla z mano, saj sta otroka že starejša in bolj samostojna, predvsem Talin. Dokler se ne bo zaposlila – pozimi začne pripravništvo – bo hodila z mano, pa tudi pozneje bo šla vsaj kdaj pa kdaj.

Sicer pa ste zdaj vsak mesec polovico časa na Irskem. Torej pol časa živita narazen, pol skupaj. Ali vama zato ni dolgčas v zvezi?

Maja: Vsekakor so tudi prednosti takega življenja. Ko je bila epidemija covida in je prišel domov, so nama govorili, da bo to za naju težko, ker nisva vajena biti skupaj ves čas. Pa ni bilo! Res sva se imela lepo. Ko je spet moral odpotovati, sem imela večjo krizo kakor običajno, ker sem bila vajena, da je ves čas ob meni … Če sodim po tem, bi nama bilo dobro tudi, če bi bila ves čas skupaj. Vendar vsak položaj prinaša druge izzive. Ključ dobre zveze ni v tem, koliko časa si skupaj, ampak koliko truda vložiš v to.

Vasko: Ključ je, da spoštujemo drug drugega in se spodbujamo pri tistem, kar drugi počne. Jaz imam rad svoje delo, kot ima ona rada svoje. Jaz podpiram njo in ona mene. Nikoli ni pritiskala, da bi moral biti več doma, kar bi prineslo kup težav …

Kako pa je z ljubosumjem, kadar nista skupaj in torej ne vesta, kaj natanko počne partner?

Maja: Na začetku mi je bilo res grozno, saj je bil slaven in so ga oblegali. Ženske so mu pisale, ga klicale … To je bilo naporno. Po drugi strani sem tudi jaz bila deležna še kakšne pozornosti, tako da je tudi on moral zaupati meni. Z moje strani je bilo na začetku precej ljubosumja. Zdaj si mislim: če ti potrebuješ še kaj poleg vsega, kar imava, potem pa tudi prav! Saj ne moremo vplivati na to. Vplivam lahko le toliko, da se imamo takrat, ko smo skupaj, res dobro. Da je vedno zabavno … Ker vem, kako dobro se imava, res ne verjamem, da bi to kdo želel uničiti.

Vasko: Se pa najini kulturi malo razlikujeta, tako da je bilo potrebnega nekaj usklajevanja na obeh straneh. Zdaj se imava itak vedno bolje! Maja je 11 let mlajša od mene, tako da dozoreva. Danes pravi, da sem imel prav, kar sem govoril … (smeh)

Maja: Joj, kako me je jezil, ko mi je rekel: »Saj si še mlada, ko boš prišla v ta leta, boš razumela …« To je bilo, kot da je nekdo vžgal vrvico in bom eksplodirala! Je pa res, da ko sem prišla v tista leta, o katerih je govoril, sem res videla stvari drugače kot prej. Zdaj ko vidim, da ima velikokrat prav, mu bolj prisluhnem in ga tudi vprašam za nasvet. Nekoč so me pa njegovi nasveti spravljali ob živce. (smeh)

Opazila sem, da vrhunskim športnikom najbližji pogosto pomagajo pri stvareh, ki so za druge običajne – plačujejo položnice, gredo v nabavo … Tako se športnik res posveti svojim ciljem, vendar ko neha tekmovati, spozna, da v resničnem življenju ni opremljen z vsem potrebnim znanjem. Je bilo tudi pri vas tako?

Vasko: Točno tako je bilo – vse mi je bilo novo in težko. Vsega sem se moral naučiti – od položnic, kot ste omenili, računovodstva, kako se odpre podjetje … Prej sem bil osredotočen samo na jadranje. Iti na banko je bilo zame pri 45 letih nekaj novega. Ali poslati pošto! Zato rad rečem, da še kar odraščam. (smeh)

Bili ste najboljši na svetu, potem pa čez noč niste obvladali niti stvari, ki jih znajo vsi okoli vas. To je verjetno kar frustrirajoče?

Vasko: Seveda, počutiš se nesposobnega! 

Maja: Ko je končal kariero, je prišlo do ogromnih sprememb. Ampak s pogovorom sva vse rešila. Takrat sva že imela otroka, tako da je bilo treba še to uskladiti … Pogovor je ključen. Zelo pomembno je bilo, da mi je povedal, kako se počuti, kaj potrebuje od mene … ker je bilo to za naju nekaj novega, na kar nisva bila pripravljena in nisva vedela, kako naj to rešiva. Sicer so naju tudi drugi opozarjali, koliko vrhunskih športnikov po koncu kariere zaide v alkoholizem ali druge težave, ker se ne znajde v novem življenju. Mislim, da sva vse skupaj kar dobro rešila …

Vam je bila Maja v oporo v tistem času?

Vasko: Gotovo. Sicer pa ni težava samo, da se ne znajdeš pri– za večino – vsakodnevnih opravilih. Težava so tudi občutki, ki jih doživljaš med kariero. Ob zmagi ali drugih uspehih so čustva tako močna, da je to že kot droga. In to manjka, ko končaš …

Velikokrat sem govorila z glasbeniki in igralci, kako lahko postaneš odvisen od aplavza. Torej je pri športnikih podobno?

Vasko: Tako je. V tistih temačnih časih sem imel nekaj ekscesov. To je bilo sicer le na zabavah, na srečo jih je bila večina itak pri nas doma. Ampak se je razvedelo in so se pojavile govorice. Saj ni bilo ekstremno – malo več alkohola, glasna glasba … S tem sem kompenziral čustva in sčasoma se je to zmanjševalo. Vsekakor sem hvaležen Maji, ki je dobro prenesla vse skupaj, ko sem iskal novi vir adrenalina … Nekajkrat sem šel čez rob, zdaj pa sem se umiril in se zabavamo v mejah normalnega. Nisem ponosen nase v tistem času, ampak tako je bilo … Iščeš, pa sploh ne veš, kaj.

Mateja Jordovič Potočnik

Zdaj delate kot trener in podžupan Izole. Ste se našli v tem?

Vasko: Ko sem končal športno kariero, sem vedel, da moram naprej, in sem začel trenirati. Pred osmimi leti sem podpisal pogodbo z Irci in sem zelo zadovoljen, saj sem z varovanci dosegel medalje kar v dveh različnih kategorijah. Trenerstvo se mi je zdelo dober prehod med športnim in navadnim svetom. Na občini pa se je pojavila priložnost, ki mi je v izziv, saj je čisto nekaj drugega. Zelo zanimivo se mi zdi in všeč mi je, da se vsak dan učim. Ogromno je diplomacije, politike … Saj me sprašujejo, kaj mi je tega treba, ampak sem ambiciozen in se poskušam kar najbolj angažirati, da upravičim zaupanje župana in občanov. V vseh stvareh sem ambiciozen. Ves čas iščem, kaj bi še izboljšal pri sebi - kot nekoč v športu.

Spet omenjate učenje, pa Maja je že drugič diplomirala … Očitno se obema zdi učenje izjemno pomembno?

Maja: Vsekakor. Sem že gledala, da bi šla septembra še v eno dvoletno šolo, a sem na srečo odnehala, saj me čaka še pripravništvo. Dobila sem veliko znanja, ampak zdaj ko nekaj vem o fizioterapiji, vem, koliko je še stvari, ki me zanimajo, ker jih še ne poznam. Zagotovo bom čez nekaj let spet v kakem šolanju.

Vasko: Imamo genije na eni strani, na drugi pa nasprotje. Jaz sem nekje vmes. Nisem izrazit talent za nič, povprečen sem v vsaki stvari, ampak z izjemno voljo sem sam sebe premagoval. Jadrati sem začel pozno, dolgo nisem izstopal, pa sem v zrelih letih začel dosegati rezultate. V srednji šoli sem bil povprečen, na fakulteti pa so mi rekli, da bi dobil Zoisovo štipendijo, če bi imel nekaj let manj, saj sem imel same odlične ocene. Tudi kot trener sem začel povprečno, zdaj pa imam take rezultate, da se mi marsikdo čudi. Genijem je gotovo lažje, jaz pa s trudom in učenjem pridem do rezultatov. Znam pet jezikov, dva bi se še rad naučil, a mi manjka časa. Rad bi vozil kamion, zdaj delam izpit za someljeja … Ves čas imam željo, da bi se naučil novih stvari in bil v vsaki stvari najboljši.

Maja, je Vasko najboljši tudi kot oče, mož in ljubimec?

Maja: Seveda je. Tudi na teh področjih se ves čas uči in napreduje. Ko je bil Talin majhen, je še tekmoval. Če je sin zbolel, sva spala v drugi sobi, da ga ne bi okužila. Veliko manj je bil prisoten … Ko je končal tekmovanja, je tudi sam želel bolj skrbeti za otroka.

Prej ste govorili, kako ste 'povprečni'. Kako pa gledate na otroka? Veliko staršev je namreč prepričanih, da so njihovi otroci genialni …

Vasko: Tudi midva sva to opazila, zato na najina gledava bolj stvarno. Zdi se nama, da je pomembno, da si realen do otrok, ker znajo biti prevelika pričakovanja obremenjujoča. Otrok ne ocenjujeva – niti drugih niti lastnih. Jima pa poskušava omogočiti, če vidiva, da jima je nekaj všeč. Saj imava z njima tudi izzive, ampak se veliko pogovarjamo in jima poskušava stvari razložiti, da razumeta najine odločitve. Nama ni pomembno, ali je ocena pet ali štiri, ampak to, da sta otroka vložila trud. Želiva si, da imata vrednote, da se lepo vedeta do drugih … Nisva obremenjena s tem, da bi morala imeti kakšne posebne dosežke.

Maja: Rada bi ju tudi naučila, da imata lastno izbiro, ki jo bova spoštovala. Rada rečem: Trener nogometa te uči nogomet, učiteljica matematike o matematiki, midva pa te učiva življenja. Midva poveva, kaj boš s tem, pa je odvisno od tebe. Jaz lahko povem, kaj in kako, ampak če želiš izkušnjo – izvoli. Ker tudi midva sva tu, kjer sva, zaradi izkušenj, ki sva jih imela v življenju. Torej morava tudi njima pustiti, da dobita svoje izkušnje, iz katerih se bosta učila, tudi če bo izkušnja slaba. Če gre za napako. Pred kratkim sem Riji rekla, da si želim, da poskusi odbojko, ker sem jo sama nekoč trenirala in se mi zdi zelo dober šport. Prosila sem, da zaradi mene poskusi, če pa po nekaj treningih ne bo želela, ji ni treba nadaljevati.

Jadralca pa očitno (še) nista?

Vasko: »Za zdaj ne jadrata. Pa saj sem tudi jaz začel šele pri osmih, a bolj resno šele pri 16 letih, tako da ni prepozno. Ampak to mora biti njuna izbira. Če bosta želela, ju bom podprl. Kot ju podprem tudi pri vsem drugim. Saj nisva idealna starša, ampak se trudiva. Seveda pa večino starševskih obveznosti opravi Maja …

Maja: Vedno pravim, da sem prvič mama 12-letnemu sinu in osemletni hčerki. Dostikrat nimam pojma, kaj naj naredim. In jima to tudi povem.