Profimedia

Mogoče. Ali pa tudi ne, to ne bi bila prva preuranjena obljuba – se spomnite obljube sodnikom in državnim tožilcem za 600 evrov mesečnega dodatka, ki se je sfižila, ko se je pokazalo, da za to ni zakonske osnove? A že zgolj blag vonj po božičnici je sprožil toliko razprav, da se nam bo, tam okrog božiča že čisto vrtoglavim od nasprotujočih si mnenj, bržkone zdelo, da smo jo dobili, tudi če je ne bomo.

Je to predvolilni bonbonček, kot predlogu očitajo nekateri? Seveda je, ampak s tem ni nič narobe. Vzamemo, kar dajo, tudi če dajo šele pred volitvami. Volivcem je treba osladiti življenje, če hočeš, da bodo čez nekaj mesecev na volitvah glasovali zate.

Tako so razmišljale vse vlade doslej, bonbončki so se usipali tudi pred volitvami leta 2022, le da so bili žepi, iz katerih so takrat padali, izključno državni, tokrat pa niso. Samo en primer, »energetski boni«, solidarnostni dodatek 150 evrov »za omilitev posledic zaradi zvišanja cen energentov«, je bil sicer izplačan ob koncu kurilne sezone, vendar tik pred volitvami, aprila 2022. Zagovornik načela enakosti je opozarjal, da je dodatek diskriminatoren, pred uvedbo niso opravili nobene analize in so ga prejeli tudi tisti, ki tega denarja niso potrebovali.

Tole so napisali na portalu Necenzurirano: »Za vladajoče je pomembno le, da ljudje otipajo, kar dobijo. Zato prihajajo boni, vavčerji in druga predvolilna darila, ne pa sistemski ukrepi in rešitve za daljši rok. Vse, kar gledamo, je poceni politični marketing na naš račun. Vsak tak ukrep je namreč predstavljen kot darilo vlade, ne države.«

Napisano je bilo sredi marca 2022 in je konec septembra 2025 še vedno enako res. Samo cirkusa je ob letošnjem bonbonu več, ker tokrat ni dovolj, da se država dogovori sama s sabo, darilo, ki ga bodo sofinancirali tudi lastniki zasebnih podjetij, jim je pozabila pravočasno omeniti.

In so zajezdili tega konja, seveda so ga: da tega stroška niso vkalkulirali v svoje letne načrte in bo težko napraskati toliko denarja tik pred koncem leta, predvidoma enkrat novembra, ko bo, če bo, stvar dokončno sprejeta. Pričakovalcem božičnice v prid govori to, da se zaradi prihajajočih volitev temu darilu nobena politična stranka ne bo upala zelo odločno postaviti po robu. Ali pa o tem celo razpisati referenduma. Kdo bo volil tistega, ki te hoče spraviti ob 639 evrov, polovico minimalne plače, to je ena od vsot, ki jih omenjajo pri višini božičnice, čeprav jih je v zraku še več?

Ankete med delovnim ljudstvom povsem in v celoti predvidljivo kažejo, da potencialni dobitniki božičnico zelo podpirajo – zakaj bi ji pa kdo rekel ne? –zatakne se pri tistih, ki so enako odločno proti, torej delodajalcih. Gospodarski krog, ki ga sestavljajo različna združenja iz gospodarstva in kmetijstva in deluje kot glas gospodarstva, je na primer v sporočilu javnosti zgroženo zavrisnil: »Sedaj pa smo brez besed ob ideji predsednika vlade, ki bi nakopičene probleme reševal z obvezno božičnico.« (Zatipkane napake v sporočilu dobrih ljudi brez besed smo si dovolili popraviti.)

In si ne upam pomisliti, kakšna so sporočila, kadar najdejo besede, saj je to, v katerem so menda ostali brez njih, zares dolgo. Tole je bistvo tega sporočila brez besed: oni so za božičnico, ampak ne za obvezno, namesto tega predlagajo »trajen dvig davčne olajšave najmanj v višini neto učinka napovedane neobdavčene božičnice«, zraven pa še ukinitev plačila »socialnih prispevkov ob izplačilu že uveljavljene poslovne uspešnosti«.

Vam bom za lažje razumevanje prevedla tale zadnji del: tisti, ki dobivajo nagrade (praviloma vodstva podjetij), za te nagrade ne bi več plačevali prispevkov. Še en droben medklic, koliko nagrade za poslovno uspešnost dobi čistilka? Kaj se ji v denarnici bolj pozna, božičnica ali to, da tisti visoko visoko nad njo dobijo večje nagrade za poslovno uspešnost? Dam na glasovanje.

Tole je problem, zadeva ni črno-bela

 Glede božičnice lahko delodajalce razdelimo na tri vrste, prvič, tiste, ki menijo, da je prav, da svojim zaposlenim dajo božičnico, in so to že doslej počeli brez prisile, drugič, one, ki si božičnice preprosto ne morejo privoščiti, to so predvsem lastniki majhnih podjetij, ki živijo iz rok v usta, in tretjič, tiste, ki bi božičnico, vsaj kakšno simbolno vsoto, lahko izplačevali že prej, a je niso, ker delavce ne glede na njihov prispevek razumejo zgolj kot strošek, ne kot bogastvo, o katerem govori premier (da so »zaposleni največje bogastvo in kapital«, je rekel). Ne, ti zadnji denar raje prihranijo zase. In ga bodo še naprej, če jim bodo to dovolili. Nobene usluge ni javni podobi gospodarstvenikov naredil tisti, ki je bleknil, naj božičnice ne dobijo ljudje na bolniški in ženske na porodniški, ker da »niso nič prispevali«. Kaj lahko ob tak izjavi pomisliš drugega kot, oh, ti pujs pohlepni? Vendar je treba tudi razumeti, da vseh, ki se upirajo božičnici, ne vodi nujno pohlep. Za že omenjena mala podjetja bi božičnica z jasnega neba resnično lahko pomenila finančno katastrofo.

Kaj storiti, kaj storiti?

Gordijski vozel je bil šala mala proti tej božičnični zagati. Sprejemljiv se zdi vmesni predlog, da naj letos (vsem!) izplačajo božičnico tisti, ki to zmorejo (kar v praksi verjetno pomeni te, ki so jo že doslej), leta 2026 pa naj postane obvezna za vse. A tudi v tej marmeladi je muha: med enim in drugim božičem so volitve, mogoče bo imela nova vlada nasproten predznak, za te vlade pa iz izkušenj vemo, da so bistveno bolj naklonjene delodajalcem kot delavcem.

Rešitve, ki bi jo pozdravili (ali vsaj tolerirali) vsi, pa še kar ni na vidiku. Pa srečno božičnico!

Objavljeno v reviji Jana,  št. 39, 30. september 2025.

Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.

revija Jana