Mateja J. Potočnik

Dar za igro imajo očitno v krvi, saj njegova 21-letna hči Rosa navdušuje v seriji Nemirna kri. Med pogovorom sem Boštjana videla tudi kot skrbnega in zaščitniškega očeta, kar se mi zdi izvrstno, čeprav se je zato, kot boste opazili, kakšnemu vprašanju tudi izognil.

· Domači

Igralka Mirjam Korbar brez dlake na jeziku: Nisem super ženska

· Domači

Znani Slovenci o svojih jesenskih jedeh, ki dišijo po nostalgiji

Fotografije pa ne morejo dovolj dobro prikazati izjemnega odnosa, ki sem ga opazovala med njima. Naj vam zaupam, da sta ob koncu pogovora že začela načrtovati krajši skupni izlet in iz lokala nista šla takoj vsak po svoje, ampak sta druženje še nadaljevala s sprehodom po Ljubljani. Očitno je, da jima ne manjka tem za pogovor, pa tudi to, da sta drug do drugega ljubeča, sproščena, šaljiva. Lepo je biti v taki družbi.

Tako rekoč hkrati sta se oba znašla v igralskih vlogah. Je bilo med vama kaj tekmovalnosti, kdo se bo bolje odrezal?

Rosa: Jaz pravim, da je oči ponavljal za mano. (smeh) Res nisem vedela, da se bo tudi on znašel v teh vodah, ampak se mi zdi dobro, ker ima vsak čisto drugačno izkušnjo, on je na gledaliških odrih, jaz pa v seriji. Ampak razen tega, da sva se podpirala, sva ostala vsak v svojem projektu in si pustila kreativno svobodo.

Boštjan: Meni se zdi kar malo neverjetno, da bi bila oče in hčerka v vlogah, v kakršnih sva midva, lahko tekmovalna med seboj …

Seveda je bilo vprašanje bolj za šalo kot zares. Čeprav poznam tudi primere, ko starši resnično tekmujejo z otroki. Glede na vaš odziv pa sklepam, da pri vaju ni tako, kar me seveda veseli.

Boštjan: Vsekakor me preseneča, da kdo resno pomisli na kaj takega. Sicer pa je Rosa enostavno enkrat prišla in povedala, da je naredila avdicijo za neko serijo. Pa sploh nisem vedel, da je šla na avdicijo.

Rosa: Niti mami ni vedela.

Boštjan: Bili smo prijetno presenečeni. Da starš ne bi otroku privoščil najboljšega, da gre za svojim srcem in svojimi strastmi, si težko predstavljam. Veliko naključje pa je, da se je to zgodilo isto jesen. Zabavno je predvsem, da zdaj delava na konkurenčnih televizijah. (smeh)

Sta imela glede igre kakšen nasvet drug za drugega?

Boštjan: Ne. Rosa je že v srednji šoli nastopala v gledaliških skupinah, torej je imela že nekaj izkušenj, saj je ves čas kazala veselje do igre in teatra. Kolikor vem, je pri seriji vse odlično organizirano in je v dobrih rokah.

Rosa: Če sem očeta kaj spraševala, je bilo bolj o poslovnem delu tega posla. Recimo o pogodbah in takih stvareh, da sem razumela, kaj so moje pravice, kaj pogodba sploh je, kako je sestavljena … To so stvari, pri katerih sem si želela pomoči, in mi jo je oče, skupaj z mami, tudi ponudil. Pri takih stvareh se nočeš zmotiti. Glede igralstva pa mi ni nič vsiljeval, jaz pa tudi njemu ne želim soliti pameti, kako se kaj dela. Tudi jaz se učim. Seveda vem, da bi ga, če bi to potrebovala, lahko prosila za pomoč, saj mi je tudi sicer vedno na voljo.

Ste morda očeta prosili za kakšen nasvet glede izpostavljenosti in medijev?

Rosa: Pomaga mi že to, da sem vedno spremljala, kako se oče s tem spopada. Tudi sama sem veliko časa posvetila temu, da sem poskušala čim bolj razumeti, kdo sem in kaj mi je pomembno, katere so moje vrednote, da lahko v skladu s tem delujem. Posledica tega je način sprejemanja negativnih kritik ali trolov na internetu. Bili so tudi že nesramni, ampak sem precej oddaljena od tega. Ljudje mi tega ne govorijo v živo. Internet je tako velik in odprt za vse, zato je treba tisto, kar konzumiraš in daješ vanj, početi odgovorno. Tudi izražati se moraš odgovorno. Vsi mi bi morali biti bolj strpni, prijazni in empatični – tako v živo kot na spletu.

Boštjan: No, že Rosin odgovor v resnici pokaže, zakaj se mi je zdelo, da ne potrebuje posebnih nasvetov. Ker je res brihtna in zrela punca. Prepričan sem bil, da se bo dobro znašla v vsem tem.

Si pripisujete kakšne zasluge za to, da je Rosa tako napredna? Zagotovo sta bila pomembna tudi vaša vzgoja in zgled?

Boštjan: Zgrešeno bi bilo, da bi si štel zasluge in se trkal po prsih. Ponosen sem, seveda, ampak si ne štejem zaslug.

Dostikrat govorimo, da je zgled najpomembnejši. Imamo starše, ki otrokom rečejo, naj ne bodo na telefonu, medtem ko ga sami nikoli ne odložijo. Boštjan, ste kaj razmišljali o tem, ko so bili otroci majhni?

Boštjan: Spomnim se, da sva že, ko je bila v srednji šoli, imela precej globoke debate. Skupaj sva analizirala knjige, ki jih je brala. Kot družina smo živeli odprto, veliko smo potovali, živeli razgledano življenje. In to se vcepi v otroka, še preden sam veš. Otrok ne dela tistega, kar govoriš, ampak tisto, kar počneš. Opazuje te veliko bolj, kot posluša tvoje besede.

Mateja J. Potočnik

Trije otroci ste, ne samo Rosa. Sta tudi druga dva tako zrela?

Rosa: Lila ima 14, Dan pa 18 let. Oba sta krasna posameznika, seveda smo si tudi različni, vsak je oseba zase. Lila je za svoja leta zelo zrela, Dan pa tudi – v zadnjih dveh letih je res dozorel. Ampak nesmiselno se je bahati s tem, ker je to dobesedno biološki razvoj vsakega posameznika. Vsak ima svojo pot.

Boštjan: Rosa je že kot mala punčka kazala veliko empatije in visoko čustveno inteligenco. Znala je razumeti druge otroke. To je tudi eden od razlogov, zakaj jo Dan in Lila tako obožujeta in jemljeta resno. Rosa je zanju še zmeraj avtoriteta. Od nekdaj je imela občutek za razumevanje čustev mlajših. Če je videla kakega otroka sitnariti, je hitro ugotovila, kaj je za tem.

Rosa: Tega se tudi naučiš kot najstarejši sorojenec. Skoraj vse najstarejše sestre, s katerimi se pogovarjam, rečejo isto: da smo bile kot neki »tretji starš«.

Boštjan: (nasmešek) »Tretji starš« – to mi je pa všeč! Ta čut je razvijala tudi kot taborniška vodnica. Pri petnajstih so ji zaupali skupino drugošolcev, ki jih bo spremljala do njihovega 9. razreda. Taborniki imajo učinkovit in strog sistem izobraževanja za vodnike.

Kako ste postali vodnica?

Rosa: Na uradnem izobraževanju, vodniškem tečaju, nas zelo dobro usposobijo za to. Naučijo te vse od osnov pedagogike do ustvarjalnega razmišljanja. Na koncu dobiš diplomo in si vpisan v bazo vodnikov ZTS-ja (Zveza tabornikov Slovenije). Ampak praksa je glavna; šele po šestih letih izkušenj lahko rečem, da približno vem, kako delati z otroki.

Boštjan, vaši otroci se očitno super razumejo!

Boštjan: Res je lepo videti njihovo konstelacijo, energijo. Če so vsi skupaj, nikoli ni dolgčas. Najraje sem z vsemi tremi, saj je ves čas žur, zafrkancija, pozitivno zbadanje, pa tudi neka konstruktivnost, sodelovanje, kolektivni duh.

Ste dobili kakšen siv las zaradi Rosine pubertete?

Boštjan: Ne. Z njeno mamo sploh nisva zaznala njene pubertete, bila je netipična najstnica. V srednji šoli je bila celo preveč pridna. Iz šole je prišla naravnost domov in takoj prijela za knjige. Toliko discipline je imela, da sva se spraševala, od kod ji to, saj po naju tega ni podedovala. (smeh)

Rosa: Če pa nisem imela izbire, meni je bila ta gimnazija težka. Ampak tudi nisem imela razloga, da bi se upirala, ker me starši niso držali preveč na kratko. Bila sta odprta, spet ne preveč permisivna, ampak ni bilo tabujev. Imela sem občutek, da mi zaupata.

Boštjan: Zanimivo je, da tudi, ko je prišla domov s »septumom« (Rosa pojasni, da je to pirsing v tistem delu nosu med nosnicama, kjer je hrustanec, op. a.), nisem bil preveč šokiran. Ker je bila Rosa vedno tako zrela, da se nismo spraševali »o moj bog, kaj bo pa zdaj z njo«. Mogoče sva bila malo presenečena, ampak nič hujšega. Večkrat sem bil tudi prijetno presenečen, kako uspešno se obleče s starimi kosi. Rosa je najboljši primer ponovne uporabe oblačil!

Rosa: Res je, imam veliko oblačil iz trgovin iz druge roke. Oči govori, kot da je to nekaj posebnega, ampak v naši generaciji je to normalno. Ceneje je, pogosto najdeš kakovostnejše kose, pa še prijazne planetu. Največ prihraniš, če »kradeš« obleke drugim. (smeh)

Ali ‘kradete’ staršem?

Boštjan: (smeh) Ja, ja, Lara se včasih potoži, da ji izginjajo oblačila.

Rosa: Saj ne »kradem«, izposodim si kaj in vrnem lepo zloženo.

Boštjan: Prav srečen sem, da nobeden od mojih otrok ni neodgovoren potrošnik. Nihče ne visi po spletnih trgovinah, da bi imel najnovejša oblačila. Vsi radi kombinirajo, reciklirajo, kar je super. Pa ne zato, ker bi jim prepovedali nakupovanje, ampak sami tako razmišljajo.

Glede na to, da občudujete Rosin stil, me zanima, ali vam kdaj pomaga s kakšnim nasvetom?

Boštjan: Z veseljem se ji prepustim ... (smeh)

Rosa: (smeh) Ja, kdaj mu pomagam. Tudi študiram modo; oblikovanje tekstilij in oblačil. Stilizem me še posebej zanima.

Morda lahko povesta, ali je odnos drugačen, odkar ne živita ves čas skupaj (Boštjan in Rosina mama Lara sta se pred časom ločila, op. a.)?

Rosa: Ni bilo velike spremembe v odnosu, ker smo še vedno v stalnih stikih. Edina sprememba je, da očeta ne vidim več pri zajtrku vsak dan. Vsakodnevno življenje je torej drugačno, najin odnos pa precej podoben.

Boštjan: Trenutno sva tako zaposlena, da nama manjka skupni čas. Ko sva skupaj, ugotoviva, da bi rada bila več skupaj. Zdaj sva oba malo 'kriva', ker imava res polne urnike. Ampak si vzameva tudi čas za to. Recimo, med prvomajskimi počitnicami sva šla skupaj v Italijo za pet dni. In sva se imela res dobro! Dobra sopotnika – oba ravno prav neorganizirana, spontana, brez sekiranja. (smeh) Če nisva vedela, kje bova spala naslednji večer, ni bilo panike in se je vse pravočasno sestavilo. Če je bila kje gneča, sva pač spremenila načrt in našla kaj drugega.

Rosa: Meni se zdi, da je bilo ful pomirjujoče in zabavno, kako sva reševala izzive. Nikoli ni bilo »konec sveta«, če je šlo kaj narobe. Vse sva sprejela kot izziv in se veselila, da bova več hodila ali pač več počivala.

Boštjan: To je bil res dober roadtrip. Že tja grede sva takoj padla v hudo gnečo, a sva rekla, da bova pa malo več muzike poslušala in se pogovarjala v avtu.

Čeprav ste omenili, da vam je najljubši čas z vsemi tremi otroki skupaj, si očitno vzamete čas, da tudi z vsakim posebej gradite odnos in spomine?

Boštjan: Vsak starš vam bo povedal, da je čisto druga dinamika, kadar si eden na enega ali kadar je širši družinski krog. To potovanje je pokazalo, da se, ne glede na to, da se manj vidiva, še vedno lepo ujameva. In če so vsi trije skupaj, se oni med sabo čudovito razumejo, in je milina biti zraven. Če sem sam z Danom, poslušava veliko zborovske glasbe, saj je čisto nor na zborovsko petje.

Z Lilo je spet drugače. Ona je iniciativna, vedno ima kakšen predlog, kam bi šla, kaj bi počela. Zelo je sladkosneda – če rečeš, gremo na palačinke, je v hipu za. (smeh) Lila v življenju zelo ve, kaj bi rada, in to jasno pokaže, zato je z njo tudi fajn.

Pa je morda Rosa vaša ljubljenka, ker je prvorojenka?

Rosa: Ja! Seveda, da sem! (smeh)

Boštjan: Tako je, tako je – to je edina resnica! (smeh) Seveda hvala bogu ni tako. Vsi trije otroci so enako najboljši!