Profimedia

O tem nas morajo obvestiti v dveh urah. Pa so ta obvestila tudi učinkovita? Kako hitro in od kod sploh izvemo, da voda iz pipe ni varna? In kdo obvešča tiste, ki nimajo interneta ali ga ne znajo uporabljati?

V času nekdanje države so tovrstna obvestila odmevala iz zvočnikov, ki so bili postavljeni na vseh javnih krajih. Ali pa smo jih ujeli na katerem od treh, štirih radijskih in televizijskih programov, ki so bili na voljo. Radio smo poslušali vsi, vsi spremljali ista poročila.

Danes glasbo poslušamo na različnih platformah za pretočne vsebine, televizijo pa smo množično zamenjali s ponudniki videovsebin na zahtevo in družbenimi omrežji. Radijskih in televizijskih programov je danes malo morje. A ironija je, da vsa ta ponudba ne pomeni tudi boljše obveščenosti. Prej nasprotno. Ob vseh teh možnosti izbire do nas ne pridejo novice, ki se nas najbolj tičejo. Vse te digitalne poti pa pogosto obidejo tudi tiste, ki jim preprosto ne sledijo, predvsem starejše.

Zakon je jasen

Slovenija ima sistem obveščanja o oporečni vodi sicer natančno urejen z zakonom o varstvu pred naravnimi in drugimi nesrečami, zakonom o vodah, uredbo o pitni vodi in še bi se kaj našlo. Uredba o pitni vodi določa, da mora upravljavec vodovoda v dveh urah po ugotovitvi neskladnosti obvestiti uporabnike, Zdravstveni inšpektorat, NIJZ in občine. Obvestilo mora biti objavljeno v javnem mediju (radio, televizija), na spletni strani upravljavca ali občine, in če je mogoče, tudi z neposrednim sporočilom – SMS-om ali elektronsko pošto. Država torej priporoča uporabo SMS-sistemov, ki so brez dvoma res najhitrejši in najbolj neposredni, a praksa po Sloveniji je precej različna.

Shutterstock

Vsaka komunala drugače

Koliko in katere informacijske kanale uporabljajo komunale, da obvestijo svoje uporabnike o tem, da voda ni pitna, je v glavnem odvisno od velikosti sistema in tehničnih zmožnosti. Tako ljubljansko javno podjetje VOKA SNAGA uporablja sistem obveščanja po SMS-ih in e-sporočilih že več kot 15 let. Uporabljajo ga skorajda vsakodnevno, saj po njem obveščajo tudi o prekinitvah in motnjah pri oskrbi s pitno vodo, do katerih pride zaradi vzdrževalnih del.

V Velenju uporabnike obveščajo po spletnih straneh, Facebook profilu podjetja in občin, po lokalnih radijskih postajah in televiziji ter na lokalnih spletnih portalih, kar je model večine vodovodnih podjetij. Za vrtce, šole in domove za starejše imajo dogovorjene kontaktne osebe, ki jih pokličejo neposredno ali jim pošljejo e-pošto. Sami tudi prinesejo obvestila naravnost v poštne nabiralnike. Če gre za daljšo prekinitev, uporabnike obvestijo tudi o tem, da bodo namestili cisterne za nadomestno oskrbo. Obvestila na lokalnih radijskih postajah ponavljajo vsako uro do preklica ukrepov.

Na Vrhniki pojasnjujejo, da najprej prenehajo črpati vodo, nato obvestijo Nacionalni laboratorij za zdravje, okolje in hrano, Nacionalni inštitut za javno zdravje in uporabnike. Poleg tega odjemalce med tednom obvešča Radio 1 Orion, ob koncu tedna pa Radio Val 202. Kje in kako bodo našli obvestila v primeru oporečne vode, jim pojasnijo vsako leto tudi z obvestilom, priloženim k položnici. Komunala Kranj je eno od podjetjih, ki omogočajo obveščanje po SMS-ih in e-pošti. Uporabniki se morajo nanj prijaviti na spletni strani. Tudi Mariborski vodovod ima možnost takšnega obveščanja za manjše lokalne sisteme, a jim ga do zdaj še ni bilo treba uporabiti.

Na Ptuju pa so, zanimivo, imeli tak način obveščanja, a so ga ukinili, ker se ni obnesel. »Sistem obveščanja po SMS-ih, v katerega se je bilo treba prijaviti, smo imeli vzpostavljen pred leti. Vendar je bil odziv zelo skromen in smo ga umaknili,« so pojasnili. Zato zdaj obveščajo po Radiu Ptuj, spletni strani in lokalnih portalih. Tudi na Obali imajo obveščanje urejeno prek e-sporočil, poleg informiranja preko medijev in spletne strani.

Sašo Švigelj

Oglasna deska v bloku ni za okras

Čeprav je najhitrejši način, da obvestilo o nepitni vodi pride do ljudi, gotovo SMS ali e-pošta, ga marsikje še nimajo. Tam, kjer so ga uvedli, pa ga ljudje pogosto ne uporabljajo. Razlog verjetno ni v tem, da jih ne bi zanimalo, ali si v kozarce morebiti točijo bakterijo E. coli. Precej bolj verjetno preprosto ne vedo, da ta možnost obstaja. Z veliko gotovostjo si upamo trditi tudi, da so spletne strani vodovodnih podjetij zadnje v vrsti glede vira informacij. Kdaj ste že šli pogledat, kaj ima na spletu povedati vaša komunala? Kaj šele, da bi jo spremljali vsak dan! Večina nas komunale verjetno tudi ne spremlja na Facebooku, Instagramu in podobnem. Še oglasna deska v bloku, kjer mora obvestilo tudi viseti, ni prav zanesljiva. Večina gre mimo, ne da bi jo vsaj ošinila s pogledom. V praksi se takšna opozorila še vedno najhitreje širijo od ust do ust ali v sodobni različici – kot deljene objave na družbenih medijih.

Praviloma je dovolj prekuhavanje

V Sloveniji je najpogostejša onesnaženost pitne vode mikrobiološke narave, kar pomeni, da voda vsebuje bakterije, viruse ali parazite, ki lahko povzročijo zdravstvene težave. Poleg tega se pojavljajo tudi kemijska odstopanja, kot so presežki nitrata, arzenika ali težkih kovin, čeprav so ti primeri redkejši.

Najpogosteje se v vodi znajdejo škodljivi mikroorganizmi, denimo Escherichia coli (E. coli), enterokoki ali koliformne bakterije. Simptomi, ki nas lahko doletijo, pa so driska, bruhanje, krči in okužbe sečil, pri otrocih starejših in imunsko oslabljenih pa se lahko razvijejo tudi resnejše bolezni. Praviloma je pri tovrstni onesnaženosti dovolj, da vodo prekuhavamo tri minute in nato uporabljamo kot navadno. Ob tem je dobro vedeti, da so komunalna podjetja, če tak ukrep ni dovolj, po zakonu dolžna prekiniti oskrbo z vodo in v 24 urah organizirati nadomestno oskrbo s cisternami ali ustekleničeno vodo. Razen prvega dne torej vode ni treba kupovati, zagotoviti vam jo mora oskrbovalec. V zakonu pa ni jasne določbe, ki bi zagotavljala, da je ta oskrba tudi brezplačna, čeprav je v praksi po večini tako. Piše le, da lahko država v izjemnih primerih krije razliko od siceršnjega računa.

Na papirju je sistem obveščanja o pitni vodi dobro zasnovan, a gotovo je še prostor za izboljšavo. Dodatno je treba poskrbeti za tiste, ki so iz digitalne dobe bolj ali manj izključeni, torej predvsem starejši. Pri teh bi že večje obvestilo na vratih lokalne trgovine imelo pomemben učinek. Zavarujemo pa jih lahko tudi s tem, da pomislimo, do katerega od sosedov obvestilo morda ne bi prišlo. Potem pa naredimo tisti korak do njegovih vrat. Voda je pač skupna dobrina in tudi informacija o njej mora teči brez zastojev.