Mateja J. Potočnik

Kajti on je še vedno skoraj enako zvedav, pronicljiv in zajebantski kot pred petimi desetletji, ko se je kot nadobudni pesnik in gledališčnik prvič pojavil na sceni. Njegove oči, ki so kot oči zvezdnika nemih filmov, so še vedno enako otožne in smejoče se obenem, njegov nasmeh je enako iskriv. Njegovo srce? Brez roka trajanja. Medtem ko slovensko kulturo, slovensko politiko in družbo nasploh po večini obvladujejo (prazne) blagovne znamke, se Andrej Rozman Roza niti za trenutek ne jemlje docela resno – kar je dandanes revolucionarno dejanje brez primere.

Nedavno ste proslavili sedemdeseti rojstni dan. Tovrstne okrogle obletnice novinarji tradicionalno izkoristimo, da silimo v ljudi z vprašanji o globokih življenjskih naukih in uvidih. Pa dajva – kako je torej te dni z vami in razsvetljenjem?

Da bi zgolj zato, ker sem na svetu že točno sedemdeset let, sam po sebi postal bistveno pametnejši ali se dokopal do kakšnega posebej prelomnega spoznanja – to seveda ne. Prej bi dejal, da sem nekako presenečen nad samim seboj in nad načinom, kako se mi je vse skupaj zložilo.

V kakšnem smislu?

Pred leti sem si dejal, da bom v nezmanjšanem obsegu delal nekje do 64. leta, potem pa se bom loteval le še skrbno izbranih projektov. Dve leti pred korono sem delal resnično na polno, priložnosti so letele z vseh strani in meni se je zdelo škoda, da bi jih zavrnil. Nato sem si rekel, da bom eno leto samo še nastopal po predstavah, pisal pa ne bom. Potem je prišla korona in nisem mogel več niti nastopati, pisati pa se mi nekako ni dalo. Tako sem tedaj dopolnil 65 let in sem se lepo upokojil; bil sem vesel, da so se mi načrti tako lepo iztekli. Od tedaj delam izključno pri projektih, ki so mi fajn.

Ampak veste, po svoje je pa tudi čudno verjeti, da jih štejete sedemdeset. Ker od nekdaj delujete takšen puer aeternus, večni mladenič. To vašo zvedavost in šegavost, to radost je težko povezati z biološkim staranjem.

Najbrž sem res od nekdaj malo infantilen. Ko sem v svoji davni mladosti, pri dvajsetih letih, objavil prve modernistične pesmi, sem bil zelo ponosen, ko se je neki literarni kritik v reviji Sodobnost spravil kar povprek na celotno modernistično poezijo in je popljuval tudi mene, češ, kakšna otroškost je to in kje je v tej poeziji klena moška drža. Nakar je Boris A. Novak, s katerim se poznam še iz gimnazije, te moje modernistične igrarije objavil v otroški reviji Kurirček in to je bil začetek mojega ustvarjanja za otroke. Torej bo nekaj na tej moji otroškosti. Po drugi strani pa je slovenski kulturni prostor tako zelo starikav, da verjetno nekako štrlim iz njega; vsekakor se v njem počutim tuje.

Mateja J. Potočnik

Zakaj je ta prostor starikav? Ker se jemlje tako blazno resno?

Tako je. Jaz sem iz generacije, ki se je angleščine učila tudi iz Monty Pythona in odpičenega angleškega humorja. Za nameček sem imel to srečo, da sem se prek študija slovenščine srečal s češkim jezikom in prek tega s češko kulturo in humorjem. Vse to je oblikovalo moj pogled na svet, v katerem ni prostora za lažne malike. Slovenska kulturna scena pa se res, kot ste dejali, jemlje tako blazno resno; in to že od nekdaj! V svojem bistvu je ta prostor zelo majhen in zato zelo konservativen, saj se od kulture pričakuje predvsem, da bo državotvorna.

Večina kulturnikov, ki deluje v Sloveniji, lahko izbira samo, ali bodo živeli od državnih subvencij ali pa bodo delovali na trgu in se šli čisto komercialo. Pri čemer razpise za državne subvencije mnogokrat razdeljujejo strokovnjaki, ki so po mojem mnenju precej bolj vpeti v globalne trende kot v lokalno situacijo, odrezani od okusa običajnega človeka.

Je vaše poslanstvo prebijanje tega monolita, te vzvišenosti – da ne rečem oholosti?

Težko rečem; takšen pač sem. Ko sem v šolskem glasilu objavil prve pesmi, mi je neki profesor dejal: »To je pa provokativna lirika!« Od nekdaj mi je blizu provokacija, se pa resnično trudim, da je moje delo še bistveno več od tega. Se pa danes po svoje čudim, kako marsikdaj ne jaz ne moji sodelavci in sodelavke nismo imeli pojma o nekih rečeh – pa smo se jih vseeno lotili.

Na primer uličnega teatra, ki smo ga v bistvu pripeljali v Slovenijo, pri čemer smo se sproti učili od tujih gledališč, ki smo jih vabili v naše kraje. Bili smo alternativa, bili smo skupnost in gradili smo dobre stvari – teater smo zanesli tja, kjer ga prej ni bilo: na ulico, v družbo. Kasneje sem se obrnil k ustvarjanju za otroke, kar se je izkazalo za veliko srečo, kajti dejansko sem največje uspehe dosegel prav na tem področju.

Estrada

Najlepše darilo za 70 let: Desa Muck bo postala babica

Svet je najlažje spreminjati skozi otroke, ki še niso zapacani z navlako, ki ga duši. Kako to vpliva na vaše ustvarjanje?

Zelo se zavedam, kako pomembni, neprecenljivi so otroci! In seveda se trudim vnesti svoje poglede na svet tudi v otroške vsebine. Upam, da mi vsaj sem in tja uspe, predvsem pa sem vesel, kadar lahko otrokom naredim veselje. Ne želim pa nikomur težiti! Sam zase vem, da znajo biti moja načela, moji pogledi za koga tudi precej radikalni, in zavedam se, da moram biti premišljen, razumljiv in dostopen.

Mateja J. Potočnik

Kakšna pa so ta načela?

Socialna pravičnost, spoštovanje do vseh oblik življenja, varovanje okolja, neka osnovna zmernost … Ob tem moram priznati, da tudi nisem takšen idealist, da bi se ves čas stoodstotno držal vseh svojih načel; tudi jaz sem konec koncev samo pragmatičen človek. Vem, da bi se lahko marsičemu odpovedal in namenil v javno dobro, pa vendar še vedno rad živim udobno in varno. Ob tem pa se trudim biti spoštljiv in vključujoč in odpirati vrata v družbo vsem, ki v njej živijo. Z zavedanjem, da vendarle obstajajo tudi meje, ki jih moramo spoštovati vsi. Tega me je naučila izkušnja s poučevanjem; v drugem letniku faksa sem pol leta delal kot učitelj slovenščine, in ker sem bil radikalno permisiven, sem bil seveda deležen marsičesa.

Različni otroci se na vaše predstave odzivajo enako – pa naj so iz večinskih ali romskih družin, z dežele ali iz mesta, od staršev, ki so za Levico, ali od tistih, ki so za SDS. Otroci se smejejo, ploskajo, čudijo, vriskajo, čebljajo … Starši smo tisti, ki sodimo, delimo, se prepiramo. Koliko so torej delitve, ki drobijo današnjo Slovenijo, povzročene umetno?

Nekoč sem se mudil v Argentini, kjer mi je veleposlanik na mojo prošnjo organiziral več nastopov pred izseljenci; to so seveda v veliki meri potomci domobrancev, a kljub domnevnim razlikam smo se odlično ujeli! Po začetnem oklevanju sem jim vendarle zrecitiral svojo pesem z naslovom Jezik naš, ki sem jo spisal po modelu očenaša. Bal sem se, da ne bi užalil njihovih verskih čustev, toda oni so bili navdušeni; povsem so razumeli, da moj namen ni norčevanje iz krščanstva, temveč slavljenje našega skupnega jezika.

Kasneje sem enega izmed teh argentinskih Slovencev spet srečal v Ljubljani in povedal mi je, da je Jezik naš v Buenos Airesu pravi hit! Takrat sem doumel, da je razkol med potomci partizanov in domobrancev res namerno umetno povzročen. Stric in teta, pri katerih sem odraščal na Dolenjskem, sta bila informbirojevca, a glede nekaterih reči sta bila bolj moralistična od najbolj zagrizene tercialke. Zato se mi zdi trapasto, da se ljudje, ki imamo v resnici ista načela, delimo po ideologiji – zgolj zato, ker politične stranke potrebujejo vrtičke, da jih obdelujejo.

Mateja J. Potočnik

Vi lahko prehajate med mnenjskimi mehurčki, ki izhajajo iz tega vrenja v državi? Lahko greste na pivo z nekom, ki gleda Novo 24 in hodi protestirat pred sodišče?

Nimam težav s tem; imam dosti stikov z ljudmi, ki drugače gledajo na svet. Kot rečeno, sem do osnovne šole večino časa preživel na vasi na Dolenjskem. Sem in tja me še vedno zanese na obisk k edinemu prijatelju, ki še živi iz tistih dni. Del njegove družine je precej klerikalen in nekoč sva že bila na tem, da se skregava okoli Jankovića in Janše – pa sva pravočasno uvidela, da ni vredno. Prijateljstvo je nad vsakršno ideološko zafrkancijo. Sploh pa je bilo to, še preden sta se oba omenjena gospoda izkazala za Vučićeva pucfleka …

Kdo pa so še vaši drugi prijatelji in življenjski sopotniki, h katerim se vračate še po desetletjih?

V resnici sem precejšen samotar, ampak to ni tragična samota. Družim se z mnogimi, prijateljujem z redkimi – žal! Veliko časa mi vzame delo, tako da mi ga marsikdaj zmanjka za druženje. Pred časom sem šel v lokal La Vie, kjer se zbirajo stari prijatelji in kjer je strašno luštno. Pa sem si dejal, da bom odslej prihajal vsako sredo, ko se igra kitara in poje in pije, skratka, živi …

In je prišla naslednja sreda, pa sem si moral priznati, da nimam več prave energije. Znam žurati in rad kaj spijem, ampak če preveč spijem, sem potem utrujen in za nikakršno rabo. Jaz pa bi rad ustvaril še marsikaj, poleg tega mi ni več preveč do tega, da bi se pretirano zastrupljal s pijačo. Če pa v družbi ne pijem, se počutim nekako trapasto. In tako vse večkrat ostanem doma in delam; nedavno sem ravno končal najnovejšo pesem za otroke, s katero sem zelo zadovoljen. To me izpolnjuje.

Slovenija

Urška Vučak Markež: Greš in jadraš med čermi

Kaj pa vam je dalo in vam še daje družinsko življenje?

Kot otrok sem bil precej razvajen. Po eni strani sem imel težko otroštvo, po drugi pa mi je bilo po zaslugi dobrih ljudi marsikaj prihranjeno. Rojen sem bil kot nezakonski otrok, mama je imela službo na konzulatu v Nemčiji, njena mama, moja babica, ki je pazila name, pa je kmalu umrla.

Tako sem odraščal na Dolenjskem pri stricu in teti, bivših partizanih in informbirojevcih, ki sta pred tem ravno spravila gor dve vojni siroti iz Bosne, tako da sta znala z otroki. Imela sta me rada in moram reči, da sta me precej šparala in razvajala – zaradi česar vse do odraslosti, ko sem si ustvaril lastno družino, nisem obvladal nekaterih osnovnih gospodinjskih opravil. Zdaj sem glede tega že kar v redu (smeh).

Kako je očetovstvo vplivalo na vaše umetniško delovanje?

Po naključju je začetek mojega ustvarjanja za otroke po objavi tistih pesmi v Kurirčku, ko sem nekako našel svojo tržno nišo, sovpadel z obdobjem, ko sem tudi sam postal oče dveh sinov. Zaradi njiju sem spoznal cel kup drugih otrok, jih spoznaval in znova prišel v stik s tem obdobjem. Včasih sem zadeve, ki sem jih napisal, tudi prebral ali odigral sinovoma – da sem videl, kaj jima je blizu, kaj je razumljivo in kaj ne …

Malo je znanega o Rozi in ženskah. Pa vendar je v vaših očeh še vedno nekakšna melanholija; ste imeli dostikrat zlomljeno srce?

(globok vzdih) Že v osnovni šoli sem spisal sonetni venec za deklico, ki ji tega nisem nikoli povedal, kaj šele pokazal; leta kasneje sem ga spet našel in prebral, nato pa vrgel v peč – ker je bilo res naivno, nekakšen klavrn približek romantikom iz 19. stoletja. Skratka, imel sem svoje bolečine. Po naravi sem sramežljiv, po videzu in vedenju pa nisem ravno mačo. Tako da sem bil velikokrat nesrečno zaljubljen – dostikrat pa tudi srečno. Koliko je bilo katerega, pa nisem štel.

Mateja J. Potočnik

Ali v življenju kar koli posebej obžalujete?

Hja, marsikaj sem naredil narobe, a kaj hočem, s tem moram živeti. Vse življenje se učimo, kdo sploh smo. Ko sem se tega zavedal še manj kot danes, sem se marsikdaj precenil; večkrat je iz tega prišlo kaj slabega, včasih pa tudi dobrega. Včasih, kadar se lotevam kakšnih zahtevnih ali posebej tveganih podvigov, je celo dobro, da je človek malo slep ali malo aroganten. In tako sem kdaj naredil kaj dobrega tudi preprosto zato, ker nisem pobegnil iz kakšne situacije. Rekel sem si: »Če sem se že zapletel, dajmo zdaj nekaj narediti in bomo videli, kaj bo!« Se pa trudim, da svojih napak ne ponavljam, vsaj ne v nedogled.