Mateja J. Potočnik

Izjemna pisateljica, igralka, scenaristka in ne nazadnje borka za pravice živali bo namreč čez slab mesec pozdravila svojo vnukinjo, s katero jo bo razveselila hči Iza. Malo pred tem, 29. avgusta, pa bo dopolnila 70 let. Še vedno je otroško navihana – tudi kadar toži o tem, da jo kaj boli ali da nima prave energije. Obe prelomnici sta izvrsten povod, da smo se pogovarjali z Deso, ki je spet polna čudovitih uvidov.

Čestitke, postali boste babica. Zdi se mi, da ste vmes že malo obupali nad tem, saj vaše hčerke niso imele pretirane želje po naslednikih, kajne?

Drži. Že nekaj let nisem razmišljala o tem. Vedno se mi je zdelo, da vnuki niso moja stvar, da je to stvar deklet in njihovih življenjskih odločitev. Biti mama je tudi odgovornost, pa napor, pa odrekanje, veliko jokanja, kadar te otroci ne vidijo. Če se kdo ne odloči za starševstvo, se mi to ne zdi nič slabega. Hoditi za svojimi otroki in jim razlagati, kakšna velika sreča in ljubezen je lahko starševstvo, se mi ne zdi higienično in je pravzaprav čustveno izsiljevanje. Nisem jih spravila na svet, da bi meni v veselje rojevale vnuke. Nimamo gostilne, ki bi jo prevzeli za nami. Pa tudi, če bi jo imeli – vsak mora po svoji poti in hvala bogu, če jo najde.

Če se kdo ne odloči za starševstvo, se mi to ne zdi nič slabega. Hoditi za svojimi otroki in jim razlagati, kakšna velika sreča in ljubezen je lahko starševstvo, se mi ne zdi higienično in je pravzaprav čustveno izsiljevanje. Nisem jih spravila na svet, da bi meni v veselje rojevale vnuke.

Je težko stati ob strani, ko se zdi, da bodo zaradi kakšne odločitve otroci trpeli? Je težko pustiti, da otrok dela napake, čeprav se vsi iz napak največ naučimo?

Drži. Starši najbolj trpimo, ko vidimo, da se otrok odloča v svojo škodo, pa tega ne moremo preprečiti. Sama sem imela in imam še vedno s tem velike težave. Sčasoma sem sicer opustila večino predavanj, ki sem jih imela v takih primerih, ker so pogosto dosegla nasproten učinek. Sicer pa je bilo tudi pri meni tako. Če se je staršem, seveda v dobri veri, kdaj posrečilo, da so mi kar koli preprečili, jim to še zdaj zamerim. Človek mora svojo pot. Mi smo samo opora na tej poti.

Kako ste se odzvali, ko vam je Iza sporočila veselo novico?

Ja, zjokala sem se, kaj pa drugega! Močna čustva so na delu v takih trenutkih.

Jočete torej tako ob težkih kot veselih trenutkih, kajne? Katerih solz je bilo v življenju več?

Ob srečnih trenutkih mi šele na stara leta priletijo solze, ker se težje obvladujem. Za vsako malenkost mi priletijo. Mogoče pa sem zdaj bolj spontana. Kaj pa vem.

Vas je kaj skrbelo, da ne bi bilo med nosečnostjo kaj narobe?

Seveda. Vsak dan sem jo pod različnimi pretvezami klicala, da bi izvedela, če je vse v redu.

Je Iza sčasoma ugotovila, zakaj so vaši klici pogostejši? Vam je kaj očitala?

Ne, saj sva že prej slišali skoraj vsak dan. Tudi sama me kliče. Vesela je, da se tako rada pogovarjam z njo o nosečnosti. Prvikrat jo zanimajo moje izkušnje s tega področja. Tudi zelo rada jo opazujem. Prelepa nosečnica je.

Novice

Andrej Blatnik: Ljubezen, knjige in čudaki z romanom na plaži

Kako potekajo priprave na veseli dogodek?

Smo šli kar po vrsti. S skupnimi močmi. V stilu najprej štal'ca, potem pa krav'ca. Potem pa razne drobnarije. Pohištvo za dojenčka in podobno. Sicer pa se ti danes pri nakupovanju za malčke lahko popolnoma zblede, ker imajo tako srčkane reči. Seveda so kar dosti pripomogle hčerine prijateljice, ki že imajo otroke in so ji prinesle ogromno lepih in koristnih stvari. Pa tašča. To se je sicer že dogajalo, ko sem bila sama mamica, vendar ne v takem obsegu. Sicer pa takrat, sploh pri najstarejši, v trgovinah ni bilo tako lepih reči, niti v sanjah. Če je bila kje kaka čipka, si že ravnal z oblačilcem, kot da ga je sešila mati Božja.

Ste morda kakšne oblekice ali igračke vaših hčerk spravili in bodo zdaj prišle prav za vnukinjo?

Nekaj malega. Takoj, ko sem izvedela, sem ji vse izročila.

Mateja J. Potočnik

Boste Izi pomagali po porodu?

Vsekakor. Kolikor mi bo čas dopuščal. Žal mi je, da ne živiva bližje, da bi lahko bolj pomagala. Prve mesece ji bom vsekakor prišla kdaj pospravit in ji nosila pripravljeno hrano. Na srečo ima hči najboljšega možnega partnerja na svetu, na katerega se lahko popolnoma zanese in bo čudovit oče.

Kako se spominjate svoje prve nosečnosti?

Ježeš. Nosečnost. Ja, bila je rizična. Že skoraj štirideset let sem sladkorni bolnik, zato sem bila med nosečnostjo precej v bolnišnici. Tam me je gospa s Kosova naučila plesti čudovite reči. Tako sem si naredila zalogo copatk, čepic, odejic, spalnih vreč ... Glede na to, da prej nisem mogla zanositi in da sem imela problematično nosečnost, je bila Zala, moja prva hči, vsa zdrava, tako lepa, tako popolna ... čisti čudež. Niti v sanjah si nisem mogla predstavljati, da mi bo življenje naklonilo še en čudež, a mi ga je. Nato pa še enega!

Znašla sem se, kot sem vedela in znala. Bila sem svobodnjakinja, brez dela, celo brez porodniške, tako da sem pisala že v porodnišnici. Včasih je bilo res zelo težko. Imela sem tudi posebnega partnerja, težko ga je bilo spraviti iz fotelja. Po svoje razumljivo. Bil je precej starejši od mene. Precej mi je pomagala mama, hvala bogu. Ampak glej, nekako smo preživeli in bilo je tudi zabavno.

Vas je materinstvo zelo spremenilo?

V številnih pogledih zelo. Postala sem mnogo bolj odgovorna in redoljubna. Toda po kakih desetih letih popolne predanosti materinstvu sem se začela občasno počutiti kot žrtev, saj v tem času nisem šla nikoli in nikamor sama. Nikoli! Niti v kino, kaj šele na kak žur. Stara, razigrana Desa je začela siliti na plan. S težavo sem jo zatirala. Poleg stalne utrujenosti je bil to tudi eden od razlogov, da sem se zatekla v depresijo. Zato priporočam mladim mamam, da ne pozabijo čisto nase in si tu in tam privoščijo kako sprostitev.

Po kakih desetih letih popolne predanosti materinstvu sem se začela občasno počutiti kot žrtev, saj v tem času nisem šla nikoli in nikamor sama. Stara, razigrana Desa je začela siliti na plan. S težavo sem jo zatirala. Poleg stalne utrujenosti je bil to tudi eden od razlogov, da sem se zatekla v depresijo.

Kaj mislite, kakšna babica boste? Boste vnukinjo zelo razvajali?

Ne bi si drznila. Hči mi bo postavila zelo jasne omejitve glede tega in iz spoštovanja do nje in njenega materinstva se jih bom držala. Spomnim se, kako mi je šlo na živce, ko jih je moja mama razvajala in podkupovala za mojim hrbtom. Sicer pa se za žogo ne bom kaj dosti metala in z vnukinjo tekala po travniku. Bolj bova risali, čitali pravljice, skratka bolj umirjena srečanja bojo to, upam. Po očetovi strani ima na srečo še zelo mladostne in aktivne stare starše. Naj oni prevzamejo športni del.

Ste zadovoljni, da se bodo vaši geni prenesli naprej?

Kar se jih bo preneslo, upam, da se bodo boljši. Sama sem precej nenavadna genska mešanica.

Vedno ste imeli zelo radi otroke. Ne samo da ste delali v vrtcu, tudi kot pisateljica ste za otroke delali največ. Vas otroci navdihujejo?

Ja, me. Dokler jih ubožčke ne povozi današnja civilizacija in začnejo posnemati odrasle, večinoma žal ne tistih, ki bi jih morali. Ko se to zgodi, se ne znajdem več z njimi. Začnem se jih bati, tako kot se bojim večine odraslih in jim ne zaupam.

Novice

Danilo Türk: Zame ni dvoma, da gre za genocid

Imate za to nezaupanje tudi konkretne razloge? So vas ljudje razočarali?

Pogosto. Koga pa niso. Sem pa precej sama kriva, saj večinoma vidim najprej dobro v ljudeh in planem v znanstva s široko odprtim srcem in radostno spregledam večino opozorilnih znakov. Zato se ljudi sprva raje izogibam in jih ne spustim takoj blizu.

Imate tri hčerke, zdaj boste dobili vnukinjo. Ste zadovoljni, da bo spet deklica?

Seveda. Deklice so zelo srčkane in smešne. Sem pa opazila, da so odnosi med materami in hčerami, sploh ko odraščajo in odrastejo, bolj zapleteni in včasih bolj boleči kot s sinovi.

Mateja J. Potočnik

V zadnjem času je izšlo kar nekaj knjig, ki opisujejo te odnose in travme. Boste tudi vi kdaj napisali roman na podlagi vašega odnosa s hčerkami ali s svojo mamo?

Ne. Nisem nagnjena k javnemu pranju umazanega perila. Baje je to terapevtsko, a jaz za to plačujem svojo terapevtko. Baje je to poučno za druge, ampak tako ali tako imamo na kupe gurujev in učiteljev vseh vrst. Ne potrebujemo še mene. Sicer pa je treba delati za vsak odnos. V družini ali zunaj nje. To je seveda napor, zato marsikdo raje zamenja ljudi.

Vnukinja se bo rodila v svet, ki je zelo drugačen od tistega, v katerega ste prišli vi pred 70 leti (praznujete 29. avgusta). Kako gledate na vse te spremembe?

Z grozo. Pa tudi z upanjem. Še vedno verjamem, da svet še ni razpadel do konca samo zato, ker obstaja ravnovesje med dobrim in zlim. Ne vem, zakaj se mi zdi, da bo vedno tako. Verjamem v modrost narave. Da tisto, kar je vredno, preživi.

Kako pa se počutite tik pred novim okroglim jubilejem?

Kot da je zadnji. Težko se pretvarjam pred sabo, da še nisem stara. Še dobro, da slabo vidim, in mi zato ogledalo prizanaša. Pa precej niham. So dnevi, ko sem vsega sita in se veselim, da bo konec. In si želim, da se ta konec ne bi preveč obotavljal, in so dnevi, ko ugotovim, da me zanima še polno stvari, da se še vedno znam imeti fajn in da imam tudi še kako uporabno idejo. In naj konec raje še počaka.

Kaj pa vas zanima v zadnjem času? Vi imate namreč faze – imeli ste obdobje slikanja in igric in gledanja živalskih posnetkov …

Malo ga še biksam v teatru. To me ohranja pri mladosti. Živalske posnetke tudi še vedno gledam, a so se jim pridružili posnetki dojenčkov. (nasmešek)

Nekoč ste rojstne dneve divje slavili. Bo tudi zdaj tako?

Vsekakor. Potem pa mislim z divjanjem v takem obsegu prenehati.

V katero obdobje bi se vrnili, če bi imeli časovni stroj? Kdaj je bilo najzanimivejše, najbolj divje, najbolj romantično?

Mogoče mi je najlepše zdaj. Sicer pa nikoli ni bilo samo dobro in nikoli samo slabo. Vsekakor si ne bi nikoli več na glavo nakopala nesmiselne zaljubljenosti v patološke narcise, kot sem to počela v preteklosti. A če si jih ne bi, se tudi marsičesa ne bi naučila. Če pa že moram izpostaviti kako obdobje, je bilo takrat, ko so bile deklice še majcene in smo živele v Žabji vasi ob reki, v naravi, miru in zadovoljstvu ... in sem mislila, da bo vedno tako.

Verjetno v mladosti vsi mislimo, da ko si bomo našli delo, dom, partnerja …, ne bo več nobenih težav in bomo ves čas srečni. Bi se morali sprijazniti s tem, da sreča ni nekaj trajnega?

Če bi bila trajna, ne bi bila več sreča, ampak dolgčas. In ničesar se ne bi naučili.

Kaj je od modrosti, ki ste se jih naučili doslej, največ vredno?

Edina modrost, ki sem se jo naučila, je ta, da ni nobena modrost stoprocentna in zveličavna.