Tako pravi kritični sogovornik doc. dr. Miloš Kosec in dodaja, da stanovanjska politika ne more biti program ene stranke, ampak poenotenje cele družbe. Zato nehajmo razmišljati kot kratkoročni špekulanti in pokažimo, da nam je mar za življenje naših vnukov.
Zadnja leta govorimo o stanovanjski krizi. Smo naposled, ker si tudi srednji sloj ne more več kupiti stanovanj, spregledali?
O stanovanjski krizi se res pogovarjamo šele zadnjih nekaj let, a strokovnjaki so že ob lastninjenju družbenih stanovanj okoli leta 1991 spoznali zasnove stanovanjske krize. Takrat še ni bila zelo izrazita, ker je bolj privilegiran del ene generacije svoj stanovanjski problem rešil zase zelo ugodno. Prvotni namen, da bi se ta denar investiral v nove gradbene podvige, se ni nikoli uresničil, in če na nekem področju nečesa ne izvajaš 30 let, boš imel čez 30 let toliko večje posledice. V Sloveniji je bilo veliko ljudi v stanovanjski krizi zelo dolgo, a niso imeli glasu, možnosti in občutka, da želi kdorkoli zanje sploh poskrbeti. Zadnjih pet let je zadela srednji sloj, ki ima vseeno še dostop do medijev in kulturni kapital, zato o tem toliko govorimo.
Zadnje obdobje prodaja nepremičnin upada, torej ponudba je, pa se cene ne nižajo.
Cene ne bodo padle in pri tem nismo nobena izjema – cele generacije ljudi v Londonu že leta ugibajo, kdaj se bo to zgodilo, da se bodo lahko zakreditirali, pa gredo cene samo navzgor. Nisem ekonomist, nisem strokovnjak za davke, sem arhitekt, a če želimo vplivati na upravljanje skupnega prostora in če želimo izpolnjevati arhitekturni cilj – da delamo kakovostnejše okolje za celotno družbo (kar je naša dolžnost) – ne moremo mimo pravljic, kako bo trg poskrbel za vse. Predolgo jih že poslušamo.
Prostor je zelo omejena dobrina, zelo premožni naj si po mili volji kupujejo zlato in diamante, prostora pa ne bi smeli prepuščati investicijskim špekulantom in drugim tovrstnim hazarderjem, mar ne?
Tako je. Pri nas in še kje drugje obstaja prepričanje, da smo bili od nekdaj lastniki stanovanj oziroma hiš. Da je to naravno stanje in da je tvoja parcela samo tvoja stvar. Večina naših prednikov po mestih so bili najemniki, celo kmetje dolgo niso bili lastniki svoje zemlje – če gremo dlje v zgodovino. Zelo malo je bilo neposrednih lastnikov zemljišč in hiš. Slovenec s hišo in parcelo naj bi bil odgovoren samo cesarju in bogu – to zgodovinsko ni res. So bili pa najemodajalci včasih za razliko od današnjih drugačni – njihove nepremičnine so bile nizkodonosne, a varne. Vsa ta stoletna pravila so danes premešana. Zelo podobno je drugod po Evropi: imeti čim več nepremičnin na dobri lokaciji – četudi jih pustiš popolnoma pri miru, je zelo donosno. Gre za varno in donosno investicijo, praktično neobdavčeno. Stanovanja se torej vedno bolj pretvarjajo v investicijo in nikomur se ne čudim, da vlaga vanje. Zdaj prideva do vprašanja trga: zakaj bi kdorkoli v družbi, kjer se stanovanja vsako leto podražijo za 10 do 20 odstotkov, želel zgraditi veliko stanovanj? Bistveno bolj racionalno je, da kupi obstoječa stanovanja in tako vzdržuje veliko povpraševanje na trgu. Trg pri nas deluje odlično – za tiste, ki imajo veliko denarja.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 2, 14. januar 2025.
Galerija
Poglej vse fotografije (2)
