Mateja J. Potočnik

Gremo v Cankarja je naslov knjige Mitje Rotovnika, kar 32 let direktorja ljubljanskega Cankarjevega doma. Ko se je leta 2014 upokojil, je obljubil, da bo pobrskal po arhivu in napisal zgodbo. Ta je v resnici pregled institucionalne kulture v času njegovega direktorovanja, a je v njej tudi kar nekaj zanimivih zgodb. Izbrali smo najsočnejše, avtorja pa prosili še za kakšno anekdoto, ki dokazuje, kako pestro je bilo njegovo življenje. Zato komaj čakamo na drugo, bolj osebno knjigo spominov.

Mitja in Polona osumljena terorizma

Sredi osemdesetih let je bil Rotovnik povabljen v Francijo na prvo regionalno sejo Mednarodnega združenja za odrske umetnosti (ISPA). Na pot se je odpravil z avtomobilom, z njim je šla tudi življenjska sopotnica Polona Vetrih. Kmalu po prečkanju meje ju je na francoski strani ustavila policijska zaseda. Kar sredi nekega dvorišča so policisti čakali – teroriste! Zahtevali so, da popolnoma izpraznita avto, pregledali so vsak kos prtljage in začeli razdirati notranjost. Ko je bil avto prazen, so začeli trgati filc v prtljažniku, da so prišli do rezervoarja za bencin. Takrat je med policisti završalo. Ker je bil v slovenskem renaultu 19 rezervoar nameščen drugače kot v francoskih modelih, so bili prepričani, da gre za sumljivo predelavo in da prevažata eksploziv.

Mateja J. Potočnik

Rotovnik je zaman razlagal, da je povabljen na kulturno konferenco in da je avto iz tovarne v Novem mestu. Policijski avtomobili so prihajali drug za drugim, zmeda je trajala že več kot uro. V nekem trenutku se je spomnil, da ima v torbi 15 fotografij, na katerih skupaj s francoskim predsednikom Françoisem Mitterrandom stoji v Cankarjevem domu. Vzel jih je in pomolil šefu policije z vprašanjem: »Povejte mi, gospod policist, sva midva na teh slikah res videti kot terorista?« Ko je policist prepoznal Mitterranda, je akcijo v hipu preklical in vsem po radijski zvezi ukazal, naj se umaknejo, da sta Mitja in Polona lahko nadaljevala pot.

Slovenija

Slavoj Žižek: "Če bo vojna, ne bo časa za razmislek"

Sporočilo za Clintona

Pri carinskem pregledu na letališču v New Yorku, takoj po pristanku letala, je Mitjo policist vprašal, zakaj je prišel v ZDA. Odgovoril mu je, da ga je predsednik Bill Clinton povabil v Belo hišo na konferenco o prihodnji ameriški kulturni politiki. Policist je mislil, da se šali, a ko mu je pokazal uradno vabilo, je spremenil ton. »Torej boste videli našega predsednika?« ga je vprašal. »Potem vas lepo prosim, povejte mu, kar tudi sami vidite, kakšna gneča je tukaj. Premalo nas je, vsak dan sprejemamo tisoče potnikov, pa ne zaposlijo novih ljudi. Povejte predsedniku, naj nas zaposli več!« Rotovnik se je nasmejal in obljubil, da bo sporočilo prenesel. Zdaj nam je priznal, da Clintona v resnici ni obremenjeval s pritožbami carinikov, »da me ne bi še on začel gledati kot francoski policisti takrat v Parizu«.

Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 47, 25. novembra 2025.

Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.

revija Jana