Bety Šircelj iz Sostrega pri Ljubljani se je že zdavnaj navadila, da jo ljudje sprašujejo po njenem nenavadnem imenu, ki jo je v otroških letih pošteno motilo, saj je preveč izstopalo. Zdaj pa se je nanj povsem navadila in je nanj ponosna. Kako se napiše njeno ime, pa prav nič ne zanima otrok, ki jim je kot vzgojiteljica v vrtcu posvetila svojo poklicno pot.

»Ko sem se rodila, je oče dejal, da noče Elizabete, temveč Beti. Prijatelji so ga šalili, ali z dvema t in y, pa jim je dejal, da le z enim t in y. Moje ime je bilo za tiste čase nenavadno, saj je vzbujalo preveč pozornosti, jaz pa tega nisem marala. Šele ko sem šla v službo, sem se z njim sprijaznila,« je povedala Bety in dodala, da se je včasih želela preimenovati, zdaj pa je nanj ponosna.

Bety se je za poklic vzgojiteljice odločila, ker je že kot otrok rada igrala klavir in pela. Akademija za glasbo se ji je zdela prezahtevna, vzgojiteljska šola pa ji je bila v veselje in z leti je zelo vzljubila ta poklic in otroke. Ugotovila je, da zna prisluhniti tako otrokom kot njihovim staršem. Kot socialni pedagoginji so ji bili velik izziv problematični otroci. Ugotovila je, da je v vrtcu veliko težavnih situacij, temelji vzgoje pa se postavljajo pri zelo majhnih otrocih, nato se vse le nadgrajuje. »Starši so pogosto nevešči in nebogljeni. Veliko sem jih usmerila na pravo pot, za kar so mi hvaležni še danes,« je povedala Bety, ki je s preobrazbe odšla zelo zadovoljna.

Jana št. 31, 4.8.2009