Revija Zarja

Ulice vzdolž pristaniške obale so še vedno obdane s srednjeveškimi poslopji, nekdanjimi središči trgovine z dišavami in začimbami, danes pa so različno razpadle. Na dvorišču sta star suhljat moški in žilava ženska s tal z lopato nakladala v lesene zaboje kupe ingverjevih korenik, posutih z apnenim prahom. Za obstojnost med transportom, je rekel vodnik. Trgovska dejavnost se umika turističnemu spektaklu, je pa avtentičen dokument zgodovine v teh tropskih Benetkah.

Mogočne stavbe pričajo o stoletnih, morda tisočletnih povezavah med kontinenti. V 12. stoletju, precej pred drugimi evropskimi raziskovalci, je zahodno Azijo, pa tudi Afriko in Evropo obiskal in popisal judovski popotnik Benjamin iz Tudele, mesta v španski Navarri, ki so ji takrat vladali Arabci. Močno dvomim, da beneški Marco Polo v 13. stoletju in portugalski Vasco Da Gama v 15. stoletju nista poznala njegovih pričevanj. A Benjamin iz Tudele ni prvi poročal o zgodovinski Malabarski obali, današnji Kerali. Stiki segajo že v antiko. Rodoviten predel, stisnjen med gorovje Zahodni Gati in valove Arabskega morja, je slovel po pridelavi popra in pristanišča so bila trgovske postojanke na morski povezavi, ki je omogočala dostavo dišav in začimb med Daljnim vzhodom in trgi v Afriki, Levantu in Sredozemlju.

Feničani so bili prvi pisno dokumentirani trgovski narod in navedbe v Svetem pismu (v Prvi knjigi kraljev) nakazujejo, da so z Malabarske obale dostavljali zlato, slonovino, opice, pave in sandalovino (vir: Britanska enciklopedija, 9. in 10. izdaja).

Kot kaže, naj bi se Judi že od antičnih časov priseljevali v Kočin (Koči), pozneje v Mumbai in Kolkato, saj jih v hinduistični Indiji niso preganjali. Mogoče so prišli že prej, zelo verjetno pa po letu 70 n. št. Takrat so Rimljani v odgovor na judovski upor požgali tempelj v Jeruzalemu in judovski begunci so našli zatočišče pri maharadžah na Malabarski obali. V Kočiju o judovskih naselbinah pričata današnja Judovska četrt, središče turistične industrije, in tamkajšnja srednjeveška sinagoga s statusom svetovnega spomenika.

Na začetku našega štetja naj bi zaradi rimskega preganjanja v Keralo pribežali tudi kristjani. »Nejeverni« apostol sv. Tomaž naj bi leta 52 pripotoval v mesto Muziris in s spreobračanjem domačinov utemeljil krščansko cerkev. Prihod sv. Tomaža je mogoč, vendar je bil naveden šele v poznejših virih (Wikipedia). Nesporno pa je krščanstvo vidno prisotno v Kerali, saj v mestu deluje več vej krščanstva. Najštevilnejši sta katoliška cerkev in starodavna sirska ortodoksna cerkev, od poznejših pa anglikanska in protestantske ločine.

Krščanstvu sledi le 20 odstotkov prebivalstva, vendar je imelo pri razvoju Kerale osrednjo vlogo. Leta 1503 so Koči zasegli Portugalci, trideset let pozneje naj bi na to območje prišel špansko-baskovski misijonar, sv. Frančišek Ksaver, čigar ime nosi osrednja katedrala v Kočiju. Redovnice, ki so mu sledile, so uvedle šolanje za dekleta, kar je pogoj za kultivirano družbo.

V Kerali vere miroljubno sobivajo: hindujci,kristjani, muslimani, pa tudi manjšinski sikhi, budisti, judi ... Vse to priča o stoletjih strpnosti. Iz lastne izkušnje lahko potrdim navedbo, da je današnja Kerala najbolj miroljubni del Indije (chiesa.expressonline.it). Je tudi najčistejši in najbolj civiliziran, tako rekoč Indija de luxe.